Fotografija: Maša Gojić, Ljubljana Pride
Parada ponosa in jaz
Parada ponosa je politična. Parada ponosa je protest. Parado ponosa imamo samo zaradi črnih trans žensk, samooklicanih kraljic preobleke, gejevskih liberatork in bork za pravice transspolnih oseb. Naša dolžnost je, da se jih spominjamo in se, sploh kot v večini bele osebe, zavedamo svoje priviligiranosti.
Ko sem prišel v skupnost, sem bil_a takoj brezpogojno sprejet_a in s tem sem lahko gradil_a na sebi in postal_a opolnomočen_a. Ker se zavedam kako neprecenljivo je to, želim le to vračati kjer le zmorem.
Zato mi je osebno udeležba na Paradi ponosa izjemno pomembna. Kot nekdo, ki živi s kroničnimi bolečinami in kronično utrujenostjo in pa še z drugimi identitetami izhajajočih iz marginaliziranih skupnosti, je to zame precejšen napor.
Na dan Parade sem se utrudil_a že po eni uri ustvarjanja mojega plakata. Ko pridem z delom le tega približno na polovico, mi zmanjka materiala. Sem v oblačilih katera sem imel_a oblečena pretekle tri dni, dva izmed katerih sem bil_a več ali manj v postelji zaradi utrujenosti in bolečin. Nisem imel_a energije, da bi se preoblekel_a, ker sem vedel_a, da mi bo to odvzelo še več skupnostne energije, ki jo imam ta dan sploh na voljo. Zato sem vzel_a ključe in se odpeljal_a do najbližje papirnice in na poti nazaj še skočil_a po umetne rože. Če že, potem zares.
Ponavadi me vožnja z avtom in pohod po trgovinah zmatrata za približno dva dni ali pa več. Pridem domov, totalno brez energije. Popijem vodo in grem naprej, saj se zavedam da ne smem jesti, ker bi to razburilo želodec in potem bi res moral_a ostati doma. Končam plakat, grem pod tuš, se oblečem, si zatlačim rože v nogavice in se na hitro naličim. Pograbim stvari in sebe vred odnesem v avto. Tu je bilo energije konec za cel dan. In za naslednje par dni.
Pred Metelkovo srečam moje prijatelje policaje (sarkazem!), ki so se mi celo lepo umaknili. Pridem na Metelkovo in sva s plakatom prav hitro pristala v prvi senci. V primerih, ko sem tako izčrpan_a že pred dejanskim dogodkom, me žene samo še trma in pa občutek dolžnosti. Veselilo me je, da je moj plakat in posledično tudi mene, kar nekaj fotografov že tam, pred začetkom, slikalo. Upam, da so slike plakata razločne.
Do mene sta prišla tudi dva znanca in vse kar mi je uspelo je bilo več ali manj kimat in dajat kratke odgovore. Če kdo od vaju to bere, to nikoli ni nezanimanje iz moje strani, ampak kot človek z izjemno malo energije že, ko se zbudim in pa potem še moje potrebe kot avtistična oseba … vedno se trudim dati največ od sebe. Poleg tega je bila majhna ovira videti osebo, ki mi je všeč in slediti pogovoru, ampak to je že tema za drug prispevek.
Kot lansko leto sem želel_a tudi letos hoditi zgoraj brez. Kot srednji prst družbi, ki me bere kot žensko, kar nisem, kot srednji prst družbenemu prepričanju, da so razkrita prsa na telesu osebe, kateri je bil pripisan ženski spol ob rojstvu seksualizirana, kot srednji prst družbi ki zaničuje debele ljudi in kot vizualni medij, ki ima moč opolnomočiti osebe iz skupnosti, ki imajo dvome v lastno telo.
Po končanem pohodu me je telo že precej sovražilo, vsi drugi čuti pa so delali avtomatično, saj je vse to zame in moj avtizem bilo preveč. Preveč zvokov, preveč vizualnega.
V veselje mi je bilo, da so ljudje tudi po pohodu želele_i slikati moj plakat. In v še večje veselje mi je bil pozitiven odziv določenih posameznic_kov, kateri so pridobile_i nekaj skozi moje izpostavljanje.
Uspelo mi je dati nazaj skupnosti in upam, da mi bo tudi v prihodnosti uspelo dajati nazaj še več.
Letošnja tema je bila intersekcionalnost. Sem oseba na preseku veliko marginaliziranih identitet. Sem debel_a avtističen_a nebinarna queer edge (in ne straight edge) disabled veganska čarovnica.
In tvoj feminizem ni feminizem, če ni proti:
RASIZMU
SPECIZMU
FAŠIZMU
TRANSFOBIJI
HOMOFOBIJI
INTERFOBIJI
BIFOBIJI
PANFOBIJI
ISLAMOFOBIJI
XENOFOBIJI
ABLEISMU
FATFOBIJI
ARO IZKLJUČEVANJU
ACE IZKLJUČEVANJU
TRANSMIZOGINIJI / MIZOGINIJI
CISSEKSIZMU / SEKSIZMU
AGEISMU
SOVRAŽNEMU GOVORU
DISKRIMINACIJI
NASILJU NA SPLOŠNO
