“Potrjujemo, da so interseksualne osebe resnične”

Intersex-Flag-672x372Interseksualna zastava oz. zastava interseksualnega ponosa.

Naslov tega prispevka je citat iz preambule medijske izjave, ki so jo ustvarile_i udeleženke_ci 3. Mednarodnega interseksualnega foruma, ki je potekal konec novembra 2013 v Valetti na Malti. Celotna preambula pravi:

“Potrjujemo, da so interseksualne osebe resnične in da obstajamo v vseh regijah in državah sveta. Na podlagi tega je interseksualne osebe potrebno podpirati pri tem, da so vodilne_i v družbenih, političnih in zakonodajnih spremembah, ki jih zadevajo.

Ponovno potrjujemo načela, ki so bila sprejeta na 1. in 2. Mednarodnem interseksualnem forumu in jih nadgrajujemo tako, da je njihov cilj končati diskriminacijo nad interseksualnimi osebami ter zagotavljati pravice do nedotakljivosti človekove telesne celovitosti, telesnega dostojanstva in samoidentifikacije.”

  • Interseksualnost (angl. intersex) je biološka/telesna nejasnost spola v okviru binarnega spolnega sistema oz. nezmožnost dojenčici_ku ob rojstvu pripisati izključno ženski ali moški spol. Interseksualne osebe imajo atipičen razvoj spolnih kromosomov, spolnih žlez, reproduktivnih organov in kanalov ter genitalij. Stopnje interseksualnosti se med seboj razlikujejo. Povprečno 1 od 200 dojenčic_kov se rodi kot interseksualna oseba.

Povezavi do dveh kratkih videov, kjer so predstavljene osnove interseksualnosti:

OII Europe (Organisation Intersex International Europe) je krovna evropska organizacija za organizacije, ki delujejo na področju človekovih pravic interseksualnih oseb. Ustanovljena je bila na Mednarodni dan človekovih pravic, 10. decembra 2012, med 2. Mednarodnim interseksualnim forumom v Stockholmu na Švedskem.

Med 18. in 22. aprilom je v Budimpešti potekala konferenca ‘I Have Rights’, ki je naslavljala človekove pravice interseksualnih oseb, organiziral pa jo IGLYO, v sodelovanju z interseksualnimi aktivistkami_i iz OII Europe, Ação Pela Identidade – API, Intersex Ísland, Intersexioni, itd.

Udeleženke_ci konference smo meddrugim bile_i seznanjene_i z obstoječo (minimalno) zakonodajo, ki vključuje pravice interseksualnih oseb na evropski ravni, zasnovale_i smo vsebino poročilo o interseksualnosti znotraj mladinskega in LGBTQI+ akvitizma ter pripročnika za starše interseksualnih otrok in izdelale_i osveščevalno kampanjo na temo interseksualnosti.

13043773_10156682712110391_670877494216113594_nUdeleženke_ci konference ‘I Have Rights’.

Uvodno predavanje o zgodovini interseksualnosti in aktivizma za človekove pravice interseksualnih oseb sta izvedli_a Kitty Anderson, član_ica izvršnega odbora OII Europe in predsednik_ca Intersex Island, in Ruth Baldacchino, član_ica izvršnega odbora ILGA World in programska_i vodja Intersex Fund pri Astraea Lesbian Foundation for Justice. Predavanje je termin interseksualnost predstavilo kot krovni termin, ki zajema vse raznolike variacije spolnih značilnosti/karakteristik.

  • Spolne značilnosti oz. spolne karakteristike (angl. sex characteristics) se delijo na primarne in sekundarne spolne znake. Primarni spolni znaki so tisti, ki so povezani neposredno z razmnoževanjem, to so genitalije in drugi reproduktivni organi. Sekundarni spolni znaki pa so tisti, ki niso potrebni za razmnoževanje, naprimer poraščenost, mišična masa, višina glasu, itd. Spolne značilnosti/karakteristike so osrednja osebna okoliščina, ki naslavlja človekove pravice interseksualnih oseb.

V letu 1849 je bila prva uradno zabeležena kirurška operacija interseksualnega otroka. Do sredine 20. stoletja so operacije sicer bile redke, kar pa se je znatno spremenilo z razvojem industrializacije. Ta je namreč omogočila gradnjo mnogih zdravstvenih objektov, kar sicer omogoča mnogo več zdravstvene oskrbe, hkrati pa tudi nadzora nad ljudmi in njihovimi telesi, kar je jasno razvidno iz monopolnega odnosa zdravstvene stroke do interseksualnih dojenčic_kov, otrok in ljudi. Interseksualne_i aktivistke_i poudarjajo, da je nujno ločiti tematike interseksualnosti in medicine. Obstajajo sicer primeri, kjer interseksualni otroci ali odrasli potrebujejo zdravstveno oskrbo zaradi raznolikosti svojih spolnih značilnosti/karakteristik, vendar so ti primeri redki. Interseksualne_i aktivistke_i imajo večinoma izkušnje, da želijo zdravnice_ki na njih opravljati (večinoma nepotrebne) normalizacijske operacije, redkokdo pa jih podpira v avtonomnosti njihove telesne raznolikosti.

Medicina je eden izmed osrednjih družbenih aparatusov, ki ohranja izredno neenako porazdeljena razmerja moči med osebami, ki telesno in osebnostno sodijo v binarni spolni sistem in osebami, ki se zaradi svoje spolne identitete in/ali spolnih značilnosti/karakteristik tja zaradi njegove rigoroznosti ne morejo uvrstiti. Zgolj osebe, ki se vanj lahko uvrščajo medicina prepoznava kot naravne in legitimne, ostale_i pa so videne_i kot potrebne_i zdravljenja. Takšna obravnava vodi do kršitev več človekovih pravic, med njimi pravico do nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti, do osebnega dostojanstva, varnosti, zdravja in zasebnosti.

Kot pri vseh tematikah, ki naslavljajo pravice in potrebe oseb z manjšinskimi osebnimi okoliščinami, je tudi pri interseksualnosti bistvenega pomena, da o interseksualnosti govorimo z interseksualnimi osebami ali pa, v primerih kadar to ni mogoče, uporabimo vire, ki istovetno predstavljajo njihove izkušnje. Prispevek tako zaključujem z zelo kratkima intervjujema.

Santiago D’Almeida Ferreira in Emily Quinn sta interseksualni aktivistki_a, katerima sem zastavil_a nekaj vprašanj o tem, kako doživljata svojo interseksualnost in odnos družbe do interseksualnosti.

Santiago D’Almeida Ferreira je interseksualen aktivist iz Portugalske in predsednik Action for Identity, prve nevladne organizacije, ki na Portugalskem naslavlja tematike raznolikosti spolnih identitet in spolnih značilnosti/karakteristik.

20160419_110658Santiago D’Almeida Ferreira.

Kako je biti interseksualna oseba in kako to vpliva na druge tvoje identitete?

Santiago: “Nikoli nisem pomislil, da sem interseksualna oseba. To zame ni nekaj, kar bi vedel že v ranem otroštvu, nihče mi tega ni povedal. Sem pa od zelo mladih let vedel, da sem temnopolta oseba in to je vedno vplivalo na načine obravnave, ki sem jih bil deležen. Izkusil sem sovraštvo, nadlegovanje, zasmehovanje, v šoli so me izločile_i, ljudje se niso želele_i igrati z mano. Postopoma sem začel ugotavljati, da sta tudi moj spolni izraz in telo problem, predvsem v najstništvu. Jasno mi je bilo dano vedeti, da nisem takšen kot večina ljudi,  kar je bila tudi izkušnja izključitve. Biti temnopolta oseba in imeti telo, ki ni normativno mi je predstavljajo veliko stisko. Ti dve osebni okoliščini sta v meni prepleteni, medseboj neločljivo povezani. Biti interseksualna oseba zame ni ideniteta, s tem se ne identificiram, to je nekaj, kar preprosto vem, da sem. To je moja telesna raznolikost.”

Zakaj je pomembno, da obstaja gibanje za človekove pravice interseksualnih oseb?

Santiago: “Streti je potrebno vednost o binarnosti spolnih značilnosti. To je najbolj pomembno. Ob spoštovanju raznolikih spolnih značilnosti je osrednjega pomena tudi nedotakljivosti človekove telesne celovitosti in telesno dostojanstvo. Zelo je pomembno, da imamo avtonomijo nad lastnimi telesi. To ne velja samo za interseksualne osebe, temveč za vse ljudi. Pravico imamo imeti telesa, kakšrna so, brez da ljudje posegajo vanje. Naša telesa so raznolika, so različnih struktur, velikosti, značilnosti in vsa so v redu. Dovoljeno bi nam moralo biti imeti lastna telesa brez zunanjih prevpraševanj.”

Emily Quinn je interseksualna aktivistka iz Združenih državah Amerike, dela pa kot mladinska koordinatorka v organizaciji interACT.

20160421_105735Emily Quinn.

Zakaj je pomembno interseksualnim otrokom in mladostnicam_kom povedati, da so interseksualne_i?

Emily: “Otrokom in mladostnicam_kom je pomembno povedati, da so interseksualne_i, ker jim to daje iskrene podatke o tem, kdo so. Omogoča jim iskanje informacij o sebi in drugih oseb s podobnimi izkušnjami ter lastne skupnosti. Brez tega, da ti je povedano, kdo si, ne moreš vedeti, kam in komu pripadaš. Ogromno interseksualnih oseb doživlja hude stiske in sram, na družbeni ravni, in imajo občutek, da so same_i. Počutijo se nevidne, saj jim je prepovedano govoriti o svojih telesih in izkušnjah ali pa niti nimajo besed s katerimi bi se znale_i opisati. S tem, da se z njimi pogovarjamo o njihovih telesih ter jim je povedano, da so interseksualne_i, se jih informira in izobražuje o njihovih realnostih in jim daje možnosti poiskati sebi podobne ljudi, kar je izredno dragoceno.”

Kaj bi, kot interseksualna oseba in aktivistka, sporočila zdravnicam_kom in zdravstveni stroki?

Emily: “Interseksualnih oseb ni potrebno popraviti. Smo popolne_i, zdrave_i in srečne_i točno takšne_i, kot smo. Samo zato, ker smo interseksualne osebe, ne pomeni, da bomo potrebovale_i operacije ali da se bomo želele_i uvrščati v binarne sisteme zato, da bomo lahko srečne_i.”

                 Anja Koletnik

Please follow and like us:

»Vse_i imamo spole« – Sophie Labelle, 17. 3. 2016, Ljubljana

 12347844_1682543845359080_5117289663764545898_nSophie Labelle. Vir

Zavod TransAkcija je znotraj serije dogodkov Transpektive v četrtek, 17. 3. 2016, v sodelovanju s Pritličjem gostila Sophie Labelle, striparko, transfeministko, aktivistko in  avtorico svetovno znanih stripov z naslovom Assigned male. Pogovor je vodil_a Ana Grm.

DSC_0020 (800x533)Ana Grm in Sophie Labelle. Fotografiral_a: Petra Peterka.

Sophie je na začetku predstavila ozadje in ideje o stripu Assigned male;

“Ne vidim se kot učiteljica, ampak kot oseba, ki ustvarja/priskrbi orodja. S stripom si želim pomagati ljudem navigirati vse te različne koncepte in zadeve. Razlog, zakaj sem sploh začela izdelovati stripe Assigned male je, da sem postala utrujena od ponavljanja in razlaganja enih in istih stvari; videla sem tudi kolegice_e aktivistke_e, kako so postajale_i izčrpane_i zaradi pojasnjevanja vedno istih konceptov.”

Skozi celoten pogovor se je na platnu vrtela diaprojekcija različnih odlomkov in slik iz stripa Assigned male, ki prevprašuje konstrukcijo spolov, cisnost (cisness), transnost (transness), normativne konstrukcije ženskosti in moškosti.

“Je strip za trans ljudi, o trans ljudeh od trans osebe, kar je zelo redko. Kar smo do sedaj videle_i, so predvsem dokumentarci o trans osebah, ki so patologizirali telesa trans oseb. Ti dokumentarci so bili narejeni od ne-trans ljudi. […] Nehati moramo s tem, da vidimo transnost (transness) kot del radovednosti.”

Za boljše razumevanje in zavedanje vpliva spolnih binarizmov, nam je Sophie orisala tudi zgodovinsko perspektivo, tako ospoljanja teles, binarnosti modre in roza barve, kot tudi močno povezavo jezika s kolonializmom.[1] Zavedanje zgodovinskega konstruiranja je pomembno za dekonstrukcijo in možnost uvida v realnost, ki je drugačna od sedanje, za videnje možnosti življenja preko binarnih opozicij in ospoljanja teles.

“Točno zdaj je trenutek v zgodovini človeštva, ko otroci sploh nimajo priložnosti biti v spolno nevtralnem okolju, pred ultrazvoki, pred osemdesetimi leti, dvajsetega stoletja, starši niso mogli opremit sobe, ali prebarvat zidov, ali nakupiti spolno specifičnih igrač pred rojstvom otroka. Zdaj to naredijo že prej. Prvič v zgodovini človeštva vidimo otroke, ki odraščajo v svetu in okolju, ki je že vnaprej ospoljen. S tem, ko sem stripe poimenovala Assigned male, sem hotela ta izraz naredit bolj pogost, bolj vsakdanji, da bi ga slišale_i bolj pogosto.”

“Konceptualizacija spolnih binarzimov je v veliki meri povezana s kolonializmom in ideali belopolte hegemonije. Angleški jezik je primer teh odločitev, ki so temeljile na izbrisu cisspolno nenormativnih oseb, predvsem staroselk_cev, vodji plemen pred kolonialne severne Amerike. Jezik in besede so pomembne, še posebej v trans skupnostih, kjer želimo ubesedit in uokvirit naše izkušnje. […] [J]az uporabljam transnost (transness, kot način demedikalizacije. […] Moramo se zavedati konstrukcije spolne binarnosti, ker je nasilna. Ljudje so zatirani in izkoriščani zaradi tega. […] Mnoge_i se ne zavedajo, kako je stati med dvema kolonama, ko učitelj_ica reče, da se morata narediti dve skupini; ena punc in druga fantov, in ti stojiš vmes in bi najraje umrl_a… čeprav si star_a 8 let.”

Zadnji del pogovora je bil namenjen predvsem njenemu pripovedovanju o izkušnji spletnih podpornih skupnosti. Opisovala je, kakšne izkušnje ima z internetom, tako dobre kot slabe, kaj vse ti internet lahko nudi in kakšne komentarje je dobivala s strani ljudi okoli nje.

“Ko sem se razkrila na internetu, sem vedno več časa preživljala za računalnikom; iskala sem nove načine za spopadanje z izkušnjami. Vsi okoli mene so me obtoževali,  da sem odvisna od interneta in spletnih skupnosti, govorili so mi ‘to ni resnični svet, moraš se soočiti z resničnim svetom, odrasti in si zgradi obrambni mehanizem.’ To ne deluje tako! Ko odraščaš z nenehnimi izzivi in občutkom, da si edina oseba na svetu, ki doživlja to, kar doživljaš, si ne zgradiš obrambnega mehanizma, ampak stisko in nizko samozavest. Težko je postati sam_a svoj_a, ko si nenehno v stiski.”

S tem citatom tudi zaključujem povzetek dogodka, ki se mi je zdel s perspektive ne-trans osebe zelo navdihujoč; poln subverzivnih idej obračanja diskurzov, poln koščkov njenih izkušenj, v katerih vidim točke upora in krepitve moči, poln zgodb in orodij, s katerimi si lahko posameznice_ki in skupnosti pomagamo pri strokovnem delu z otroki ali odraslimi.

DSC_0054 (800x533)Fotografiral_a: Petra Peterka.

Prevpraševanje in spreminjanje dominantnih diskurzov je možno na neskončno načinov in z neskončnimi metodami, dokler imamo v mislih, da med sabo nismo, kot pravi Kate Bornstein, hudobne_i.

Katja Sešek

[1] Ospoljenje je proces, kjer zdravnik, na podlagi zunanjih genitalji, otroku pripiše enega od dveh, binarnih spolov. Otrokovo telo torej ospoli. Telesa so ospoljena tudi kasneje, skozi spolno specifične obleke, barve, igrače, poklice, itd.

Please follow and like us:

Kate Bornstein: O moških, ženskah in nas ostalih – 18. 2. 2016, Brighton, Anglija

Bornstein (1024x683)Kate Bornstein (1948) je pisatelj_ica, performer_ka, aktivist_ka in teoretičar_ka o tematikah spolov iz Amerike.  Vir fotografije

Spoli, seksualnosti, spolne usmerjenosti, spolne identitete, vsi ti koncepti, vsi ti konstrukti, preko katerih se definiramo in vzpostavljamo v vsakodnevnem življenju in ki so nam velikokrat vsiljeni, so v zadnjih letih v veliki meri oblikovali moje življenje tako študijsko in aktivistično kot tudi osebno. Družbena razmerja, osebna razmerja in naša vsakdanja življenja, ki potekajo preko in vzporedno z našimi identitetami, fiksnimi ali fluidnimi, le-te tudi kreirajo oziroma nam izoblikujejo prostor, za samoidentifikacijo. Sama sem spoznala, da več kot poznam in slišim različnih zgodb, izkušenj in več kot imam zgodovinskega in teoretičnega znanja o določeni tematiki, lažje situiram samo sebe znotraj raznolikosti identitet in identitetnih pozicioniranosti; pripisanih in/ali samodoločenih, in tako lažje spoznavam svoje oblike delovanja znotraj ali zunaj sistemov, v katerih živim. Zavedam se, ali pa se morda še vedno ne zavedam dovolj, da ima moj privilegij dostopa do informacij in izobraževanja tu veliko vlogo; kot rečeno, so mi informacije, do katerih lahko dostopam, osmislile veliko elementov mojega življenja. Eden izmed takšnih privilegijev je bil tudi obisk Brightona v Angliji in doživetje Kate Bornstein ob predstavitvi njenih najljubših odlomkov svojih knjig, v katero je vključila dramatične monologe, komedijo, videe ter poezijo. V navdihujočem, subverzivnem enournem predavanju O moških, ženskah in nas ostalih, je Kate Bornstein govorila o svojem življenju, o transspolnosti, binarnosti spolnih identitet, razkritju, odnosu z mamo, seksualnem delu, prevpraševala je generičnosti identitete moškega in ženske, pripovedovala o konstantnem prevpraševanju svojih spolnih identitet in fluidnosti.

Knjiga Hello Cruel World: 101 Alternatives to Suicide for Teens, Freaks and Other Outlaws je izšla leta 2006. Kate pravi, da je sporočilo knjige naslednje: »Prosim, storite karkoli je potrebno, da bo vaše življenje bolj vredno živeti. V tej knjigi je 101 alternativa, vendar verjamem, da jih boste ve_i našle_i še dodatnih 100. Ne popolnoma vredno živeti, to je zelo redko, da bi same_i pri sebi mislile_i; hm naše življenje je v celoti vredno živeti. Pri vsem tem je le eno pravilo; ne biti zlobne_i. Preprosto. Moje_i drage_i, naredite karkoli morate, da bo vaše življenje vredno živeti, vendar ne bodite zlobne_i. Zavedam se, da pri seksualnosti in spolih lahko pride do zapleta z Bogom, ne dobite ravno dobrega ugleda pri njem. Jaz vam tu govorim, da počnite, kar želite, in ve_i imate to čudovito življenje, super spolno življenje, fabulous spol, umrete in se zbudite v peklu; »Hvala Kate!« Ne skrbite, jaz jamčim za vse vas, ob izhodu dobite kartico “Get out of hell free”. Naredite karkoli morate, da bo vaše življenje bolj vredno živeti, ostanite žive_i, ne biti zlobne_i; če končate v peklu zaradi ne-zlobne stvari, ki ste jo naredile_i, uporabite kartico, bom jaz namesto vas v peklu.«

12722452_10209093880851028_1733593539_oSlika kartice, za vse, ki bi si jo želele_i natisniti; Kate namreč pravi, da jamči za vse nas 🙂

»Nisem moški. Nisem ženska. Od vseh opcij sem bila vedno najraje punca (girrrl) in to girrrl s tremi r-ji. To telo sem ustvarila, je moje telo, telo punce (girrrl), moje je. Me to naredi moškega? Me to naredi žensko? Definitivno nisem moški, torej, kaj sem? Ne vem, kako biti punca, in sigurno ne vem, kako biti fant. Po 37 letih poskušanja biti moški in po skoraj 8 letih poskušanja biti ženska sem prišla do zaključka, da nobeno ni vredno vsega tega truda. Veliko ljudi misli, da je vredno vseh teh težav, in to mi da misliti: ‘Zakaj?’ Ne govorim o transspolnih osebah, govorim o vseh. Tako zelo sem radovedna, kakšen je občutek, ko veš, da si moški. Povejte mi, kako je? Prosim povejte mi, saj nikoli nisem zaspala z občutkom, da vem, kako je biti ženska?« To je le eden izmed monologov Kate Bornstein o lastni definiciji spolne identitete, ki subverzivno poraja vrsto vprašanj o tem, kaj nam pomeni biti spol, katerega definiramo same_i zase, ali spol, katerega nam pripiše/vsili družba; kaj pravzaprav to pomeni.

Skozi pripovedi o družbenih zahtevah po vedno ponovnem dokazovanju lastne spolne identitete prikaže skupek lastnih »kdo-jev« kot nek inventar. Velik del predavanja posveti svoji mami in njunemu odnosu. Najbolj mi je v spominu ostala pripoved dialoga o vseh »kdo-jih«, s katerim tudi zaključujem povzetek predavanja Kate. Celoten povzetek ali posnetek predavanja nikakor ne moreta nadomestiti in prikazati atmosfere in občutkov, ki smo jih imele_i privilegij doživeti osebe v dvorani Brighton Dome Studio, vendar upam, da sem nekaj navdihujočih besed in misli čudovite Kate Bornstein prenesla naprej: »Mama me je enkrat vprašala ‘Kdo si ti?’, bilo je približno en teden preden je umrla, ‘Kdo si Albert?’ je vprašala, mešala imena in osebne zaimke pod veliko dozo morfija, ‘Kdo si ti?’ in povedala sem ji resnico, povedala sem ji, da sem njen mali fantek in hčerka, ki je nikoli ni imela. ‘Ha’, je odgovorila, zadovoljna z mojo selekcijo ‘kdo-jev’, ter dodala; ‘Nikoli nisem hotela izgubiti nobene_ga od vas … nikoli.’«

Katja Sešek

Opomba avtorice:

V prispevku Kate Bornstein naslavljam z osebnim zaimkom “ona”, saj je skozi celotno predavanje tak zaimek uporabljala sama zase. V bibliografijah in opisih na spletu pa lahko vidimo, da Kate zase uporablja tudi zaimke “ze/hir” in “they/their”, kar so spolno nevtralni zaimki, v slovenščino pa jih prevajamo kot zaimek on_a.

Please follow and like us: