Glosar terminologije s področja transspolnosti

Aspolnost (angl. agender) je spolna identiteta, kjer se oseba ne identificira z nobeno spolno identiteto oz. čuti popolno odsotnost lastne spolne identitete.

Androgenost (angl. androgyny) je spolni izraz, ki ga ne moremo pripisati izključno enemu izmed spolov binarnega spolnega sistema, temveč je preplet družbenih norm spolnih izrazov obeh binarnih spolov (tj. ženskega in moškega spola).

Cisspolnost (angl. cisgender) pomeni ujemanje posamezničine_kove spolne identitete s spolno identiteto, ki je bila osebi določena na podlagi spola, pripisanega ob rojstvu. Latinska predpona cis- pomeni ‘na isti strani’ ali ‘na tej strani’. Cisspolnost je normativna in večinska spolna identiteta oseb in iz tega izhaja tudi njena družbena moč.

Cisspolna nenormativnost (angl. gender nonconformity, gender variance) predstavlja stopnjo neujemanja oz. neusklajenosti med doživljanjem in izražanjem lastne spolne identitete in družbenimi normami, pričakovanji in zahtevami za spol, ki je bil osebi pripisan ob rojstvu, in sovpadajoče spolne vloge ter spolni izraz. Cisspolna nenormativnost predstavlja vse neusklajenosti med družbenimi normami za spola znotraj binarnega spolnega sistema ter dejanskim obstojem in izražanjem vseh spolov.

Cross-dresser (angl. cross-dresser) je oseba, ki se preoblači v oblačila, ki so po družbenih normah pripisane osebam različnega spola, kot je oseba sama ali kot je bilo osebi pripisano ob rojstvu. Razlogi za preoblačenje so mnogi, med njimi so lahko doživljanje spolne disforije, raziskovanje spolne identitete in/ali izraza, želje po drugačnem spolnem izražanju, zabava, subverzivnost, seksualna gratifikacija oz. privlačnost itd. Osebe, ki se preoblačijo, lahko začnejo proces prilagoditve spola ali pa svojo spolno identiteto in spolni izraz izražajo zgolj s preoblačenjem. Pri tem ni pomembno, ali se identificirajo kot transspolne ali cisspolno nenormativne osebe ali ne. Zunaj transspolne skupnosti se uporablja beseda transvestit_ka, ki pa jo transspolne osebe lahko občutijo kot žaljivko.

Kvirspolnost (angl. genderqueer) je spolna identiteta, ki presega binarni spolni sistem. Kvirspolna identifikacija vključuje vse spolne identitete, ki so zunaj cisnormativnih spolnih identitet. Kvirspolna oseba se lahko identificira kot ženska in moški hkrati, občasno kot ženska in občasno kot moški ali pa niti kot ženska niti kot moški (npr. aspolnost, neutrois). Kvirspolna identiteta lahko nakazuje tudi fluidnost spolne identitete (prehajanje med raznimi spolnimi identitetami) ali pa spolne identitete, ki so skupek mnogih spolnih identitet.

Nebinarna/e spolna/e identiteta/e (angl. non-binary) je krovni termin, ki zajema spolne identitete, ki se ne umeščajo znotraj binarnega (žensko-moškega) spolnega sistema. Gre torej za vse spolne identitete, ki presegajo binarni spolni sistem oziroma spolne identitete, ki niso moški ali ženska. Termin lahko pomeni tudi samostojno spolno identiteto, ki ne potrebuje natančnejše definicije. Podobno kot kvirspolnost tudi nebinarne spolne identitete zajemajo številne spolne identitete, ki se nahajajo zunaj binarnega spolnega sistema, na primer: aspolnost, neutrois, bispolnost, kvirspolnost, itd.

Podčrtaj uporabljamo pri slovnično zazanamovanih slovničnih oblikah, z namenom vključevanja vseh spolov, tudi tistih, ki presegajo spolni binarizem “ženska − moški”. V nasprotju s poševnico (/), ki še vedno predstavlja samo dve možnosti in s tem binarno delitev, podčrtaj povezuje obe normirani slovnični obliki, ju ločuje in hkrati med njima ustvarja prazen prostor za projiciranje končnic, ki jih jezikovna norma še ne pozna, bi se pa lahko razvile. Z uporabo podčrtaja presegamo jezikovno normo, ki nam pravi, da je generična oblika moški slovnični spol in da sta spola samo dva. Podčrtaj uporabljamo torej tudi, kadar spolna identiteta/zaimki niso znani ali pa govorimo (o) skupini oseb, katerih spolov ne želimo predvidevati. Pri uporabi podčrtaja praviloma najprej navedemo polno obliko v ženskem slovničnem spolu; obliko v moškem slovničnem spolu, ki je umeščena za podčrtaj, pa zapišemo okrajšano: vabljene_i govorke_ci. Zaradi večje poenotenosti za podčrtajem ne navajamo celotnega obrazila, ampak le spremenljivi končni del; torej: Protestnice_ki so vztrajale_i (NE: Protestnice_niki so vztrajale_li). V nekaterih primerih je obliko v moškem slovničnem spolu smiselno umestiti na prvo mesto, in sicer: kadar ima ničto obrazilo (aktivist_ka; delujoč_a) in v primerih, ko pri obliki za ženski slovnični spol pride do izpada polglasnika, npr. pri nekaterih deležnikih na -l (rekel_a) in pri pridevnikih na -en (aktiven_a).

Potrditev spola (angl. gender confirmation) je proces, kjer oseba prehaja med spolom, ki ji je bil pripisan ob rojstvu, k njej lastnemu spolu in spolnemu izrazu. Potrditev spola poteka s hormonsko terapijo, operativnimi posegi in drugimi medicinsko podprtimi postopki. Odločitve o izbiri vrste posega sprejemajo osebe same, zanje ni napisanih pravil in se pri različnih osebah pojavljajo v različnih zaporedjih in obsegih.

Samoidentifikacija (angl. self-determination) predstavlja avtonomno (pre)oblikovanje in (ne)definiranje svoje spolne identitete, in je pravica vsake_ga posamzenice_ka.

Spol, pripisan ob rojstvu (angl. gender assigned at birth) je spol, ki je določen takoj ob rojstvu na osnovi videza zunanjih genitalij in klasificira ter definira spol novorojenčice_ka. Medicina in biologija namreč definirata, kategorizirata, raziskujeta ter analizirata spol(e) ter osebam pripisujeta spol izključno na osnovi telesnih značilnosti, ne da bi upoštevali samoidentifikacijo. Na osnovi spola, pripisanega ob rojstvu, se od vseh ljudi pričakuje samoumevno sprejemanje spolne identitete, spolnega izraza in tudi spolnih vlog, ki temu spolu pritičejo na podlagi družbenih normativov, kar pravzaprav pomeni, da družba predvideva in pričakuje, da so vse osebe cisspolne oz. nobena oseba transspolna.

Spolna disforija (angl. gender dysphoria) je kratkoročno ali dolgoročno doživljanje neugodja, nezadovoljstva in stisk kot posledice neujemanja lastne spolne identitete s spolom, ki je bil osebi pripisan ob rojstvu. Pri nekaterih osebah je spolna disforija prisotna v tolikšni meri, da doživljano neugodje izpolnjuje pogoje za pridobitev formalne diagnoze spolne disforije. Vendar pa ta diagnoza ne bi smela biti temelj za stigmatizacijo oseb s spolno disforijo ali kršitve njihovih človekovih pravic. Dejansko pa se dogaja prav to. Obstoječi sistemi klasifikacije bolezni in motenj, kot sta npr. Diagnostični in statistični priročnik za mentalne motnje (DSM – Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders, Ameriško psihiatrično združenje, 2000) in Mednarodna klasifikacija bolezni (ICD – International Classification of Diseases, Svetovna zdravstvena organizacija, 2007), definirajo različne duševne motnje, ki se med seboj razlikujejo glede na pojavnost, trajanje, patogeneze itd. Ti sistemi poskušajo klasificirati skupine simptomov in stanj, ne pa posameznice_ka. Motnja je v tem smislu opis simptomov in stanja, ki ga oseba doživlja, ne pa opis same osebe ali njene identitete. Pomembno je poudariti, da transspolne in cisspolno nenormativne osebe nimajo prirojenih motenj v povezavi s svojo spolno identiteto. K težavam, ki jih povzroča spolna disforija, se lahko pristopi kot k nečemu, kar se lahko diagonosticira in za kar obstajajo raznolike možnosti obravnave. Obstoj diagnoze spolne disforije pogosto olajša ali v celoti omogoča dostop do zdravstvene oskrbe za transspolne in cisspolno nenormativne osebe, hkrati pa omogoča nadaljnje raziskave ter odkrivanja učinkovitih obravnav.

Spolna identiteta (angl. gender identity) je posamezničino_kovo notranje in osebno doživljanje lastnega spola, ki lahko ustreza ali ne ustreza na zunaj razpoznavnim spolnim značilnostim. Če se spolna identiteta osebe ujema s spolom, ki ji je bil pripisan ob rojstvu, je oseba cisspolna. Transspolna oseba pa doživlja neujemanje med lastno spolno identiteto in tisto, ki ji jo je pripisala družba. Transspolnost tako zajema vse spolne identitete, ki so osnovane in/ali preoblikovane v skladu s posamezničnimi_kovi čutenji in doživljanji sebe.[1]

Spolni izraz (angl. gender expression) je vidna zunanja predstavitev lastne spolne identitete. Spolni izraz se uresničuje z oblačili, ličili, frizuro, (ne)britjem poraščenih delov telesa, telesno držo in mimiko, vedenjem v javnih in zasebnih družbenih okoljih. Spolni izraz lahko izraža ujemanje ali pa neujemanje s spolnimi vlogami/spolno identiteto, ki jih določa binarni spolni sistem.

Spolni znaki oz. spolne karakteristike (angl. sex characteristics) so prirojene variacije značilnosti, ki so med posameznicami_ki različne: notranje in/ali zunanje genitalije, kromosomi in/ali hormonska zgradba, in se lahko ujemajo ali (v primerih interspolnih oseb) ne ujemajo z družbenimi in medicinskimi pričakovanji. Enako velja za mišično maso, poraščenost ali telesno višino, če izpostavimo le nekatere izmed njih. Kljub temu da se z variacijami spolnih značilnosti rodimo, le-te niso nujno vidne že ob rojstvu. Telesa interspolnih oseb lahko dobijo interspolen videz pred rojstvom, ob rojstvu, v otroštvu, v puberteti ali v odraslosti.

Transfobija (angl. transphobia) je »skupek osebnih in kulturnih prepričanj, vedenj in verovanj, agresivnega vedenja, ki temelji na predsodkih, gnusu, strahu in/ali sovraštvu, usmerjenemu proti posameznicam_kom ali skupinam, ki ne ustrezajo družbenim pričakovanjem o spolnih normah ali jih prestopajo. Transfobija še posebej vpliva na posameznice_ke, katerih spolna identiteta ali spolni izraz ne sovpadata s spolom, ki jim je bil pripisan ob rojstvu […]«.

Transspolnost (angl. transgender) je krovni izraz za vse spolne identitete, ki so osnovane na posamezničnimi_kovi čutenji in doživljanji sebe in/ali preoblikovane v skladu z njimi. Latinska predpona trans- pomeni ‘preko’, ‘onkraj’ ali ‘na drugi strani’. Transspolnost je spolna identiteta, ki presega cisspolnost, saj transspolnost ne temelji na nujnosti ujemanja ob rojstvu pripisanega spola in iz tega izhajajoče spolne identitete, temveč zajema vse spolne identitete, ki niso v skladu s cisnormativnostjo. Sem sodijo različne identitete: transspolne ženske in moški, nebinarne osebe (osebe, ki se ne identificirajo kot moški ali ženske), aspolne osebe, transseksualne osebe,[2] kvirspolne osebe, spolno fluidne osebe, kralji_ce preobleke, transvestitke_i [3] itd.

Transspolna oseba (angl. transgender person) je oseba, katere spolna identiteta ni cisspolna; pri transspolnih osebah se spol, ki je bil osebi pripisan ob rojstvu, ne ujema s spolno identiteto, ki jo čuti oseba sama in s katero se identificira. Transspolna oseba doživlja neujemanje med lastno spolno identiteto in tisto, ki ji jo je pripisala družba. Transspolne osebe lahko želijo svoje telo in zunanji videz prilagoditi svoji spolni identiteti ali pa ne pristajajo na to, da se morata telo in zunanji videz prilagoditi spolni identiteti. Četudi oseba sodi v definicijo transspolnosti, ni nujno, da se tako identificira, zato je pomembno, da se identitete nikomur ne pripisuje, temveč se z osebami in o njih govori izključno z izrazi, ki jih osebe uporabljajo zase.

Transmizoginija (angl. trans-misogyny) je mizoginija, ki prizadene specifično transspolne ženske. Te so pogosto žrtve nasilja prav zato, ker so dvojno diskriminirane: kot transspolne osebe in kot ženske. Mizoginija je sovraštvo do žensk, nezaupanje ali prepričanje, da so ženske manjvredne, in posledično lahko spodbuja sovražno ali nasilno vedenje ter predstavlja za ženske nevarnost. Ženskost in ženstvenost sta določeni kot manjvredni od moškosti in možatosti ter obstajata za dobrobit slednjih. Mizoginija obstaja kot neizogibna posledica patriarhata, kjer se ženske oziroma vse, kar je pojmovano kot žensko in ženstveno, dojema kot manjvredno. Lahko je bolj ali manj očitna, neposredna oz. posredna.

Tranzicija (angl. transition) je kompleksen proces, znotraj katerega oseba naredi prehod iz spola, ki ji je bil pripisan ob rojstvu, v spol, ki ga čuti kot sebi lastnega. Tranzicija lahko vključuje začetek javnega življenja v lastnem spolu (zasebno je oseba morda že tako živela), psihološko/psihiatrično oceno, hormonsko terapijo, nadgradnjo ali izgradnjo sekundarnih spolnih karakteristik ter operativne posege za potrditev spola. Tranzicija vključuje tudi proces pravnega priznanja spola (v državah, kjer je to dovoljeno in v vnaprej določenih okvirih), torej pridobitev novih osebnih dokumentov s pravilnim spolom in spolnim identifikatorjem, ne pa tistim, ki je bil osebi pripisan ob rojstvu. Tranzicija lahko vključuje vse zgoraj navedene postopke in posege, vendar to ni nujno – o poteku tranzicije odloča vsaka transspolna oseba zase.

 

 

[1] Pojem spolne identitete se pogosto zamenjuje s spolno usmerjenostjo (tudi seksualna identiteta), vendar pa gre za različni in medsebojno ločeni osebni okoliščini; spolna usmerjenost izraža seksuano in/ali romantično privlačnost posameznice_ka, pri čemer spolna usmerjenost opisuje seksualne in/ali romantične privlačnosti do ene ali več oseb. Spolna identiteta pa predstavlja osebno doživljanje lastnega spola in ne izraža korelaciji z drugimi osebami.

[2] Transseksualnost je zastarel in nespoštljiv termin in uporabi le-tega se aktivistke_i za človekove pravice transspolnih oseb izogibamo. Transseksualnost se bolj kot na samoidentifikacijo in avtonomijo lastne spolne identitete osredinja na telo in vzpostavlja normativ, da je spol osebe legitimen zgolj in izključno takrat, kadar je ta potrjen tudi na telesni ravni (s hormonsko terapijo in/ali operacijami za potrditev spolne identitete), to pa izključuje velik del transspolnih oseb, ki v medicinsko tranzicijo ne želijo in/ali ne morejo vstopati. Zelo pomembno je, da ob tem poudarimo, da nima nihče pravice delegitimirati izkušnje ter izrazov, ki jih oseba uporablja zase, tako tudi ne izraza transseksualna oseba ali transseksualec_ka, kadar ga določena oseba uporablja zase. S soglasjem te osebe lahko zanj_o termin uporabljamo, vendar pa je pomembna pazljivost, da se termin ne razširja in posplošuje na vse transspolne in cisspolno nenormativne osebe.

[3] Kralji_ce preobleke in transvestitke_i se lahko identificiriajo kot transspolne osebe ali pa tudi ne. Prav zato, ker se nekatere_i izmed njih identificirajo kot transspolne osebe, se jih vključuje v krovni termin transspolnosti.

Pomembne teme s področja transspolnosti

To kratko poglavje predstavlja nabor nekaterih ključnih tematik in problematik, ki jih je treba urediti oziroma naslavljati, če želimo prispevati k izboljšanju položaja in zaščiti pravic transspolnih oseb. Novinarke_je vabimo k uporabi teh predlogov. Podrobnejše informacije o teh temah se nahajajo na naši spletni strani oziroma v literaturi, navedeni na koncu priročnika.

Pravno priznanje spola

Pravno priznanje spola je pomembno, saj posameznicam_kom omogoča, da je njihov pravi spol pravno-formalno priznan. Brez pravnega priznanja spola so transspolnim osebam onemogočeni vsakodnevni opravki, kot so dvig priporočene pošiljke, odprtje bančnega računa ali uporaba poimenske vozovnice za javne prevoze. Transspolne osebe se zelo pogosto soočajo s situacijami, kjer se njihova spolna identiteta in spolni izraz ne ujemata s spolom, ki je zapisan na osebnih in drugih dokumentih. Zaradi tega so lahko deležne očitkov, da uporabljajo ponarejene dokumente in/ali so prisiljene v razkritje svoje spolne identitete. To krši njihovo človekovo pravico do zasebnosti, vodi pa lahko tudi do diskriminacije in nasilja.

Kot mnogo drugih držav tudi Slovenija nima posebnega zakona, ki bi urejal pravno priznanje spola in vsa druga področja, pomembna za transspolne osebe. Sprememba uradnih podatkov o spolu je urejena v Pravilniku o izvrševanju zakona o matičnem registru, ki v 37. členu določa, da mora oseba za pravno priznanje spola priložiti potrdilo pristojne_ga zdravnice_ka, da je spremenila spol. Oseba mora tako pridobiti diagnozo transseksualizma (F64.0), ki je opredeljen kot duševna motnja. Brez medicinske obravnave pravno priznanje v Sloveniji ni možno in to je kršitev vsaj treh človekovih pravic: pravice do telesne integritete, pravice do zdravja in pravice do zasebnosti.

Pravno priznanje spola bi moralo biti zasnovano izključno na samoidentifikaciji osebe in posamezničini_kovi osebni odločitvi za pravno priznanje njenega_njegovega spola. Tudi priporočila Sveta Evrope določajo, da naj bo pravno priznanje spola urejeno tako, da je hitro, dostopno in transparentno. Malta ima trenutno najbolj progresiven in vključujoč zakon GIGESC, [1] ki upošteva vse navedeno. Primeri dobrih praks zakonov, ki so osnovani na samoidentifikaciji, so še Argentina, Danska, Irska, Norveška, Belgija.

Zdravstvena zaščita

V Sloveniji različne posege za potrditev spola izvajajo strokovnjakinje_i z Interdiscplinarnega konzilija za potrditev spolne identitete, ki deluje v okviru Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Obravnava potrditve spola se začne s psihiatrično obravnavo. Psihiater_inja spremlja osebo. vse dokler ta oseba ne opravi zadnjega potrebnega posega, večina oseb pa mora tudi po zadnjem posegu še naprej jemati hormone.

Zaenkrat sta v državi na voljo le dva_e psihiatra_inji, specialistka psihiatrije in seksologinja, predsednica konzilija Irena Rahne Otorepec, in specialist psihiatrije Peter Zajc. Delujeta v okviru Centra za mentalno zdravje Univerzitetne psihiatrične klinike, in sicer v Ambulanti za spolno zdravje, ki se nahaja na Zaloški cesti 29 v Ljubljani.

Interdisciplinarni konzilij za potrditev spola poleg psihiatra_inje sestavljajo tudi specialistke_i urologije, specialistke_i plastične, rekonstruktivne in estetske kirurgije, specialistke_i otorinolaringologije, specialistke_i interne medicine – endokrinologinje in specialistke_i ginekologije in porodništva. Konzilij deluje na podlagi smernic in priporočil Standardov oskrbe 7 (2012) (Standards of Care 7). Standarde oskrbe izdaja Svetovna profesionalna organizacija za zdravje transspolnih oseb (WPATH − World Professional Association for Transgender Health).

Dostop do hormonske terapije in nekaterih posegov za potrditev spolne identitete je omogočen na osnovi zdravstvenega zavarovanja, natančnejše pogoje opredeljuje Zavod za zdravstveno varstvo Slovenije.

V Sloveniji za postopek potrditve spolne identitete ni urejenega formaliziranega medicinskega protokola, čeprav bi bil tak dokument izredno potreben. Nekatere države imajo pogoj oblikovanja medicinskega protokola vključen v zakon o spolni identiteti oz. drug krovni zakon, ki ureja tudi pravno priznanje spola.

Depatologizacija

Klasificiranje katere koli osebne okoliščine, spolna identiteta je med njimi, kot duševne motnje je problematično. To ni samo v izrazitem neskladju z dejstvi, ampak ohranja in utrjuje tudi družbeno stigmatizacijo in delegitimacijo transspolnih identitet. Nekatere transspolne osebe zaradi doživljanja spolne disforije res potrebujejo in si želijo medicinsko obravnavo ter dostop do storitev, s katerimi bodo potrdile svojo spolno identiteto in si pomagale lajšati spolno disforijo. Vendar zaradi tega transspolnosti ni ustrezno obravnavati kot bolezen oz. patologijo. Transseksualizem (F64.0) je v ICD 10 [2] zaenkrat še umeščen med duševne  in vedenjske motnje, vendar Svetovna zdravstvena organizacija leta 2018 načrtuje reformo in izdajo nove verzije ICD, enajste, v kateri naj bi bila transspolnost uvrščena v poglavje o spolnem zdravju. To bi v veliki meri pripomoglo k depatologizaciji transspolnih identitet.

Strokovnjaki_nje s področja transspolnosti na mednarodni ravni se zavzemajo za depatologizacijo transspolnosti in cisspolne nenormativnosti. To pomeni, da nobena spolna identiteta ne bi bila obravnavana kot bolezen in da so različne spolne identitete in spolne značilnosti, ki se ne ujemajo s spolom, ki nam je bil pripisan ob rojstvu, nekaj povsem običajnega.

Transfobija, diskriminacija in nasilje

Raziskava potreb transspolnih oseb v Sloveniji (2015), v kateri je sodelovalo 65 transspolnih oseb, je pokazala, da je 69 % vprašanih doživelo diskriminacijo in/ali imelo negativne izkušnje v vsakdanjem življenju zaradi svoje spolne identitete. 45 % sodelujočih je diskriminacijo doživelo v javnih ustanovah pri dostopu do javnih storitev (na pošti, v trgovini), 43 % v osnovni in/ali srednji šoli, 39 % doma, 24 % v službi, 10 % na fakulteti, 6 % pri zdravnici_ku, 39 % sodelujočih je odgovorilo (tudi) »drugo«, kjer so dopisale_i odgovore, ki niso bili podani med možnostmi, med njimi pa so bili navedeni tudi mediji.

Transgender Europe, krovna organizacija za tematike transspolnosti v Evropi, vsako leto izda zemljevid in indeks pravic transspolnih oseb. Zemljevid prikazuje države glede na to, ali pred pravnim priznanjem spola zahtevajo potrdilo o sterilizaciji ali ne in kakšne, če sploh, so administrativne prakse pri pravnem priznanju spola.

TGEU  izvaja tudi projekt, v sklopu katerega vsako leto okoli 20. novembra, ko obeležujemo dan spomina na žrtve transfobije (Transgender Day of Remembrance), izda statistiko poročanih umorov transspolnih oseb za preteklo leto. V spomin na transspolne osebe, katerih življenja so se v preteklem letu prehitro in nasilno končala zaradi transfobije, transmizoginije in rasizma, so te dni široko po svetu organizirani dogodki.

 

[1]  Gender Identity, Gender Expression and Sex Characteristics Act (Malta, 2015): http://tgeu.org/wp-content/uploads/2015/04/Malta_GIGESC_trans_law_2015.pdf. Informacije ponuja tudi Spletna stran Zavoda TransAkcija: http://transakcija.si/2016/01/11/pravno-priznanje-spola/.

[2] Mednarodna klasifikacija bolezni in sorodstvenih zdravstvenih problemov za statistične namene, verzija 10. V Sloveniji uporabljamo posodobljeno avstralsko modifikacijo desete revizije Mednarodne klasifikacije bolezni in sorodstvenih zdravstvenih problemov za statistične namene (MKB-10-AM, verzija 6). Več na: http://www.nijz.si/sl/podatki/mkb-10-am-verzija-6.

Pogosta vprašanja

1. Od kdaj veste, da ste transspolna oseba?

Na to vprašanje, kot na večino vprašanj v povezavi s transspolnostjo, ni enoznačnega odgovora. Nekatere osebe so začutile, da so transspolne, že v rani mladosti, nekatere času pubertete in najstništva, nekatererednjih letih ali tudi kasneje. Kar pa je skupno večini transspolnih oseb, je to, da so čutile in/ali razmišljale, da so transspolne osebe, mnogo prej, kot so se kot take tudi razkrile. To je posledica visoke stopnje nerazumevanja, nesprejemanja in nevidnosti transspolnih oseb in tematik. Ob tem velja poudariti, da enega in edinega pravega odgovora, ki bi potrjeval posamezničino_kovo spolno identiteto, ni. Odgovorov na to vprašanje je toliko, kot je transspolnih posameznic_kov.

2. Kakšne genitalije imate?

Čeprav v naši družbi velja načelo spoštovanja zasebnega in še posebej intimnega življenja, je to eno izmed najbolj pogostih vprašanj, ki jih prejmejo transspolne osebe. Transspolne osebe nikoli in nikomur nismo dolžne razkrivati informacij o svojih genitalijah (ali drugih delih telesa). Vprašanje implicira, da so genetalije tiste, ki določajo spolno identiteto človeka. To ne drži. Spolna identiteta je osnovana na samoidentifikaciji, ne glede na obliko in videz telesa. Telo pa je eden od medijev, prek katerega nekatere transspolne osebe potrjujejo svojo spolno identiteto in lajšajo občutke spolne disforije. Transspolnost je torej treba primarno razumeti kot stvar identifikacije, ne telesnosti. Vprašanja o genitalijah so nespoštljiva, vdirajo v zasebnost in osebe reducirajo na dele telesa. Prav tako kot cisspolnih oseb ne sprašujemo po oblikah in videzu njihovih genitalij, tako se tudi transspolnih oseb tega ne sprašuje.

3. Kakšen občutek je biti ujet_a v napačno telo?

Nekatere transspolne osebe svoje občutke opisujejo kot “ujetost v napačno telo”, nikakor pa to ne velja za vse transspolne osebe. To, da vse transspolne osebe svoje občutek opisujejo kot “ujetost v napačno telo”, je eden najpogostejših stereotipov o nas. Vsa telesa transspolnih oseb so legitimna, ne glede na njihovo obliko, barvo, velikost, poraščenost itd. Nemogoče je imeti napačno telo. To velja za vse osebe, ne samo za transspolne. Mogoče pa je imeti telo, za katero ti družba daje vedeti, da je nepravilno oz. napačno in tega smo deležne tudi transspolne osebe. Če smo transspolne osebe ujete v kar koli, smo ujete v družbena pripričanja in norme glede naših teles, ne pa v naša dejanska telesa. Mnogo transspolnih oseb doživlja spolno disforijo, ki je kratkoročno ali dolgoročno doživljanje negativnega stresa, nezadovoljstva in stisk kot posledice neujemanja lastne spolne identitete s spolom, ki je bil osebi pripisan ob rojstvu. Na podlagi želje po zmanjševanju ali vsaj lajšanju doživljanja spolne disforije transspolne osebe vstopajo v medicinsko tranzicijo, kjer se nekatere_i odločijo tudi za ireverzibilne posege v telo. Vsi ti procesi in posegi tako potrjujejo spolno identiteto posameznice_ka in ji_mu omogočajo, da se v lastnem telesu počuti boljše ali vsaj manj utesnjeno. To pa ne pomeni, da je legitimno govoriti, da so transspolne osebe ujetnice_ki lastnih teles. Tudi če določena transspolna oseba zase uporablja to dikcijo, se ji druge_i izogibamo, saj je zastarela in nespoštljiva. Določena oseba svoje izkušnje in doživljanje seveda lahko opisuje s temi besedami, vendar naj se to ne posplošuje na vse transspolne osebe.

4. Ali ste že imeli operacijo?

Katero operacijo? Nekatere transspolne osebe so imele več operacij, nekatere nobene. Nekatere izmed teh operacij so morda bile operacije za potrditev spolne identitete (rekonstrukcija prsi ali prsnega koša, genitalne operacije, feminizacija obraza itd.), vendar je ta podatek, prav tako kot podatek o tem, katere genitalije ima oseba, zaseben, spraševanje po njem pa je vdor v zasebnost. Operacije lahko potrjujejo spolno identiteto in zmanjšajo/odpravijo raven doživljanja spolne disforije, ne določajo pa spolne identitete – to določa vsaka oseba sama zase, s samoidentifikacijo.

5. Zakaj preprosto ne morete sprejeti svojega telesa takšnega, kakršno je?

Dojemanje lastnega telesa je izrazito individualno in hkrati družbeno, kar vodi v potrebo nekaterih transspolnih oseb, da se njihovo telo družbeno prepozna kot telo, ki naj bi ga imele_i pripadnice_ki določenega spola v skladu z družbenimi normami (npr. moški imajo kratke lase, nosijo hlače, ženske pa dolge lase, nosijo krila in uporabljajo ličila). Ampak ljudje smo zelo raznoliki in prav tako kot nekatere cisspolne ženske ne uporabljajo ličil in imajo kratke lase in nekateri cisspolni moški nosijo krila in uporabljajo ličila, imajo tudi transspolne osebe zelo raznolike spolne izraze [1] in/ali želje po spolnem izrazu. Med njimi so tako tudi osebe, ki želijo in imajo vso pravico svojo spolno identiteto potrjevati tudi na telesni ravni, kar pomeni spreminjati svoje telo s posegi in/ali pripomočki. Mnogo transspolnih oseb ne more sprejemati svojega telesa ali njegovih delov, ker doživljajo spolno disforijo – kratkoročno ali dolgoročno doživljanje negativnega stresa, nezadovoljstva in stisk kot posledice neujemanja lastne spolne identitete s spolom, ki je bil osebi pripisan ob rojstvu. Tovrstno pričakovanje kaže na nerazumevanje doživljanja transspolnih oseb in nerazumevanje spolne disforije.

6. Ali si želite telo nasprotnega spola?

Nekatere transspolne osebe si želijo medicinskih posegov v telo, s katerimi potrjujejo svojo spolno identiteto. Vendar ne obstajata samo dva spola, spolov je mnogo in posledično je nemogoče želeti si »telo nasprotnega spola«. Prav tako kot ne obstajata samo dva spola, tudi ne obstajata samo dve obliki teles. So telesa, ki jim je na podlagi genitalij in drugih spolnih značilnosti pripisan ženski spol. So telesa, ki jim je na ta način pripisan moški spol. In so interseksualna telesa. Ampak to, kakšno telo ima kdo, odloča oseba zase, tega ne določajo genitalije. Primer: transspolna ženska, ki ima penis in ne namerava imeti genitalne operacije, ima žensko telo. Zakaj? Zato ker je ženska, posledično je njeno telo žensko.

7. Zakaj je omenjanje “starega” imena nezaželeno?

Omenjanje starega imena oz. imena, ki je bilo osebi pripisano ob rojstvu, ali spraševanje po njem ni le nepotrebno, ampak je lahko za transspolne osebe tudi zelo čustveno naporno in vznemirjajoče. Predstavljajte si, da ste bile_i določen del svojega življenja primorane_i živeti z imenom in govoriti v slovničnem spolu, s katerima se sploh ne identificirate. Nato se razkrijete kot transspolna oseba, uredite zamenjavo imena in spolnega identifikatorja na osebnih dokumentih, še vedno pa se vas opominja na ime, ki je večinoma del  življenjskega obdobja, polnega skrivanja in bolečine. Imena, pripisana ob rojstvu, so osebni podatek, ki ga transspolne osebe niso dolžne deliti z nikomer (razen v primerih zagotavljanja sledljivosti oz. ugotavljanja, ali gre za isto osebo).

8. Kaj je pri tem, da ste transspolna oseba, najtežje?

Odgovorov na to vprašanje je lahko toliko, kot je transspolnih oseb. Nekaterim se je najtežje razkriti družini, nekaterim sprejeti odločitev, ali vstopiti v medicinsko tranzicijo ali ne, nekatere_i pravijo, da je najteže pridobiti diagnozo transseksualizma, ker je ta klasificiran kot duševna motnja, druge_i, da je to zavračanje s strani partnerk_jev in družine, tretjim je najtežje občutenje sistemske transfobije in nevidnosti transspolnih oseb itd. Transspolnost je izredno raznolika. Prav tako so zelo raznolike izkušnje transspolnih oseb, zato, kot na mnogo drugih najbolj pogostih vprašanj, tudi na tega ni enoznačnega odgovora. Velja si torej zapomniti, da je veliko stvari, ki so lahko za transspolne osebe posebej občutljive ali boleče in naporne, a da je od posameznice_ka do posameznice_ka odvisno, katere so te stvari.

9. Zakaj je klasifikacija transseksualnosti kot duševne motnje problematična?

Klasificiranje katere koli manjšinske osebne okoliščine, transspolnost je med njimi, kot duševne motnje je problematično. To ni samo v izrazitem neskladju z dejstvi, temveč ohranja in utrjuje tudi družbeno stigmatizacijo in delegitimacijo transspolnih identitet. Nekatere transspolne osebe zaradi doživljanja spolne disforije res potrebujejo in si želijo medicinsko obravnavo in dostop do storitev, s katerimi bodo potrdile svojo spolno identiteto in si pomagale lajšati spolno disforijo. Vendar zaradi tega transspolnosti še ni potrebno obravnavati kot bolezen oz. patologijo. Transseksualizem (F64.0) je v ICD 10[2] zaenkrat še uvrščen med duševne  in vedenjske motnje, vendar Svetovna zdravstvena organizacija leta 2018 načrtuje reformo in izdajo nove verzije, enajste ICD, v kateri naj bi bila transspolnost uvrščena v poglavje o spolnem zdravju. To bi v veliki meri pripomoglo k depatologizaciji transspolnih identitet.

10. Zakaj je vedno več transspolnih oseb?

Transspolne osebe obstajamo od nekdaj, za to obstaja mnogo zgodovinskih, socioloških in antropoloških dokazov. V času modernega gibanja za pravice LGBT+[2] oseb ter novodobnih medijev in družbenih omrežij pa sta se izrazito povečali vidnost transspolnosti in informiranost o njej in to mnogim transspolnim osebam omogoča, da prej uvidijo in razumejo, da so tudi sameransspolne osebe. Povečana vidnost javno razkritih transspolnih oseb daje nerazkritim transspolnim osebam moč in pogum, da se tudi sameazkrivajo. Nekaterim se zato zdi, da je transspolnih oseb vedno več. Resnica pa je, da smo bile od nekdaj vseprisotne, zdaj pa smo še malo bolj vidne in slišane.

11. Ali niste v resnici samo gej/lezbijka?

To je vprašanje o spolni usmerjenosti, transspolnost pa zadeva spolno identiteto.  To sta ločena pojma in osebni okoliščini. Transspolnim osebam se večkrat očita, da želimo biti bolj »moderne_i« in »v koraku s časom« kot geji in lezbijke, ker naj bi to bilo že »iz mode«, hkrati pa se s temi vprašanji zanika naš obstoj. Nihče si svojih manjšinskih osebnih okoliščin ne izbira zavestno ali namerno. Prav tako se ljudje ne odločajo razkritvati kot pripadnice_ki določene manjšine (ali več njih), ker bi to bilo moderno, ampak zato, ker želijo svobodno ali vsaj bolj svobodno živeti svoje življenje, do česar imamo vse_i pravico. Kljub temu da so nekatere transspolne osebe obenem tudi geji in lezbijke, je zgornje vprašanje prepoznano kot nespoštljivo in nakazuje na nerazumevanje tematik LGBT+.

12. Kaj pa v primeru, da si premislite?

To je še eno izmed najbolj pogostih vprašanj, ki nima enoznačnega odgovora. Redko katere transspolne osebe si premislijo glede svoje spolne identitete in posledično jih zelo malo vstopa v detranzicijo. Te primere se večinoma predstavlja kot zelo pogoste in z njimi se poskuša delegitimirati sprejemanje transspolnosti in spoštovanje do nje. To je žaljivo do velike večine transspolnih oseb. Dodati je treba, da imamo vse_i pravico do svobodnega izražanja, kakor tudi, da so nekatere osebne okoliščine, med njimi spolna identitete, spolni izraz in spolna usmerjenost, fluidne. Posledično se lahko zgodi, da se bodo te pri nekaterih posameznicah_kih sčasoma  spremenile. Vendar to ne pomeni, da so njihove nekdanje identitete kakor koli manj legitimne od sedanjih ali da niso več transspolne osebe, če se same še vedno tako identificirajo.

13. Kakšna je vaša spolna usmerjenost oz. kakšna je spolna usmerjenost transspolnih oseb?

Tudi na to vprašanje, kot na večino vprašanj v povezavi s transspolnostjo, ni enoznačnega odgovora. Tako kot imajo cisspolne osebe raznolike spolne usmerjenosti, jih imajo tudi transspolne osebe. Transspolne osebe so tako geji, lezbijke, biseksualne, kvir, demiseksualne, aseksualne, heteroseksualne itd. Na podlagi spolne identitete osebe ni mogoče vedeti in/ali predvidevati spolne usmerjenosti. Kakšna je spolna usmerjenost osebe, lahko izvemo šele takrat, ko nam posameznik_ca to informacijo o sebi razkrije.

[1] Spolni izraz (angl. gender expression) je vidna zunanja predstavitev osebne spolne identitete. Spolni izraz se manifestira z oblačili, ličili, frizuro, (ne)britjem poraščenih delov telesa, telesno držo in mimiko, vedenjem v javnih in zasebnih družbenih okoljih. Spolni izraz lahko izraža ujemanje ali pa neujemanje s spolnimi vlogami/spolno identiteto, ki jih določa binarni spolni sistem.

[2] LGBT+ je kratica, ki označuje lezbijke, geje, biseksualne in transspolne osebe in druge manjšinske spolne usmerjenosti ter spolne značilnosti/karakteristike. Zavedamo se, da je kratica izključujoča do manj pripoznanih, a enako legitimnih in enakovrednih spolnih usmerjenosti, spolnih identitet in spolnih izrazov, kot so aseksualnost, interspolnost, queer, panseksualnost … Uporabljamo jo, ker je najbolj razširjena in tako najbolj razumljiva večini.

Povzetek najpogostejših napačnih izrazov in priporočljivih alternativ zanje

V nadaljevanju v tabeli povzemamo napačne oziroma neustrezne izraze, ki jih najpogosteje zaznavamo v medijskem poročanju, ter predloge alternative.

Izrazi, ki se jih izogibamo Spoštljive alternative Razlaga in primeri rabe
transseksualnost transspolnost Izraz je ustrezen le v primeru, če oseba sam_a s temi besedami opisuje svojo identiteto.
transseksualec_ka transspolna ženska, transspolni moški, transspolna oseba
transvestit_ka transspolna ženska/moški Izraz je primeren, če gre res za transvestitko_a, pogosto pa se napačno uporablja za transspolne osebe. Termina transspolna oseba in transvestit_ka pomensko nista prekrivna.
oba spola vsi spoli Primer: stranišče za osebe vseh spolov, enakost med spoil.
transseksualizem Izrazu se izogibamo, razen v kontekstu diagnoze »transseksualizem« (F64.0) in njene problematičnosti. Termina ne uporabljamo kot sinonim za transspolnost.
motnja spolne identitete Velja enako kot za transseksualizem.
se je rodil_a kot ženska ob rojstvu ji/mu je bil pripisan ženski spol
X je biološka ženska ob rojstvu ji/mu je bil pripisan ženski spol
sprememba spola potrditev spolne identitete
je (operativno) spremenil_a spol je operativno potrdil_a spol
postal_a je ženska/moški z različnimi posegi je potrdil_a svoj spol
ženska, ki je bila včasih moški ženska, ki ji je bil ob rojstvu pripisan moški spol
želi biti moški/ženska je moški/ženska Če se oseba identificira kot ženska/moški, potem to tudi je. Glagol želeti je zato neprimeren, razen če ga oseba uporablja za opisovanje svoje izkušnje.
moški, ki se identificira kot ženska ženska Če je oseba ženska, potem je ženska in ne moški.
pol-pol/hibrid/ne eno ne drugo nebinarna oseba oz. oseba, ki se ne identificira znotraj binarnega (žensko-moškega) spolnega sistema drugim izrazov se izogibamo.
transpolnost transspolnost
transoseba, transženska, transmoški transspolna oseba/ženska, transspolni moški
nasprotni spol različnih spolov/raznolikih spolov Primer: partner različnega/raznolikega spola.
trans (sam.) (Trans je v oddaji Te besede ne uporabljamo v samostalniški funkciji.
prava_i ženska/moški
moški, ki se preoblači v žensko
ona-on
ono