Podčrtaj

Podčrtaj, le zakaj
treba nam je tega zdaj?
Saj ja vsi prav dobro vemo
jezika spreminjati ne smemo.

Jezik raste na drevesu,
ne migne niti ob potresu.
Pred leti z Lipe padel je,
medtem ko zelenela je,

rekoč: »Jaz sem jezik vaš slovenski
in obeta se konec mi peklenski
ak’upogniti me kanete,
mi Smrtno Rano prizadanete.«

Podčrtaj, le zakaj
vmešavati se moraš zdaj,
ko stroki moški spol je tako povšeči –
bilo bi nespametno zoperstaviti se sreči.

Od kod prišel si, podčrtaj,
pojdi, pojdi tja nazaj,
le zmedo v narod naš prinašaš,
ko prav prostaško se ponašaš kot

»črtica, ki prostor možnostim odpira«
– vreden si samo prezira.
Ne vsiljuj se, kamor ni ti treba,
res trdovratna si nadlega.

Podčrtaj, le od kod
prišel zaničevat si slovenski rod?
Janez prav’, da te pr’vleku je voluhar,
Aleš stavi: »Bil je Roman Kuhar.«

Podčrtaj, že od nekdaj
spola ne postavljamo pod vprašaj,
to bi strašen bil moralni izpuščaj –
le pomisli na naš naraščaj!

Pa vendar smo primudili trmasti se transi,
ki ne odrečemo se nobeni šansi,
da obstoj si zagotovimo,
podčrtaj naše je gorivo.

Utrujene_i vseh nasprotovanj,
site_i vzvišenih pametovanj,
podčrtaj posvojile_i smo igrivo,
z njim plemenitimo prenekatero čtivo.

Evan Grm