Foto: Lea Aymard

Prešerna Ljubljana

»Kromosomi ostajajo, jelen in košuta odhajata.« Kakšno olajšanje. Obsceni prizor živalskega parjenja ne bo več motil predbožičnega vzdušja v najlepšem mestu na svetu. Še dobro. Zdaj se končno lahko sprehajamo v božjem miru – ob vsesplošni družinski idili, s kuhanim vinom v želodčkih in iskreni toplini priložnostno sklenjenih ročic vseh mimoidočih. Kako je lep ta december. Nič čudnega, da je vsak dan v centru vsa Slovenija, pol Italije in tretjina Japonske. Kdo le ima karakterno čvrstost, da bi se uprl omamnosti tega vzdušja.

Prvinski nagon požene  – ne povsem drugače kot Donat Mg –  vse, kar je živega; može, žene, pare, otroke, dedka mraza, pse v božičnih puloverjih, razigrane italjane, župane, bodoče neveste, prodajalce balonov, skupine prijateljev, ki se niso videli že mesece ali leta pa so rekli mormo na enga kuhanca pa dajmo si še jelenove rožičke na glavo če smo že tle ker če smo srednjih let še ne pomeni da nismo kul – še praženi mandlji se sprehajajo dva po dva kot zaljubljeni golobčki… pardon, to je bil bržkone samo romantični privid neke_ga samske_ga Ljubljanača_ke. Kakorkoli že, sprehajalcu se orosi oko, pa ne zaradi mraza, v gneči ljubezni je namreč toplo, to vedo že pingvini, tudi ne zaradi ganjenosti ob tolikšnem veselju in dobroti vseh zbranih, temveč zaradi lučk. Kako pražnje! Kako čarobno! Recite karkoli, ampak nobeno mesto se ne more kosati s praznično razsvetljavo naše Ljubljane.

Jelen in košuta sta ob pritožbi torej odšla. Toliko dostojanstva sta še premogla. Odpeketala sta v temno noč nekam, kjer jima bo lepše. Vseskozi sta bila namreč trdno prepričana, da bodo prokreativno navdahnjene množice spodbudno sprejele njuno odkrito ljubezen. Kako sta se uštela. Odkritost ni hit te sezone. Če že kdo, potem bosta gotovo pred njima odšla tista kromosoma in v večnosti združena simbola binarne ljubezni, tako sta verjela vse do zadnjega. Ampak ne. Ti simboli ostajajo in se bohotijo v vsem svojem esencialističnem sijaju. Saj umetnik je lepo povedal, da samo predstavlja spola, ki ju najbolje pozna. Kako prelomno. Kakšen koncept! Tako nadvse imeniten je, da kljub pritožbam meščank ostaja. Kako bi nekaj tako naravnega le lahko kogarkoli motilo. Tako pač je. In če komurkoli kaj ni prav, se pač ne rabi sprehajat po Ljubljani.

Morda to pojasni zakaj so v tem radostem času izginili vsi kviri. Kam so se skrili? So se zaprli v svoje majhne brloge ali pa se nekje zbirajo in veselijo, morda nedaleč stran od jelena in košute? Kdo ve*.  Edino kar vemo je, da jih v valovih sreče, ki se valijo po mestu, ni videti.

*Hipoteza, ki še ni bila potrjena ne ovržena, pravi, da se mnogi kviri v tem kromosomskem obdobju zavijejo v nekakšno napol hibernacijo, da varčujejo z energijo, saj v nasprotju z razsvetljenimi kromosomi temeljijo na samooskrbi in solidarnosti. Nekateri izmed njih vsaj.

Evan Grm