Tova Per Peterka: “Sedemletni jaz je precej ponosen name”

Tova, 10 dni po zgornji operaciji

23 let kasneje ali misli po zgornji operaciji

V prvem razredu osnovne šole smo dobile_i osebo iz Bosne v razred. Hitro sva se spoprijateljila in družila tudi izven šole. Njena družina je prišla v Slovenijo zaradi vojnega stanja v njihovi domovini. To je bilo tudi obdobje ko je ena glasna sošolka rada razglašala, kdo bi rad s kom bil v razredu in seveda pri tej temi tudi tema lastni otroci v prihodnjosti ni manjkala. Ta dva prepletujoča se dejstva sta v meni vzbudila dva občutka. Prvega, da nikoli nočem lastnih otrok, da nočem imet svojih rodil v sebi. Drugega, da želim, če me življenje zanese v to smer, posvojiti. Spomnim se takratnega poročanja medijev, koliko otrok je zaradi vojne ostalo brez staršve, brez starih staršev, brez skrbnic_kov. Spomnim se tudi da sem si takrat želel brata in da sem večkrat staršema omenil naj posvojita otroka iz sirotišnice. Iz tega žal ni bilo nič, moja stališča in občutki glede tega so se pa do današnjega dne samo še podkrepljevala.

Triindvajset let kasneje ležim v postelji in okrevam od zgornje operacije. Odstranit sem si dal prsi za potrditev spolne identitete, ki je nebinarna. Sedaj čakam na termin za histerektomijo. Ker še vedno želim, da se mi odstrani rodila. Želja se mi bo končno izpolnila.

Pa preidimo na drugo temo, ki je spolna usmerjenost. Moje prve zagledanosti so bile maskuline ženske. Nevidnost kvir oseb v moji mladosti me je zmotoma pustila dolga leta v prepričanju, da sem strejt in, da je normalno, da se vsak tudi kdaj pa kdaj zagleda v osebo ‘svojega spola’. Znane_i so mi bile_i samo lezbijke in geji, biseksualnost mi takrat ni bila znana in tudi, če zdaj nazaj gledam in bi mi bila, se ne bi uspel z nobenim od teh besed identificirati. Pred parimi leti sem se za moment našel v besedi panseksualnost, vendar pa mi s časom tudi ta izraz ni ustrezal. Rad imam besede za identitete in z vsemi ostalimi s katerimi se identificiram imam zelo močno vez. Le za to je ne najdem in po pravici tudi nočem. Všeč mi je kdor mi je pač všeč.

Opažam pa nihanja v atrakciji. Pred posegom, ko je moje telo izgledalo bolj feminino, so me po večini privlačile_i bolj feminine ali vsaj ne na videz maskuline osebe. Po potrjenem terminu za operacijo, ko sem se mentalno poslovil od prsi, pa se je atrakcija prevesila v smislu, da so mi bile bolj privlačne osebe, ki so bile maskuline. Med njimi tudi dva cis moška. Mene osebno ni presenetilo, je pa mojo okolico. Ponavadi se tudi moj okus drži če ne v kvir, v alternativnih krogih, kot se je z enim od teh dveh moških. Drugi pa je v za družbo uglednem in resnem poklicu, je starejši, zna komunicirat, zna poslušat, je razgledan in podporen do manjšin. In dejstvo, da mi je tako zelo všeč, da me zanima ali je še samski, mi je dalo za mislit. Predvsem, da če izhajam, da je samski in, da je v letih, kjer družba od cis moškega pričakuje, da ali že ima otroke ali pa je zadnji čas, da jih začne producirat oziroma imet, me je pripeljalo do naslednje misli. Da hipotetično, če bi prišla skupaj in bi on želel otroke in bi bil odprt do posvojitve, sem v življenju na točki, kjer bi takoj privolil v to.

Sedemletni jaz je precej ponosen name.

Tova Per Peterka