V preteklem letu je bilo poročanih 325 umorov transspolnih in cisspolno nenormativnih oseb.
Vir: Transrespect vs Transphobia – TvT

Ko so me organizatorji_ke vprašali_e ali bi rada govorila na današnjem dogodku, sem razmišljala, če imam sploh kaj za povedati oziroma, če sem sploh legitimna za tak dogodek. Konec koncev me še nihče ni poskušal ubiti in (potrkam na les) ne poznam direktno nobene osebe, ki bi doživela tako tragično usodo. Zdelo se mi je, da sigurno obstajajo ljudi, ki imajo, žal, več za povedat o tem kot jaz. Sem torej v sebi iskala kaj imam skupnega s temi osebami in zakaj bi lahko bila jaz pristojna zato, da jim posojam danes svoj glas.

In sem začela se spominjati … Takoj po prvem udarcu, ko sem razumela, da sem trans ženska in da tega ne morem spremeniti je sledil drug udarec, ko sem odkrila kakšnega nasilja so deležne transspolne osebe. Spomnila sem se občtuka, ko sem zasledila seznam transspolnih oseb, ki so bile_i umorjene_i tega leta. Dobila sem občutek, da sem se kar naenkrat znašla sredi nevidne vojne, kjer sem postala ena od tarč. Sicer sem upala, da je ta vojna daleč od mene. Upala sem, da se je bom nekako izogibala. Sklepala sem, da je Slovenija relativno varna. Še vedno mislim tako, vsaj kar se umorov tiče.

Sicer pa sem med tranzicijo kot trans ženska odkrila, da korenine nasilja obstajajo prav povsod. Sovraštvo, nerazumevanje in nespoštovanje do transspolnih oseb nima meja in v določenih situacijah lahko izbruhnejo povsod in se zaključijo s tragičnem dogodkom.

Med tranzicijo sem začela razumeti. Medtem, ko sem se feminizirala sem bila eno obdobje »nekaj vmes«, androgina bi lahko rekla. Takrat ljudje niso prepoznali mojega spola na prvi pogled in sem doživela sto manjših agresij na dan. Takrat sem izkusila vsakodnevni pritisk ob pogledu na mojem hrbtu, jezne grimase ljudi na cesti. Ob teh priložnosti sem lahko opazila koliko občutljiva stvar je v naši družbi spolna identiteta in kako ogroženi so se ljudi počutili, ko me niso mogli predalčkati. Za kratek čas enega leta sem lahko okusila, kar nebinarne osebe doživljajo ves čas. Komaj sem čakala, da sem lahko toliko napredovala v tranziciji, da sem lahko šla ven iz tega obdobja saj je bilo zame izjemno naporno.

Lea Aymard

Torej, ko sem začela »pasati« toliko, da so me ljudje brali kot žensko, sem mislila, da je mojega trpljenjenja konec. Mislila sem, da bom lahko spet živela v okviru pričakovanj družbe in se izogibala agresije, jeze, nerazumevanja, nespoštovanja. In dejansko sem opazila, da v vsakodnevnih situacijah je bilo tako. Spet so se mi ljudje v trgovinah nasmehnili, bili prijazni z menoj in nehali so gledati za menoj, ko sem hodila na cesti.

Zelo hitro sem dojela, da sem stopila iz enega žarišča na drugega, saj sem brez dokumentov, ki bi odražali moj spol in tako predstavljam še večjo grožnjo za ljudi, saj imajo občutek, da so bili prevarani. Čeprav, ko se mi je videlo, da sem bila med spoli se je sprožilo nekaj reakcij jeze in agresije pri ljudeh, ampak nič v primerjavi z jezo, ki so jo čutili, ko so naknadno odkrili, da mi je ob rojstvu bil pripisan moški spol.

Naučila sem se torej živiti z zavedanjem, da sem lahko vsak trenutek v nevarnosti. Naučila sem se iti ven, se veseliti, se zaljubljati, s konstantno grožnjo, da se ob slabem trenutku in z napačno osebo lahko takoj sproži eksplozija nasilja.

S časom sem ugotovila, da so umori za transspolne osebe en naraven ritem v letu kot so letni časi za ostale ljudi. Vedno mi je bilo težko prebrati članke, ki govorijo o umorih transspolnih oseb, ki marsikdaj niti ne spoštujejo identitet žrtev.

Ob branju sem se začela spraševati od kod izvirajo korenine tega sovraštva. Zdelo se mi je, da obstajajo sicer dokaj enostavni razlogi: transfobija in homofobija, ki temeljita na napačnih predstavah o spolu v zahodni družbi. Ta pravila pravijo, da je spol odvisen od genitalij, binaren, ter da neheteroseksualni odnosi niso naravni.

To so pravila, ki so toliko ukoreninjena, da veljajo kot naravna dejstva, ki niso vredna debate kaj šele kritičnih vidikov. Sam obstoj transspolnih oseb je direkten napad na temelje, ki regulirajo način, kako se ljudje identificiramo, oblikujemo kot osebe in kako razvijamo medsebojno interkacije v družbi. Kdor kritizira ta pravila napada družbo. Posledično smo transspolne osebe moteči elementi, videne kot nemoralne in nevarne osebe. Vsi_e člani_ce LGBTIQ skupnosti so lahko tarča diskriminacije, nebele trans ženske pa so najbolj izpostavljene vsem možnim izbruhom nasilja.

Ampak jaz tega nisem doživela v takih mejah, torej kako bi govorila o tem? Vedno sem hotela pozitivno gledat na svojo tranzicijo. Imam podporo bližnjih in lahko sem obdržala službo, kar me kategorizira avtomatsko v zgornji del statistike »na varnem« v primerjavi z manj srečnimi trans osebami, ki so revne ali diskriminirane zaradi drugih razlogov (barve kože, socialni sloj, izobrazba, zdravstveno stanje, …). Kaj imam torej v svojih izkušnjah, ki me povezuje z žrtvami?

Sicer res je, da kljub temu, da mi je tranzicija rešila življenje in da sem znotraj tranzicije doživela veliko lepih stvari, je bila zgodba moje tranzicije zgodba izgub oziroma stalna skrb kako preprečiti, da ne bi izgubila vsega: statusa, spoštovanja, posluha, varnosti, denarja predvsem pa prijateljstva in ljubezeni. Vse transspolne osebe imamo to skupno izkušnjo, da lahko izgubimo vse … celo življenje.

Zdaj razmišljam o vsem, kar počnem. O vsem, kar govorim in kako se obnašam. Kam grem in kdaj, s kom. Naučila sem se čutiti kako me drugi vidijo, da sem lahko ocenila ali sem potencialno v nevarnosti ali ne. Ali si lahko privoščim biti to, kar sem ali me postavi v nevarnosti?

In medtem, ko sem razmišljala kako srečo imam, da me se ni nihče spravil name, sem se začela spominjati vsega, kar sem doživela od tranzicije naprej kot trans ženska. Spomnila sem se te neštetih situacij, ko sem čutila sumljive poglede, slišala sovražni govor in bila tarča agresivnega obnašanja.

Spomnila sem se, da sem v bistvu že bila v situaciji, ko sem rekla ne in nisem bila slišana, ko sem se ustrašila oseb, ker so mi fizično ali psihično grozile. Nisem vedla kako reagirati, ko so ljudje, ki so bili v poziciji moči namignili, da sem perverzna, indecentna, nemoralna.

Spomnila sem se dileme za srečanje z moškim. Ko sem se morala razkriti če sem hotela zmanjšati verjetnost za agresijo ampak se s tem odpovedala sanjam »normalnega« odnosa moški/ženska. Ne želim se kaj preveč spominjati kako sem se zadnji trenutek rešila njegove agresije.

Ampak še vedno se nisem počutila dovolj legitimna, da bi danes govorila tukaj. Ne glede na to, kar sem doživela sem še vedno živa in srečna za razliko od žrtev, ki se jih spominjamo danes. In medtem, ko sem razmišljala o teh situacijah, kjer sem bila v nevarnosti sem se spomnila, da sem zaradi ponotranje transfobije hotela sebe ubiti.

Ob teh mislih sem se spraševala koliko transspolnih oseb naredi samomor in ugotovila, da ta številka sigurno preseže število umorov. En način, kako razmišljati o tem je, da je najbolj uspešen morilec trans oseb bistvu družba, ki preko tisoč dnevnih interakciji prepričuje trans osebe, da se sami sebe spreminjamo. Če bi seznam imen, ki ga bomo danes brale_i vključile_i še samomore, bi seznam gotovo bil še veliko bolj zaskrbljujoč, kot je že.

In v tem trenutku sem končno dobila odgovor na svoje vprašanje: to je moje mesto danes, ker če nič drugega, sem preživela napad lastnega morilca v sebi. Ta človek, ki dobi moč in postane bolj nevaren vsakič, ko doživim sovražni govor, nespoštovanje, stalen strah. Njegovo žrtev poznam. Zelo blizu mi je. To sem jaz. In veliko mojih prijateljic_ev.

Lahko bi govorila kako preprečiti nasilje do transspolnih oseb v družbi ampak se mi zdi, da bi bilo naprej treba popolnoma spremeniti družbo. Zato bi rada poudarila, da bo velik korak narejen že, če se nam uspe varovati pred samimi seboj, zaradi vse ponotranjene transfobije, ki nam jo vsiljuje družba.

Nož, ki nam grozi, ne napada vedno od zunaj ampak tudi od znotraj. V vsakem primeru je treba stati pred to grozo in močno držati skupaj. Treba je se spomniti in izreči imena, ki so bila zbrisana ali zanikana. Treba se je zavedati, da vsaka trans oseba, ki pade, je en razlog več zakaj iskati pot do sreče in miru, en razlog več zakaj se moramo same_i spoštovati in čuvati. Ker nas noben drug ne bo varoval, če se ne bomo same_i in če ne bomo varovale_i drug druge_ga.

Zato je dan spominov na žrtve transfobije tako pomemben. Naj se žrtvam poklonimo s častjo in dostojanstvom. Naj živijo v naših srcih za vedno. Naj se razširi sporočilo: nasilje nas transspolnimi osebami je zločin in nima nikoli nobenega opravičila. Naj se varujemo in spoštujemo. Naj solidarnost in ljubezen premagata sovraštvo: v nas in okrog nas.

Lea Aymard

Prispevek Lee Aymard je njen govor ob Dnevu spomina na žrtve transfobije – TDOR oz. Transgender Day of Remembrance, ki se obeležuje 20. 11. od leta 1998 dalje in je namenjen izrazu spoštovanja in spomina transspolnim osebam, katerih življenja so bila nasilno prekinjena zaradi transfobije in transmizoginije. Dogodek je potekal v ponedeljek, 20. 11. 2017 v Klubu Tiffany.

Fotografije dogodka: Nika Kvas Lapkovski