Odgovora na to vprašanje v naslednjih nekaj sto besedah žal ne bo. Bo pa precej besed o samem vprašanju. Pravzaprav je vprašanje tako: kako povedati kaj, kar ne bo razumljeno kot binarno? Med pisanjem tega besedila, mi je funkcija za pregled črkovanja (zelo prisrčno!) kar šestkrat predlagala, naj zamenjam besedo binarnost z bizarnost. In čeprav je to naredila verjetno zgolj iz globoke binarne normativnosti slovarjev, iz katerih črpa predloge – se z idejo, da imata binarnost in bizarnost res veliko skupnega, moram strinjati. Včasih želim samo kaj povedati, pa vedno znova ugotovim, da v slovenščini skoraj ne morem povedati ničesar, ne da bi ob tem »izbrala« enega izmed binarnih spolov. Nadvse neprijetno in nepravično. Zakaj le? Jezik je vendar samo jezik, a ne?

Dogovori in samoumevnost

Običajno v jeziku »pripisujemo« osebam spole kar glede na njihov videz in to počnemo glede na svoje predhodno znanje, ki smo ga nabirale_i celo življenje ob gledanju oseb in predalčkanju, v katero izmed dveh binarnih kategorij se nam zdi, da spadajo. Kakšne osebe naj bi spadale v katere predalčke, pa smo se verjetno naučile_i skozi vestno ponavljanje vseh ljudi v naši okolici in razlaganje, kdo je »punca«, »fant«, »teta«, »stric« in podobno. In, ker nam je uspelo vsaj približno dobro ozavestiti binarnost spolov, se nam tudi dva binarna spola v jeziku ne zdita nič nenavadnega. Spol je, ko govorimo ali pišemo, prisoten na več ravneh: kot slovnični spol (ženski, srednji ali moški spol, ki ga imajo besede in ujemajoči se glagoli, pridevniki, zaimki in podobno), skozi besede, ki predstavljajo (tudi) spol (npr. dekle, brat, žena) in družbeno dogovorjene (in premalo preizpraševane) pomene, ki jih imajo nekatere besede (npr. vodja). Ne samo, da jezik uporabljamo binarno normativno, tudi znotraj binarnosti ima eden izmed spolov poseben status: ko govorimo o osebah, naj bi moški spol predstavljal vse spole (denimo v množini, kadar so prisotne osebe različnih spolov ali ko govorimo o nedoločeni osebi, npr. »vsakdo ima pravico biti spoštovan …«), ženski pa samo ženske. Da se načeloma izražamo samo z binarnimi spoli in pri tej dajemo prednost enemu, je stvar dogovorov in neskončnega ponavljanja, ki tako rabo utemeljuje in naredi samoumevno.

(Ne)samoumevnost in dogovarjanje

Za osebe, ki se ne identificirajo s spolom, ki jim je bil pripisan ob rojstvu ali pa je njihova spolna identiteta zunaj okvirov binarnosti, lahko taka raba jezika postane vse prej kot samoumevna. Zaradi pomenov, ki nastajajo in se potrjujejo z rabo binarnih spolov (npr. oseba uporablja moške zaimke = oseba je cisspolni moški, ali pa oseba je videti kot cisspolna ženska = oseba uporablja ženske zaimke), cisspolno nenormativne in transspolne osebe v jeziku velikokrat ostajajo nevidne, so videne kot nelegitimne ali pa se nad njimi na ta način izvaja nasilje (npr. ko nekdo namerno uporablja neželene zaimke za transspolno osebo). Izzive predstavljajo tudi vprašanja, kako naslavljati necisspolne osebe na čimbolj vključujoč način in premostiti (ali spodkopati?) binarnost jezika ter kako naslavljati same sebe, kadar v jeziku (še) ne obstajajo možnosti za nevtralno izražanje ali tako, ki bi bilo bolj po meri nebinarnim spolnim identitetam. V nasprotju z jeziki, ki ne uporabljajo slovničnega spola, slovenščina od govorke_ca zahteva, da ima spol vedno v mislih – bodisi zato, ker se mu poskuša izogniti, bodisi, ker se mu ne more izogniti in jo_ga ta neprestano opominja na binarnost spolov.

»Neskladje« pomenov, ki nastajajo skozi jezik, s katerim se naslavljamo/nas naslavljajo, s spolno identiteto, le-to tako vedno znova potiska v situacijo, ko je o njej legitimno dvomiti. Podobno kot vidnost (»če ne vidim, ne verjamem«), ima tudi jezik moč (de)legitimizirati (»česar se ne da povedati, je vredno dvoma«). Eden izmed načinov, na katere se kažejo »težave z jezikom«, je skozi govor in to še posebej tisti v prvi osebi, ko se mora govorka_ec odločati med možnostmi, ki to pravzaprav niso. Torej, bom jutri zjutraj vstala, vstal ali nič od tega? Tudi če ostanem v postelji, se bo pojavil kak drug glagol, ki me bo prosil za eno izmed končnic. Ne glede na odločitve (za katere ni nujno, da so vedno enake), pa je pomembno tudi, kdo jih posluša. Kot že omenjeno zgoraj, binarni spol od poslušalk_cev zahteva, da govorke_ce kategorizirajo po spolih. Vsaj če jih želijo naslavljati ali govoriti o njih. Na kratko: zdi se samoumevno, da je spol, ki se kaže skozi rabo jezika (ne glede na to, kdo govori), preprosto le spol osebe. Raba jezika je torej prilepljena na domnevno spolno identiteto govorke_ca, kot da je raba jezika pravzaprav del spola, hkrati pa obstajata le dve (splošno sprejeti) možnosti, kako ga uporabljati – in to spet postane stvar neskončnega dogovarjanja.

Dogovarjanje in samoumevnost

Se lahko dogovorimo, da načini, kako kaj povemo, niso nujno tudi zveste reprezentacije naših spolov, spolnih izrazov in spolnih identitet? In da je tudi tako vse povedano lepo in prav, pravilne pa so tudi rabe jezika, s katerimi se slovnična pravila in standardi (še) ne strinjajo? Če »odlepimo« binarne pomene, ki jih dajemo jeziku, bomo že blizu teh ciljev. Še bližje lahko pridemo, če bolj uveljavimo drugačne rabe jezika, ki so (ali bodo, tiste, ki še ne obstajajo) bolj vključujoče. Izražanje v skladu z jezikovnimi pravili večine ne moti, čeprav velikokrat ne reprezentira govork_cev (npr. raba moškega spola za množino, kadar so v skupini večinoma osebe, ki niso moški), ker je samoumevno, da je tako dogovorjeno. V trenutku, ko bo bolj samoumevno, da je vsa raba jezika bolj ali manj dogovorjena, bo verjetno precej lažje povedati tudi kaj nebinarnega. V skupnostih transspolnih oseb, kvir ali transfeminističnih krogih je običajno, da nekdo uporablja zaimke ona, nekdo on_a, on in še kaj ter da se osebe, ki podobno uporabljajo jezik, identificirajo z različnimi identitetami – in je to samoumevno. Zakaj ne bi bilo tudi drugje?

Alenka Mrakovčić

Alenka Mrakovčić trenutno študira študije spolov in raziskuje kakšne izzive prinaša normativna raba jezika za transspolne osebe in osebe, ki se (dis)identificirajo zunaj cisspolne normativnosti ter politike vključujočega jezika v slovenščini in španščini. S TransAkcijo si želi sodelovati, ker ceni njeno delo in vpliv na vidnost in boj za pravice trans in cisspolno nenormativnih oseb v Sloveniji in želi k temu primakniti še kakšen kamenček. Če želite sodelovati v raziskavi o rabi jezika lahko z Alenko stopite v kontakt po mailu: alenka.mrakovcic@gmail.com.