Uvod

Pričujoči priročnik ponuja orodje, s katerim želimo na razumljiv in pregleden način podati koristne napotke in informacije za spoštljivo poročanje o transspolnosti v slovenskem medijskem prostoru. Nastal je na eni strani kot odziv na obstoječi slovenski medijski diskurz in na drugi strani na pobudo novinark_jev,[1] ki so izrazile_i potrebo po boljši informiranosti o tem, kako spoštljivo poročati o tematikah transspolnosti. Pogosta vprašanja, ki si jih zastavljajo zainteresirane osebe, so denimo: Kateri izraz je pravilen? Zakaj je določeno vprašanje nespoštljivo? Katere zaimke naj uporabljam? Kako naj pišem, da bom vključujoč_a do transspolnih oseb?

V Zavodu TransAkcija smo se odločile_i, da ponudimo odgovore, ki bodo v pomoč pri nekaterih najpogostejših vprašanjih in zadregah, s katerimi se srečujejo novinarke_ji, ko poročajo o transspolnosti, in so pogosto posledica nezadostne informiranosti in pomanjkanja primernih virov s tega področja. Priročnik je zato v prvi vrsti namenjen novinarkam_jem oziroma medijem, sicer pa vsem, ki si želijo spoštljivo pisati, poročati o tematikah transspolnosti oziroma jih ustrezno naslavljati, torej tudi študentkam_om, profesorjem_icam, aktivistkam_om itd.

Vključujoče jezikovne prakse postavljajo pred cisspolne osebe zahtevo, da se pričnejo zavedati načinov, na katere uporabljajo jezik, in s katerega družbenega položaja govorijo. Legitimacija transspolnih oseb je v veliki meri povezana s prepoznanjem, da imajo naše jezikovne izbire realne implikacije za življenja transspolnih oseb. Težave, ki jih prepoznavajo cisspolne osebe pri vpeljevanju trans vključujočih jezikovnih praks, ne bi smele biti razumljene kot naravne omejitve, ampak kot produkt kulture, v kateri sposobnost, govoriti o transspolnih osebah spoštljivo, ni prepoznana kot pomembna jezikovna spretnost.[2] Vpeljevanje novih interaktivnih praks, kot je vprašati po zaimkih, za katere ljudje želijo, da jih uporabljamo, ko se nanašamo nanje, ali spolno vključujoče jezikovne izbire, kot je raba podčrtaja, predstavljajo sociolingvistično manifestacijo pravičnosti, spodbuja pa jih etična in politična zaveza govorke_ca.

Mediji imajo velik vpliv na splošno ozaveščenost javnosti, še posebej to velja za teme, ki so potisnjene na obrobje in s katerimi se osebe, ki nimajo tovrstnih izkušenj, ne srečujejo pogosto. Zato je pomembno, da so medijske reprezentacije transsspolnosti v skladu s Kodeksom novinarjev Slovenije[3] in podajajo relevantne informacije, saj so le-te ključnega pomena, ko govorimo o vidnosti transspolnosti in informiranju splošne javnosti o položaju in človekovih pravicah transspolnih oseb oziroma kršitvah pravic. Pozitivne medijske reprezentacije predstavnic_kov manjšinskih družbenih skupin so lahko za posameznice_ke, ki še zbirajo pogum za razkritje, ali tiste, ki imajo v svojem bližnjem okolju premalo podpore, izrednega pomena, prav tako pa so lahko negativne in stereotipizirane medijske reprezentacije škodljive in boleče.

Glede na to, da se jezikovne norme v transspolnih skupnostih spreminjajo, je nemogoče zapisati dokončne smernice za trans vključujoči jezik. (Pre)hitre spremembe v razvoju jezika transspolnih skupnosti samo potrjujejo dinamičnost jezika in sociolingvistično variabilnost.

Kako uporabljati priročnik:[4]

  1. Priročnik naj se uporablja kot splošno vodilo, ne kot predpis strogih pravil.
  2. Poročanje o transspolnosti naj poteka hkrati s skrbnim odnosom do oseb, katerih spol je različen od našega.
  3. Pomembno je, da se upošteva kontekst. Jezikovne izbire so odvisne od konteksta; zdravstveni diskurz v primerjavi s spletnimi zmenki, otroci in mladostniki v primerjavi s starejšimi osebami itd. Prav tako pomembno je zavedanje, da je jezik, ki se uporablja znotraj transspolnih skupnosti, po navadi veliko bolj raznolik kot jezik, s katerim transspolne osebe in izkušnje opisujejo cisspolne osebe zunaj teh skupnosti.

Kako ne uporabljati priročnika: 

  1. Priročnika naj se ne uporablja za nadzorovanje ali sramotenje jezikovnih izbir drugih.
  2. Priročnik prav tako naj ne bo osnova, na podlagi katere bi transspolnim osebam sporočale_i, da uporabljajo napačen jezik, ne glede na to, ali smo me_i same_i transspolne osebe ali ne. Primeri dobrih praks so vodila, vendar naj ne prevladajo nad izborom besed in jezika, ki ga transspolne osebe uporabljajo za izražanje svoje identitete in lastne izkušnje.
  3. Osebe naj bodo pomembnejše od besed.

Priročnik je sestavljen iz 6 poglavij. Prvo poglavje ponuja splošne smernice za spoštljivo poročanje o transspolnih osebah in tematikah. V drugem poglavju so na sistematičen način zbrani primeri slabih praks skupaj s spoštljivimi alternativami in razlagami. Vključeni so primeri, ki jih pogosto zaznavamo v medijih: tako posamezne besede oziroma besedne zveze kot tudi povedi (zlasti naslove), ki predstavljajo pogoste napake na bolj vsebinski ravni. Sledi poglavje s pogostimi vprašanji, s katerimi se srečujemo pri delu, Z odgovori skušamo razložiti najpogostejše zagate in nejasnosti. V naslednjem poglavju so predstavljene pomembne teme, o katerih bi bilo po naši presoji koristno poročati. Zaključimo s poglavjem, ki vsebuje najpomembnejšo terminologijo s področja transspolnosti. Na koncu je podan seznam virov, ki usmerja k nadaljnjim koristnim informacijam, ključnim za spoštljivo poročanje o transspolnosti na vsebinski in jezikovni ravni.

 

[1] Podčrtaj uporabljamo pri spolno zaznamovanih slovničnih oblikah, z namenom vključevanja vseh spolov, tudi tistih, ki presegajo spolni binarizem “ženska -− moški”. Več o rabi podčrtaja je navedeno v glosarju.

[2] Lal Zimman, Transgender language reform: some challenges and strategies for promoting trans-affirming, gender-inclusive language, Journal of Language and Discrimination, 2017, 1/1.

[3] 17. člen Kodeksa določa: “Novinar spoštuje pravico posameznika do zasebnosti in se izogiba senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju njegove zasebnosti v javnosti. Poseg v posameznikovo zasebnost je upravičen le, če javni interes pretehta nad spoštovanjem njegove zasebnosti. Pri poročanju o javnih osebnostih in tistih, ki želijo dobiti moč in vpliv ter vzbujati pozornost, je pravica javnosti do obveščenosti širša. Novinar se mora zavedati, da lahko z zbiranjem ter objavo informacij, fotografij in posnetkov škodi posameznikom, ki niso vajeni medijske in javne pozornosti.” 20. člen Kodeksa pa pravi: “Novinar se mora izogibati narodnostnim, rasnim, spolnim, starostnim, verskim, geografskim in drugim stereotipom ter podrobnostim, ki so povezane s spolnimi nagnjenji, invalidnostjo, fizičnim videzom, socialnim položajem ali drugimi osebnimi okoliščinami posameznikov in skupin.”

[4] V tem delu se zgledujemo po Alex Kapitan, The Radical Copyeditor’s Style Guide for Writing About Transgender People, dostopno na: https://radicalcopyeditor.com/2017/08/31/transgender-style-guide/.

Pogosti primeri slabih praks in spoštljive alternative

Pričujoče poglavje predstavlja sistematičen pregled primerov izključujočih praks z razlagami ter predlogi spoštljivih rešitev. Vsi primeri so vzeti iz dejanskih prispevkov, objavljenih v slovenskih medijih, tiskanih in spletnih, pa tudi iz radijskih in televizijskih oddaj itd.[1] Da bi čim bolje osvetlile_i najpogostejše napake oziroma problematične točke, smo jih smiselno povzele_i v kratke sklope.

Utrjevanje spolnega binarizma in izključevanje nebinarnih oseb

»Je oseba, ki izziva družbeno začrtane meje med spoloma.«

»[…] se v nekaterih najstnikih pojavi težnja tudi po tem, da bi bili nasprotnega spola.«

Bolj vključujoča različica prve povedi bi namesto »med spoloma« vsebovala množinsko obliko, torej med spoli. Vprašanja, ki se zastavljajo ob tem, so: Med katerima dvema spoloma? Odgovor je na videz očiten, vendar je to samoumevnost treba prevprašati. Kot vselej poudarjamo, spola nista samo dva in to je treba imeti v mislih zmeraj, ko je govor o spolih. Prav to je namreč eden izmed najpogostejših primerov izključujočega poročanja, saj ne vključuje spolov onkraj binarnega spolnega sistema ženska − moški. V primerjavi z nekaterimi drugimi spremembami v načinu poročanja, ki zahtevajo več truda, je ta rešitev preprosta –  o spolih je optimalno govoriti v množini. Tukaj velja opozoriti tudi na pogoste izraze, kot je »nasprotni spol«, kjer se spet lahko vprašamo: Kaj je nasprotni spol? Spoštljive alternative, ki jih predlagamo, so: različni spoli, raznoliki spoli itd.

»Ne moški ne ženska«

»pol-pol«

»tretji spol«

»ne eno ne drugo«

Vseh zgoraj navedenih izrazov, ki so najpogostejši načini opisovanja oseb z nebinarnimi spolnimi identitetami, se velja izogibati, saj zaradi izključujočega in senzacionalističega učinka niso primerni. Spoštljiva alternativa za opis spolnih identitet, ki se umeščajo zunaj binarnega spolnega sistema, je nebinarna oseba oz. nebinarna spolna identiteta. Osebe z nebinarnimi spolnimi identitetami so pogosto videne kot nelegitimne, tovrstni izrazi pa še dodatno prispevajo k temu, saj nakazujejo, da so čudaške, in hkrati ustvarjajo tudi fizično podobo nekakšnega tujega, skorajda hibridnega bitja. Nebinarne osebe je treba obravnavati kot celostne posameznice_ke, vredne spoštovanja.

»Ko je bil/a stara 6 let«

Raba poševnice ni priporočljiva, razen če jo posameznik_ca uporablja sam_a zase. Praksa, ki jo uporabljamo, je podčrtaj. V nasprotju s poševnico (/), ki še vedno predstavlja samo dve možnosti in s tem binarno delitev, podčrtaj povezuje obe normirani slovnični obliki, ju ločuje in hkrati med njima ustvarja prazen prostor za projiciranje končnic, ki jih jezikovna norma še ne pozna, bi se pa lahko razvile. Podčrtaj uporabljamo pri slovničnih oblikah, ki vsebujejo spol, z namenom vključevanja vseh spolov, tudi tisih, ki presegajo spolni binarizem ženska − moški. Uporabile_i bi ga na naslednji način: Ko je bil_a star_a 6 let. Podčrtaj uporabljamo, če posameznik_ca zase uporablja tak spolno nevtralni jezik v slovenščini ali pa kadar prevajamo spolno nevtralno rabo jezika (npr. edninski »they« v angleščini).

 »ono«

Namesto osebnega zaimka ono, ki ga ne uporablja (skoraj) nobena transspolna oseba, priporočamo, da se spoštuje zaimek, za katerega oseba želi, da ga uporabljamo, ko govorimo o njej. Odsvetujemo rabo zaimka za tretji slovnični spol, ki ustvarja pozicijo drugosti oz. ima lahko učinek razosebljenja. Zaželeno je, da se osebo vpraša po zaimku. To je tudi bolj spoštljivo od rabe zaimka, ki je v neskladju s spolno identiteto osebe. Nebinarne osebe zase pogosto uporabljajo spolno nevtralne zaimke, vendar to ni pravilo; uporabljajo lahko kateri koli zaimek, zato ga nikoli ne moremo predvideti. Priporočamo, da se za osebo, katere spolna identiteta ni znana, uporabi zaimek on_a in za skupino ljudi one_i.

»H. V. je on/ona.«

Zgornji zapis odsvetujemo. Kaj naj bi pravzaprav bil njegov pomen? Za cisspolno osebo ne bi nikoli napisale_i takšne trditve, najbrž prav zato, ker nič ne pomeni. Morda gre za neposreden prevod angleškega izraza »he-she«, ki je zelo nespoštljiv, slovenska različica pa ne slovnično ne vsebinsko ne funkcionira. Če želimo povedati, katere zaimke oseba uporablja oz. želi, da jih uporabljamo, ko govorimo o njej, to lahko storimo na spoštljiv način. (Glej razlagi pri prejšnjih dveh primerih.)

Rojen_a kot ženska/moški oz. v ženskem/moškem telesu

»Alex je bila rojena kot biološki moški.«

»Rodil se je v ženskem telesu.«

Spoštljivi alternativi zgornjima povedma bi bili: Alex je bil ob rojstvu pripisan moški spol in Ob rojstvu mu je bil pripisan ženski spol. Nobena oseba se ne rodi kot moški ali ženska, ampak nam je to pripisano na podlagi videza genitalij v okviru binarnega spolnega sistema ženska − moški. Na spol, pripisan ob rojstvu, se pripenjajo tudi spolne vloge, ki so pričakovane v skladu s pripadajočimi stereotipi. Raba besednih zvez, kot so »rojena kot ženska«, »v ženskem telesu«, »biološka ženska«, prispeva k ustvarjanju predstav, da obstajata samo dve vrsti teles in da so vsa telesa a prióri ženska ali moška, zato jo odsvetujemo. Telesa transspolnih žensk so ženska, telesa transspolnih moških so moška in telesa nebinarnih oseb so nebinarna oz. taka, kot jih osebe same dojemajo/definirajo. Ni pa nujno, da svoja telesa določamo kot kar koli izmed tega.

»pri rojstvu pripisan biološki spol«

Izraz biološki je povsem odveč. Gre za spol, pripisan ob rojstvu, kar je termin, ki ga uporabljamo namesto izraza »biološki spol«.

»Je transženska, kar pomeni, da je njen biološki spol moški.«

Ta primer poleg problematične rabe izraza biološki spol vsebuje tudi izraz »transženska«. Pravilno alternativo pišemo neokrajšano, torej transspolna oseba/ženska, transspolni moški. Trans je sicer okrajšana oblika pridevnika in nastopa kot prva sestavina zloženke, ki se piše narazen (na primer trans ženska) ali skupaj (na primer transženska) vendar pa si na tej točki prizadevamo za uveljavitev pojma transspolnost in ustreznih pridevnikov, saj v Sloveniji še vedno prevladuje uporaba termina transseksualnost, ki je zastarel, predvsem pa kot krovni termin neustrezen. V skupaj pisani zloženki transženska se lahko tudi ustvari vtis, da ne gre za žensko, ampak za »podvrsto« ženske; za žensko, ki je drugačna kot »prava« ženska, to pa je v navedenem primeru še podkrepljeno z izrazom »biološka« ženska.

Diskurz ujetosti

»Transspolnost: ujeti v napačnem telesu«

»Ujetniki svojega spola«

»Sužnji napačnih teles«

»Ženska, ujeta v moškem telesu«

Po pregledovanju prispevkov v slovenskih medijih ugotavljamo, da je »ujetost v napačno telo/napačni spol« najpogostejši izraz, s katerim novinarke_ji opisujejo transspolne osebe. Sam izraz »ujetost« prikazuje osebo kot nemočno, trpečo, nesvobodno, torej kot žrtev. Čeprav je res, da velik delež transspolnih oseb doživlja spolno disforijo, to ne pomeni, da to velja za vse, še posebej pa ne, da je ta izraz primeren. Obstajajo primeri, ko oseba sama opisuje svojo izkušnjo s temi besedami (najbrž ne povsem brez vpliva prevladujočega medijskega diskurza in drugih vplivov), in takrat je to legitimno. Vendar ta dikcija nikakor ne izraža težnje po opolnomočenju transspolnih oseb, zato je najbolje, da se ne uporablja. Ali kot pravimo aktivistke_i na področju transspolnosti: Nismo ujete_i v napačnem telesu, ampak v napačni/omejeni družbeni percepciji naših teles.

»trpijo zaradi močnih notranjih nesoglasij«

»v bolečem procesu samoidentifikacije«

Podobno kot pri dikciji »ujetost v spol«, kjer ujetost izraža nemoč, tudi besede in besedne zveze, kot so »trpijo«, »močnih nesoglasij« in »boleč proces«, uokvirjajo transspolne osebe kot žrtve. Sočutje in pomilovanje sta različni čustvi, in čeprav je razumljivo, da mnoge novinarke_ji željo na ta način približati ljudem določeno tematiko, lahko to zapira možnosti spoštovanja transspolnih oseb. Kot alternativo priporočamo način poročanja, ki ne poudarja izključno negativnih vidikov transspolnosti. Pomembneje je, da se izpostavijo razlogi, zaradi katerih prihaja do diskriminacije transspolnih oseb v družbi, ter drugi problemi in tematike, ki so transspolnim osebam pomembni. Predlagamo tudi poudarjanje pozitivnih izkušnj oseb ter drugih vidikov njihovih življenj.

Tranzicija kot sprememba spola

»odkar si je dala spremeniti spol«

»pri 35 je spremenila spol in postala ženska«

»Zdravnike, ki so bili pripravljeni njen biološki spol spremeniti v ženskega, je našla na Danskem.«

Najprej je treba poudariti, da si spola ne »daš spremeniti«. Spolno identiteto transspolne osebe razkrijejo, sebi in/ali drugim, nato pa jo, če to želijo, na razne način potrjujejo. Eden izmed načinov potrditve spolne identitete so medicinski posegi. Spolna identiteta, ki predstavlja notranje občutenje lastnega spola, je torej lastna posameznici_ku in se ne spreminja glede na medicinske posege. Predvsem pa je ne spremeni neka tretja oseba (npr. zdravnik_ca), kot bi se dalo razumeti iz zgornje povedi. Seveda operacije potrditve spola izvede kirurg_inja, hormone predpiše endokrinolog_inja, vendar pa to ni enkraten dogodek, ki naenkrat spremeni spol osebe. Priporočljive alternative bi bile: odkar je z različnimi posegi potrdila svojo spolno identiteto, pri 35 je z različnimi posegi potrdila svojo spolno identiteto in Zdravnike, ki so bili pripravljeni z različnimi posegi potrditi njeno spolno identiteto, je našla na Danskem. Še bolj priporočljivo pa se je docela izogniti navajanju teh dejstev, če zanje ni tehtnega razloga.

Senzacionalizem in objektivizacija

»Usodna napaka matere narave: položaj transseksualcev v Sloveniji«

»Robert se bo v ječi spremenil v žensko.«

»Hčerka slavne pevke je moški«

»Prsi si je dala odstraniti, spolovila je obdržala.«

»Transseksualna manekenka se je slekla do golega.«

Najbrž ni treba poudarjati, da takšni naslovi in izrazi niso spoštljivi in da je njihova funkcija predvsem pritegniti pozornost bralke_ca na način, ki objektivizira in/ali seksualizira osebo, na katero se nanaša. Tovrstni naslovi so lahko še posebej škodljivi zaradi učinka, ki ga ima senzacionalizem. Zadnja dva primera povedi sta očiten izraz seksizma, mizoginije in objektivizacije žensk, ki so v medijih pogost pojav. Za transspolne ženske to velja še toliko bolj, saj se jih obravnava skozi prizmo njihovega telesa, ki je prikazano senzacionalisitčno, ta prikaz pa je po navadi podprt s fotografijami, ki to poudarjajo. To ima za transspolne ženske v družbi, ki je izrazito mizogina, transfobna in rasistična, resne posledice, kot so nasilje, diskriminacija in umori.

Transspolnost kot preoblačenje

»Moški, ki se preoblači v žensko«

»21-letnica želi postati transvestit!«

»V zavetišču se nista počutili več varno, saj sta si sobo delili s transvestitom – moški sicer zatrjuje, da je ženska.«

»Osebni projekt Glenn Close o ženski, ki se preoblači v moškega«

Ena izmed najpogostejših reprezentacij transspolnih oseb v medijih je prikazovanje transspolnih oseb, največkrat žensk, kot moških v »ženskih« oblačilih oz. kot moških, ki so samo »preoblečeni v žensko«. Na ta način se spolna identiteta posameznice_ka napačno reducira na fizični izgled oziroma oblačila, ličila itd. Pomembno je ločevati spolno identiteto in spolnim izrazom oziroma se zavedati, da ne oblačila ne genitalije ne določajo posamezničine_kove spolne identitete. Ključno je torej ločevanje med pomenoma, ki ga imata izraza transvestit in transspolnost oz. transspolna oseba (glej glosar).

Medikalizacija transspolnosti

»Transseksualizem: o vzrokih transseksualizma«

»motnja spolne identitete«

»Transseksualizem je spolna motnja (motnja spolne identitete), pri kateri se oseba počuti ujeta v napačnem telesu in ima neizmerno željo, da bi živela kot oseba nasprotnega spola.«

Zadnja poved poleg medikaliziranih izrazov za transspolnost (tj. transseksualizem in motnja spolne identitete) vsebuje več elementov, ki so nespoštljivi in jih odsvetujemo (»ujetost« v »napačno telo« ter »nasprotni spol«). Zaradi teh izrazov je celoten učinek povedi lahko še posebej škodljiv. Zapisom, kot so zgornji, se je najbolje v celoti izogniti. Transspolnost se na tak način izrazito medikalizira in patologizira, s tem pa se transspolnost in transspolne osebe še dodatno stigmatizirajo. S tem nikakor ne želimo nadalje stigmatizirati duševnih motenj oz. oseb s težavami v duševnem zdravju, vendar pa je skrajno napačno enačiti transspolnost z duševno motnjo, enako kot to velja za homoseksualnost. Transseksualizem (F64.0) je v Mednarodni klasifikaciji bolezni in sorodstvenih zdravstvenih problemov za statistične namene (ICD – International Classification of Diseases, Svetovna zdravstvena organizacija, 2007) zaenkrat, žal, še klasificiran kot duševna motnja, vendar je ena izmed glavnih točk bojev na področju človekovih pravic transspolnih oseb prav prizadevanje za depatologizacijo transspolnosti, torej za odstranitev klasifikacije transspolnosti kot duševne motnje.

Nazivanje v napačnem spolu oz. spolu, ki je osebi bil pripisan ob rojstvu (ime, zaimek, spolno zaznamovane slovnične oblike)

»X Jenner, olimpijski prvak«

 »X, ki se je pred leti imenovala Y«

»Kakšno je bilo tvoje staro ime, bi ga delil z nami?«

Eden najpogostejših primerov nespoštljivega poročanja o transspolnih osebah je pripisovanje napačnega spola; z uporabo imena, ki je bilo osebi dano ob rojstvu ter z uporabo zaimkov in/ali spolno zaznamovanih slovničnih oblik, ki izražajo spol, ki je bil osebi pripisan ob rojstvu, čeprav vemo, katere zaimke in ime ta oseba dejansko uporablja. V zgornjih primerih je vidno oboje. To je problematično na več ravneh: prvič, s tem razkrijemo osebo brez njenega privoljenja, kar je ne le nespoštljivo, ampak v mnogih primerih tudi nevarno, saj osebo izpostavimo morebitnemu nasilju. Pogosto se dogaja, da mediji tudi pri poročanju o umorih transspolnih oseb osebe nazivajo v oblikah za slovnični spol, ki ustreza spolu, ki jim je bil pripisan ob rojstvu, in z imenom, ki jim je bilo določeno ob rojstvu. To je nespoštljivo do preminule osebe, hkrati pa lahko povzroča še dodatno bolečino tako bližnjim kot vsem transspolnim osebam, ki to berejo/poslušajo. S pripisom napačnega spola (s spolno zaznamovano slovnično obliko ali zaimkom) in nazivanjem z imenom, ki je bilo osebi pripisano ob rojstvu, se transspolne osebe prikazujejo na način »prej in potem«, kar je senzacionalistično in transspolni osebi na noben način ne koristi. Na splošno velja, da če oseba sama želi deliti te podatke, je to povsem legitimno. V vseh drugih primerih odsvetujemo navajanje imena, ki je bilo transspolni osebi določeno ob rojstvu, kakor tudi navajanje zaimkov in slovničnih oblik, ki izražajo spol, ki je bil osebi pripisan ob rojstvu. Namesto tega priporočamo uporabo imena, ki ga oseba uporablja zase, in zaimkov, za katere želi, da jih uporabljamo, ko govorimo o njej.

[1] Primeri so avtentični, a na nekaterih mestih ustrezno prilagojeni (da se izognemo izpostavljanju oseb, so spremenjena imena) oz. pravopisno popravljeni.

 

Kako spoštljivo poročati o transspolnih osebah in tematikah

Priporočljivo je, da si novinarke_ji, piske_ci, raziskovalke_ci na začetku odgovorijo na naslednja vprašanja: Kaj je moj namen? Kaj želim s svojim prispevkom doseči? Katere informacije želim posredovati? Kako to storiti na način, ki je najbolj primeren in spoštljiv do transspolnih oseb? Pri poročanju o transspolnosti oziroma o transspolnih osebah po navadi ni lahkega, enoznačnega odgovora in tudi ta priročnik ga ne ponuja. Podaja pa koristna priporočila, ki temeljijo na Kodeksu novinarjev Slovenije in ki lahko bistveno prispevajo k bolje informiranemu in spoštljivejšemu poročanju o transspolnosti. Zaradi boljše preglednosti jih na tem mestu povzemamo po točkah, več o posameznih priporočilih pa ponujajo posamezna poglavja v nadaljevanju.

  1. Priporočamo, da se pridobijo relevantne informacije s področja transspolnosti. Pomembno je, da se pridobijo relevantne informacije s področja transspolnosti, to je informacije o terminologiji, problematikah in potrebah transspolnih oseb. Informacije so dostopne na spletni strani Zavoda TransAkcija in na mnogih mednarodnih spletnih straneh, kot je spletna stran krovne evropske organizacije za tematike transspolnosti Transgender Europe – TGEU. Na voljo pa so tudi številni blogi transspolnih oseb, publikacije, dokumentarni filmi itd. Zadnje poglavje zato vsebuje kratek seznam uporabnih virov.
  2. Način osveščanja in podajanja informacij naj bo spoštljiv, v središče naj postavlja najpomembnejše problematike, s katerimi se transspolne osebe srečujejo (nasilje, diskriminacija, neurejeno področje pravnega priznanja spola v Sloveniji, pridobitev diagnoze duševne motnje kot pogoj za pravno priznanje spola, patologizacija transspolnosti). Izhodišča za poročanja o transspolnosti so lahko na primer:
  • pomembni mednarodni dnevi, ki jih obeležuje transspolna skupnost (dan vidnosti transspolnih oseb – Transgender Day of Visibility (31. marec), mednarodni dan boja proti homofobiji, bifobiji in transfobiji – IDAHOBIT (17. maj), dan spomina na žrtve transfobije – Transgender Day of Remembrance (20. november));
  • kulturna produkcija transspolnih oseb (razstave, filmske projekcije, izidi knjig in publikacij);
  • pomembni dogodki in spremembe, na primer na področju prava.
  1. Priporočamo vključevanje transspolnih oseb in njihovih zgodb; pomembno je, da se prisluhne njihovim potrebam, zgodbam, mnenjem. Zmeraj se je mogoče obrniti na organizacije, ki delujejo na tem področju. Priporočljivo je, da se prikaže raznolikost izkušenj transspolnih oseb, saj »univerzalna transspolna izkušnja«, vtis katere pogosto ustvarjajo mediji, ne obstaja. Prikazovanje raznolikosti se lahko zagotovi na primer s poročanjem o nebinarnih osebah, poudarjanjem pluralnosti spolov, izpostavljanjem dejstva, da vstopanje v medicinsko tranzicijo ni nujno, kakor tudi z vključevanjem transspolnih oseb, ki so na primer lezbijke, oziroma tistih izkušenj transspolnih oseb, ki po navadi ostanejo v ozadju.
  2. Odsvetujemo, da se poročanje osredinja zgolj na telo oziroma zgolj na proces medicinsko podprte tranzicije, saj ta način pogosto postane sredstvo objektivizacije transspolnih oseb in njihovih teles. Izogibati se je treba načinu poročanja, ki je senzacionalističen in v javnosti neupravičeno razkriva zasebnost, kar v 17. točki določa tudi Kodeks novinarjev Slovenije. Pomembno je tudi zavedanje, da transspolnost ni bolezen ali duševna motnja, zato je tovrstno naslavljanje te teme neprimerno. Namesto tega priporočamo problematizacijo patologizacije transspolnosti in pogoja pridobitve diagnoze duševne motnje.
  3. Pri vizualnih reprezentacijah transspolnosti odsvetujemo uporabo fotografij in drugih elementov, ki s fokusom na telo in tranzicijo utrjujejo stereotipno podobo transspolnih oseb, kot so na primer fotografije oseb »prej in potem« (fotografije, ki prikazujejo osebo pred postopki medicinske tranzicije in po njih, sploh če oseba sama tega ne želi),[1] fotografij, ki so morbidne oziroma prikazujejo transspolne osebe kot trpeče posameznice_ke, fotografije, na katerih se transspolne osebe preoblačijo itd. Namesto tega predlagamo bolj pozitivne podobe transspolnih oseb, ki so lahko tudi nenormativne ali aktivistične, uporabo izdelkov kulturnih produkcij transspolnih oseb itd.
  4. Pomembno je, da se ne zastavljajo neprimerna vprašanja. Z neprimernimi vprašanji mislimo na vprašanja, ki so bodisi preveč intimna bodisi nespoštljiva iz katerega drugega razloga, na primer: Katero je tvoje pravo ime? Katere genitalije imaš? Si že imel_a operacijo? Kdaj si postal_a prava_i ženska oz. moški? V nadaljevanju priročnika sledi posebno poglavje, ki specifično naslavlja najbolj pogosta vprašanja, ki jih prejemajo transspolne osebe, in obrazložitve, zakaj večina teh vprašanj ni primernih.
  5. V skladu s Kodeksom novinarjev Slovenije velja uporabljati neizključujoč jezik. To pomeni, da upoštevamo, kako oseba govori o sebi in svoji izkušnji – spoštovati je treba njene zaimke in ime, ki ga uporablja. Zadnji dve točki – neprimerna vprašanja in neizključujoč jezik – sta še posebej pomembni in hkrati obsežni, zato smo jima posvetile_i dve ločeni poglavji, ki pojasnjujeta najpogostejša vprašanja ter primere nespoštljive rabe izrazov in spoštljive alternative zanje.

[1] Prikazovanje fotografij transspolnih oseb pred tranzicijo in po njej je neprimerno in za mnogo transspolnih oseb zelo vznemirjujoče, saj jih (velikokrat tudi brez njihovega privoljenja) razkriva kot transspolne ter hkrati opominja na življenjsko obdobje pred razkritjem, ki je bilo za marsikoga zelo neprijetno. Taka reprezentacija legitimira identiteto posameznice_ka s poudarkom na medicinski tranziciji, namesto samoidentifikaciji osebe. Predlagamo, da se ta diskurz preseže.