Manifestacije trans aktivizma ali teženje, ki to dejansko ni

Motiv: Filip Vurnik

»Eh, ti transi spet nekaj težijo« slišim ali pa razberem iz zavijajočih oči nekaterih pripadnic_kov LGBTIQ skupnosti skoraj vsakič, kadar omenim besedo transspolnost. Zakaj, se sprašujem. Kako ni jasno, da je biti transspolna oseba v družbenem in političnem okolju, ki je prežeto s transfobijo, težko? Kako ni jasno, da tudi me_i potrebujemo solidarnosti v besedah in dejanjih? In sploh, sej veste, da s(m)o transspolne osebe tudi lezbijke, geji, biseksualne, panseksualne, aseksualne itd. osebe, ne? Oz. povedano drugače in morda bo ta dikcija imela večjo težo; lezbijke, geji, biseksualne, panseksualne, aseksualne itd osebe s(m)o tudi transspolne osebe. Zakaj se zadeve, ki potrebujejo celostno skupnostno podporo, delijo na naše in vaše oz. kako je drža to ni naše sploh mogoča glede na pravkar nakazan preplet identitet? Zakaj je pri zavzemanju za enakost vseh pred zakonom npr. sodelovanje pri boju za izenačitev pravice do zakonske zveze (bilo) videno kot nujno za vse pripadnice_ke LGBTIQ skupnosti, četudi se osebno s poroko kot institucijo patriarhalnega monogamnega nadzora niti ne strinjamo, ampak ups, tega se ne sme povedati na glas, zavzemanje za ureditev pravnega priznanja spola pa je polje, ker se borimo samo trans osebe in peščica zaveznic_kov, četudi s(m)o tudi lezbijke, geji, biseksualne, panseksualne, aseksualne itd osebe oz. s(m)o lezbijke, geji, biseksualne, panseksualne, aseksualne itd osebe tudi transspolne osebe. In največji zakaj; kako je mogoče biti pripadnica_ik LGBTIQ skupnosti in obenem (ne)namerno izključujoč_a do transspolnih oseb?

Takšne misli in vprašanja niso v javnem diskurzu prisotna prvič, vendar se k njim vračam, saj večinoma ostajajo neslišana ali nenaslovljena, me_i pa smo toliko vztrajne_i ali pa preprosto tako zelo močno čutimo, da so tudi naša življenja vredne legitimitete, da se pač ponavljamo. In težimo. Baje. Hkrati bi ta razmišljanja lahko bila uvod v mnogo prispevkov o transspolnosti, kar pa ne pomeni, da današnji nima specifičnega fokusa. Oktobra se na mednarodni ravni obeležuje tri dni, katerih diskurzi imajo tudi za transspolne osebe in skupnosti precejšen pomen, zato naj jih podrobneje predstavim.

Prvi izmed teh dni je 10. oktober – Svetovni dan duševnega zdravja, katerega namen je osveščati o raznolikostih duševnega zdravja oseb ter povečati vidnost in razumevanje o raznih duševnih boleznih. Duševno zdravje je pomemben del življenja vseh oseb, ključno pa ga je upoštevati tudi vedno kadar razmišljamo o družbenih manjšinah, prav tako povezavi s transspolnimi in cisspolno nenormativnimi osebami. Statistike poročanja o poskusih samomora dajejo rezultate, da je odstotek transspolnih oseb, ki je poskušalo narediti samomor dvakrat večji kot odstotek LGB oseb. Raziskava ameriške fundacije za preprečevanje samomora kaže, da poskus samomora opravi 4,6 % heteroseksualne cisspolne populacije, 20 % lezbijk, gejev in biseksualnih oseb ter 41 % transspolnih in cisspolno nenormativh oseb.[1] Duševno zdravje je neločljivo povezano z diskriminacijo na podlagi (predvidene) spolne identitete in/ali spolnega izraza oz. transfobijo, ki jo transspolne osebe doživljajo (ne)posredno v vsakdanjem življenju. Raziskava potreb transspolnih oseb v Sloveniji (2015) je dala rezultat, da je 69 % transspolnih oseb doživelo diskriminacjo v vsakdanjem življenju zaradi svoje spolne identitete. Težave v duševnem zdravju torej ne izhajajo iz transspolnih posameznic_kov oz. z nami ni, zaradi tega, ker smo trans, nič narobe, kot velikokrat slišimo v medijskih reprezentacijah, temveč so posledica nespoštljive in izključujoče družbene obravnave transspolnih oseb. Kadar naslavljamo duševno zdravje, kar se sicer dogaja absolutno premalokrat, je zato treba naslavljati tudi transfobijo izven ter znotraj LGBTIQ skupnosti in razmišljati o ukrepih za preprečevanje oz. zmanjševanje transfobije. Vse_i se strinjamo, da homofobija ni kul. Tudi transfobija ni. Podatki, nažalost, nazorno kažejo, da transfobija ubija.

Drug pomemben dan v oktobru je Mednarodni dan razkritja, ki se ga obeležuje vsako leto 11. 10., njegov namen pa je prepoznavanje LGBTIQ oseb, ki so razkrile svojo spolno usmerjenost in/ali spolno identiteto in/ali dejstvo, da so interspolne osebe. Ob tem se sprašujem, koliko je javno razkritih transspolnih oseb v Sloveniji in kako to, da je teh precej manj kot lezbijk in gejev? In kako to, da na aktivnosti namenjene primarno transspolnim osebam hodi mnogo oseb, ki si sicer na sceno ne upajo priti? Transspolne osebe se v današnji, še vedno izredno transfobni družbi, težko razkrivajo. Razkritje transspolne identitete lahko vodi v doživljanje diskriminacije in nasilja, sploh za transspolne ženske oz. transfeminine osebe. Kljub temu pa je ves čas prisoten pritisk, da naj se že razkrijejo in s tem prispevajo k vidnosti transspolnosti. Reprezentacija je nujna. Brez nje smo nevidne_i. Javno razkritje, z obrazom, imenom in telesom, je pomembno. Ampak manifestacij razkritij je mnogo več kot pojavljanje v medijih in morda je prav v abstrakciji mogoče še bolj svobodno predstavljati neskončno raznolikosti transspolnih in cisspolno nenormativnih oseb. Hkrati so razkritja lahko tudi nevarna in prav zato je pomembno, da med seboj ne ustvarjamo pritiska, ki bi kogarkoli silil k razkritju, temveč raje usmerimo pozornost v ustvarjanje varnejših prostorov, kjer se bodo osebe celotnega raznolikega spektra identitete počutile bolj varno razkriti se.

Tretji pomemben oktobrski dan je Mednarodni dan akcije proti patologizaciji transspolnih oseb, ki se ga obeležuje vsako leto v tretjem tednu oktobra, letos bo to 21. 10. Preden naštejem za kaj se Mednarodni dan akcije proti patologizaciji transspolnih oseb še disclaimer; zavzemanje za depatologizacijo ni mišljeno in ne vsebuje nobenih konotacij, ki bi želele nadaljne stigmatizirati duševne bolezni / motnje, saj so te zelo pomembna in nezanemarljiva osebna okoliščina marsikatere transspolne osebe, kot že prej predstavljeno. Dan akcije proti patologizaciji transspolnih oseb se torej zavzema za:

  • odstranitvi spolne disforije / motnje spolne identitete iz mednarodnih priročnikov, ki klasificirajo bolezni kot sta Mednarodna klasifikacija bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov za statistične namene (10. verzija, 2016) in Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj,
  • zagotovitev dostopa do pravnega priznanja spola, tj. spremembe imena ter uradnih podatkov o spolu v uradnih dokumentih brez pogojev vključitve v zdravstvene, psihološke in psihiatrične obravnave,
  • zagotoviti dostop do zdravstvenih storitev, hormonov in vse podpore, ki jo potrebujejo osebe v procesih medicinske tranzicije, brez predhodne potrebne pridobitve diagnoze duševne motnje ali bolezni,
  • eliminacijo operativnih in normalizacijskih postopkov osnovanih izključno na binarnem spolnem sistemu za interspolne osebe.

Ja, prav ste slišale_i, biti transspolna oseba tudi skoraj na koncu leta 2017 še vedno prinaša pridobitev diagnoze duševne motnje in vso stigmatizacijo, ki diagnozi pritiče. Kot da to dejstvo samo po sebi ni dovolj jeze zbujajoče, pomislimo na to, da je homoseksualnost, katero se je tudi nekoč obravnavalo kot duševno motnjo, bila iz prej omenjenega in Diagnostičnega in statističnega priročnika duševnih motenj umaknjena že leta 1974. 43 let kasneje, transspolne osebe na ta korak še čakamo.
Maja 2018 bo na zasedanju Svetovne zdravstvene organizacije potekala revizija ICD 10 – Mednarodne klasifikacije bolezni, ki bi lahko odstranila transspolnost iz področjih duševnih bolezni in do takrat je nujno potrebno osveščanje o pomembnosti te odločitve. Še ena priložnost ob kateri bomo težile_i.

V (pre)mnogih državah širom sveta biti transspolna oseba, ki potrebuje dostop do medicinske oskrbe zavoljo lajšanja spolne disforije in/ali dostop do pravnega priznanja spola zaenkrat pomeni nujno pridobitev diagnoze duševne motnje ali bolezni. Evropska krovna organizacija za tematike transspolnosti TGEU – Transgender Europe izdaja posodobljen zemljevid Trans Rights Europe Map & Index, ki prikazuje pravni položaj na področjih enakosti in nediskriminacije na podlagi spolne identitete in spolnega izraza v Evropi, s poudarkom na pravnem priznanju spola. Iz zemljevida je razvidno, da število držav, ki kot pogoj za pravno priznanje spola zahtevajo sterilizacijo, pada (od 21 držav zdaj ostaja le še 5 držav, ki zahtevajo sterilizacijo), a patologizacija transspolnosti ostaja, in sicer v kar 36 državah po Evropi. To pomeni, da morajo osebe, ki živijo v 36. evropskih državah in želijo pravno priznati svoj spol, pridobiti diagnozo duševne motnje.

Tudi v Sloveniji je za pravno priznanje spola potrebna diagnoza transseksualizma (F64.0), ki je klasificiran kot duševna motnja. Medtem ko se druge evropske države premikajo naprej, pa to ne velja za Slovenijo, kjer glede na dogodke v preteklih mesecih lahko upravičeno trdimo, da stopa kvečjemu nazaj. Ministrstvo za notranje zadeve je namreč v začetku leta 2017 na upravne enote poslalo dopis, v katerem je kot pogoj za dostop do pravnega priznanja spola bila navedena operacija potrditve spola, kar predstavlja kršitev 8. člena Evropske konvencije, ki govori o spoštovanju pravic do zasebnega življenja in je tudi v nasprotju s 35. členom Ustave RS, ki pravi, da je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. Ministrstvo za notranje zadeve je po naših nekaj mesecev trajajočih intervencijah in pozivov k preklicu dopis res preklicalo, a tudi tokrat nas je težilo le nekaj.
Situacija pa je hkrati tudi znova potrdila, da kadar gre za človekove pravice transspolnih oseb se zanje borimo le transspolne_i aktivistke_i in peščica vedno prisotnih zaveznic_kov, celotna LGBTIQ skupnost pa teme ne vidi kot vredne niti delitve objav o dogajanju na facebooku, kaj šele skupnostnega boja. Zakaj je tako in kaj je potrebno spremeniti, da se bomo pripadnice_ki LGBTIQ gibanja v iskreni solidarnosti zavzemale_i za medsebojna življenja, enakost pred zakonom in dostojanstvo? In ob tem – zakaj so ta vprašanja videna kot teženje, ne pa poziv k akciji?

Ni prijetno biti v poziciji, kjer sočlane_ice skupnosti poskušaš opominjati, da je določena skupina ljudi ponovno ni pripoznana ali pa da ima specifične potrebe, ki potrebujejo odzive in reakcije, in obenem, da je medsebojna solidarnost dobronamerna za vse. Da, za vse. Lezbijke, geji, biseksualne, panseksualne, aseksualne itd osebe s(m)o namreč tudi transspolne osebe in obratno. Večkrat namreč slišim, da je trans aktivizem v Sloveniji in tudi drugod agresiven. Da smo jezne_i. Seveda smo. Upoštevajoč vse kar se dogaja, čigar le majhen oris je ta prispevek, kako bi naj ne bile_i? In kako je mogoče, da ti nisi jezna_en?

Predkratkim je portal Mother Wise izdal članek z naslovom »Mojim prijateljicam_em, ki so naveličane_i politike«, ki naslavlja prav to jezo, ki seveda ni jeza zaradi jeze same, ampak je politična manifestacija nesprejemanja neenakosti v družbi. Uvod članka pravi: »Želim, da moje prijatelji_ce razumejo, da je pozicija »ne vtikujem se v politiko« ali »politika je tečna« pozicija aktivnega izražanja priviligiranosti. Vaši privilegiji vam omogočajo, da lahko živite apolitično. Vaše bogasto, vaša rasa, vaša neoviranost in/ali vaš spol/spolna identiteta vam omogočajo, da svoje življenje živite tako, da je majhna verjenost, da boste tarča intolerance, napadov, deportacij ali genocida. Težko in izčrpavajoče je ves čas omenjati teme družbenega zatiranja (oz. »biti političen_a«). Ta boj je utrujajoč. Razumem. In skrb zase je bistvenega pomena. Ampak, če se ti zdi politika tečna in si želiš samo, da bi vse_i bile_i prijetne_i, prosim vedi, da se ljudje dobesedno borijo za svoja življenja in varnost. Morda tega ne vidiš, ampak to je prav zaradi privilegijev, ki jih imaš.« (Vir: Mother Wise, 2017)

Zato smo torej jezne_i. In težimo. Kar ni posledica osebnih preferenc oboževanja neprijetnih pogovorov in situacij, temveč depriviligiranosti kot posledice določenih osebnih okoliščin, med njimi spola in spolne identitete, kateri ne bomo dovolile_i, da nas utiša. Težile_i bomo še naprej, saj to, kar se označuje kot teženje, vidimo kot etično in politično manifestacijo aktivnega družbenega doprinosa, oz. poskuse živeti svobodno in dostojanstveno, kar je za transspolne osebe res dokaj radikalno početje (cinizem much), oz. teženje, ki to dejansko ni.

Anja Koletnik

[1] American Foundation for Suicide Prevention, The Williams Institute: Suicide Attempts Among Transgender and Gender Non-Conforming Adults (2015), dostopno na http://williamsinstitute.law.ucla.edu/wp-content/uploads/AFSP-Williams-Suicide-Report-Final.pdf

***

Prispevek “Manifestacije trans aktivizma ali teženje, ki to dejansko ni” je bil prvič objavljen 7. oktobra v oddaji Lezbomanija: Subkulturni kapital III na Radiu Študent.