Motiv in dizajn: Nuka Horvat

Ali je lahko (že) otrok transspolen?

Prav tako kot odrasle osebe, so tudi otroci in mladostnice_ki lahko transspolne_i osebe, čeprav gre za relativno majhen delež vseh otrok. Otrokom so spolna identiteta in spolne vloge tako rekoč položene v zibko. Transspolni otrok lahko že zelo zgodaj čuti neujemanje s spolom, ki mu je bil pripisan ob rojstvu in se močno identificira z drugim spolom, najpogosteje od drugega ali tretjega leta starosti dalje. Ker niti z otroki in mladostnicami_ki niti z odraslimi osebami ne govorimo o transspolnosti in ker so v naši družbi tematike seksualnosti in spolnih identitet na splošno tabuizirane, osebe s transspolno identiteto, predvsem pa otroci, nimajo informacij niti znanja o tem, kar so, in se zato soočajo z občutkom, da so rojene v napačnem telesu. Tipična reakcija staršev in okolice je tako, da je z njihovim transspolnim otrokom nekaj narobe, čeprav v resnici velja tudi s strokovnega stališča, da je s temi otroki popolnoma vse v redu. Družina in okolica pogosto nimata potrebnega znanja ali pa ne razumejo, da posameznica_ik lahko doživlja svojo spolno identiteto ne glede na genitalije ali spol, ki ji/mu je bil pripisan ob rojstvu. Transspolni otroci, ki so prisiljeni živeti v skladu s spolom, ki jim je bil določen ob rojstvu, lahko postanejo izrazito nesrečne_i in depresivne_i, kadar jih odrasli (po tem, ko jim razkrijejo svojo spolno identiteto) poskušajo preprečiti, da bi bili take_i, kot se čutijo.

Transspolnost ni razlog za stisko transspolnih oseb. V resnici je nerazumevanje drugih in občutek, da s temi osebami nekaj ni prav, razlog za njihovo trpljenje. Največjo čustveno bolečino povzroča pritisk, da spremenijo svoje bistvo, tisto kar v resnici so.

V branje priporočamo prijazen priročnik o transspolnosti Med modro in roza.

Motiv in dizajn: Nuka Horvat

Kaj je tisto, kar otroka določa kot transspolno osebo?

Mnogi starši so prepričani, da je nekaj, kar so one_i naredile_i ali ne uspele_i narediti tekom vzgoje povzročilo transspolno identiteto njihovega otroka. To ni res. Nič, kar naredijo starši ali kdorkoli drug, ne more spremeniti otrokove spolne identitete. Otrokova transspolna identiteta ni posledica ločitve, zanemarjanja, želje starša, da bi imele_i otroka drugega spola, uporabe hormonskih preparatov za zanositev, pretiranega ali premajhnega spodbujanja otroka, da se vključi v športne aktivnosti ali kakšnih drugih razmišljanj, prepričanj, obnašanj, pričakovanj ali izkušenj staršev. Pogosto je, da še preden zmorejo otroci ubesediti svojo izkušnjo, čustva in zavest o svoji spolni identiteti, se le-ta začne razkrivati okolici preko igre, izbora oblačil in igrač.

Kaj lahko naredijo starši?

Transspolni otroci in odrasle osebe so že od nekdaj obstajale v različnih kulturah. Vse do nedavnega so v naši družbi le redki starši odkrito govorili o tem, da imajo otroka s “problemom”, ki je povezan s spolno identiteto. Prav tako je malo strokovnjakinj_ov razumelo oziroma želelo razumeti osebe s spolno disforijo; pristopiti in delati z njimi in njihovimi družinami strokovno in brez predsodkov, upoštevaje etična načela stroke ter navodila krovnih organizacij (Ameriško psihološko združenje, Ameriško psihiatrično združenje, WPATH).

V preteklosti so starši transspolnih otrok silili otroke, da se ravnajo po njihovih pričakovanjih o tem, kaj je primerno obnašanje za ženske in moške (deklice in dečke). Že od zgodnje starosti so poskušali narediti vse, da bi se njihovi otroci obnašali v skladu s spolom, ki jim je bil pripisan ob rojstvu. Čeprav so starši skušali pomagati svojim otrokom, da bi se vključili med vrstnice_ke in ustrezale_i družbenim normam, so tovrstne zahteve in siljenje otrok, da zanikajo in spremenijo svoj pravi značaj, skupaj z zahtevami, ki jih podpirajo neusposobljene strokovne osebe na področju duševnega zdravja in medicine, le še dodatno prispevale k travmatizaciji transspolnih otrok.

S časom so se zdravstvene_i delavke_ci in delavke_ci na področju duševnega zdravja naučile_i kako na najbolj primeren način podpreti transspolne otroke in njihove družine, s tem pa se je spremenil tudi odnos staršev. Vedno več staršev in zdravnic_kov, psihologinj_ov in socialnih delavk_cev razume, kako nuditi podporo transspolnim otrokom, ki imajo zaradi svojega statusa v času razvoja nekoliko drugačne potrebe od drugih otrok.

V skrbi za dobrobit otroka in z namenom zmanjšati tveganje travmatizacije in stiske je največ kar lahko starši naredijo, da otroku nudijo ljubezen in sprejemajo njeno_govo transspolno identiteto. To pomeni, da otroku omogočijo, da živi na način, da je srečen_na (prav tako kot bi ravnali s katerimkoli drugim otrokom) – naprimer, da se oblačijo v oblačila, v katerih se počutijo najudobneje, da imajo frizuro, ki jim je všeč, in da se igrajo z igračami, ki jih imajo rade_i.

V branje priporočamo tudi publikacijo Kako razumeti svojega otroka? Brošura za starše gejev in lezbijk, ki jo je napisala mag. psih. Blažka Plahutnik Baloh (Legebitra).
Publikacija resda primarno naslavlja starše gejev in lezbijk, vendar je mnogo stisk in vprašanj, ki se pojavljajo staršem transspolnih otrok in mladostnic_kov enakih oz. podobnih.

Kako lahko starši vedo, če gre samo za fazo?

Večina oseb se zave svoje spolne identitete nekje med drugim in četrtim letom starosti. Če otrok kaže znake transspolne identitete od zgodnjega otroštva, obstaja zelo majhna verjetnost, da se bo to z leti spremenilo. Dvanajstletni otrok, ki od svojega tretjega leta dalje konsistentno pravi, da je deklica (čeprav ji je bilo ob rojstvu pripisano, da je deček) bo najverjetneje ostala transspolna oseba vse svoje življenje.

Velja omeniti, da gre pri delu otrok, ki pri zgodnji starosti kažejo znake spolne disforije, za istospolno usmerjenost, ki se najpogosteje pokaže v začetku adolescence. Zato se je potrebno z otroki, ki imajo spolno disforične občutke in vedenje, odprto pogovarjati, jim biti v oporo in ne hiteti z ireverzibilnim procesom potrditve spola. Na začetku adolescence je pomembno, da z njimi odprto govorimo o tematikah spolne usmerjenosti. Seveda imajo mladostnice_ki s spolno disforijo različne spolne usmerjenosti, ki so med seboj enakovredne (heteroseksualna, homoseksualna, biseksualna, itd.) in je vse potrebno sprejeti kot take ter pomagati mladostnicam_kom, da sprejmejo same_i sebe in najdejo svoje mesto v družbi.

Transspolne_i mladostnice_ki

Glede izpolnjevanja pogojev za medicinske intervencije pri mladostnicah_kih s spolno disforijo, je najnovejše stališče stroke, da mladostnice_ki lahko začnejo z jemanjem hormonskih zaviralcev (supresorjev oz. pogovorno blokerjev) v puberteti po 2. ali 3. fazi na Tannerjevi lestvici. Kriteriji za zgodnji začetek procesa potrditve spolne se nanašajo na mladostnice_ke med 16. in 18. letom in vključujejo sledeče pogoje: a) spolna disforija mora biti prisotna od zgodnjega otroštva, b) spolna disforija se tekom pubertete povečuje, c) odsotnost komorbidnosti s hudo psihopatologijo, d) dobro poznavanje procesa potrditve spola in učinkov posameznih terapij, e) podpora s strani družine in/ali širše socialne mreže.

Pomembno ja, da je spolna disforija pri mladostnicah_kih, ki so vključene_i v proces potrditve spola pravilno diagnosticirana. Terapija po 16. letu starosti ni idealna zaradi frustracije, ki nastane pri čakanju, da se telo razvije, in videza, ki se spreminja v neželeno smer (npr. glas). Kar se tiče zgodnejših starostnih skupin (12-16 let), se od leta 2000 dalje predpisujejo GnHR analogni hormoni (Triptorelin/Decapeptyl) za preložitev pubertete. Gre za popolnoma reverzibilen proces, ki ne pomeni spremembe spola, temveč se temu otroku pred začetkom pubertete in v zgodnji adolescenci omogoči dodaten čas, da pretehtajo svoje odločitve glede začetka postopka procesa potrditve spola. Ekipi strokovnjakinj_ov to obdobje koristi kot podaljšano obdobje za diagnozo, v katerem se potrdi diagnoza spolne disforije. Z upočasnitvijo pubertete se omogoči optimizacija duševnega zdravja in dobrega počutja, vse to pa prispeva k temu, da mladostnik_ca uspešneje prilagodi spolni identiteti in spolnemu izrazu v katerih želi živeti, ko začne s hormonsko terapijo in/ali po operativni potrditvi spola.
Ko mladostnik_ca začne jemati hormone želenega spola vstopi v fazo, ki je zaradi učinka hormonov delno reverzibilna.

Motiv in dizajn: Nuka Horvat

Pri transspolnih moških testosteron izzove: večjo poraščenost po telesu in obrazu (brada, brki), poglobitev glasu, plešavost moškega tipa, povečanje klitorisa, prerazporeditev telesne maščobe (povečanje mišične mase, zmanjšanje prsi, bokov, stegen in zadnjice), prenehanje menstruacije, povečan libido, spremembe v spolnem vedenju, povečanje telesne teže, večjo moč zgornjega dela telesa, povečano znojenje/sprememba vonja telesa, povečanje telesne mase/zadrževanje telesnih tekočin, večjo vidnost žil/bolj grobo kožo, akne, čustvene spremembe.

Pri transspolnih ženskah jemanje estrogena vodi do: razvoja prsi, prerazporeditve telesne maščobe, nastanka oblin in pridobitve teže, mehčanje kože in dlak na obrazu (brade in brk), zmanjšane poraščenosti, izgube erekcije, atrofije mod, zmanjšanj moči gornjega dela telesa, upočasnitve ali zmanjšanja plešavosti na temenu.
Jemanje hormonov lahko privede tudi do določenih tveganj kot so: manj HDL-a (ti. dobrega holesterola), povišana raven trigliceridov, inzulinska rezistenca, povišana vrednost homocisteina, hepatotoksičnost, policitemija, neznan učinek na prsi ter tkivo, endometrija in jajčnikov oziroma testisa (možno tveganje za nastanek karcinoma), večje tveganje apneje, povišan krvni tlak, venska tromboza, zmanjšanje libida, pridobitev telesne teže, intoleranca na glukozo, žolč, neplodnost. Prav tako v prebavnem procesu lahko hormoni reagirajo z drugimi zdravili, ki jih oseba jemlje, zato se je nujno posvetovati z endokrinologom_injo, splošno zdravnico_kom in redno hoditi na internistične preglede.

Sami operativni postopki potrditve spola pa so ireverzibilni. Kirurški posegi pri transspolnih moških vključujejo:

• histerektomijo/ooforektomijo (odstranitev maternice/jajčnikov),
• rekonstrukcijo masektomijo (odstranitev prsi), po kateri so potrebni zdravniški pregledi in samopregledi tkiva, ki je ostalo,
• enitalij (faloplastiko penisa ali metoidioplastiko – povečanje klitorisa oziroma oblikovanje t.i. mikropenisa).

Operativni postopki pri transspolnih ženskah vključujejo oblikovanje vagine in klitorisa iz tkiva penisa in estetske posege kot so povečanje prsi, zmanjšanje adamovega jabolka, oblikovanje obraznih kosti, manjšanje prstov na rokah in nogah. Transspolne ženske se lahko že pred operacijo z jemanjem hormonov želenega spola odločijo za kozmetične postopke kot je lasersko odstranjevanje brade in brk ter ostalih dlak na telesu, če čutijo, da je to potrebno.

Povzeto po: Dr. spec. Iva Žegura, klinična psihologinja, Zagreb