Poljska miš rada hodi v kino. To je prijeten konjiček za samotarska bitja njene vrste. Tam te tudi druga bitja, taka in onaka, praviloma pustijo pri miru (to je če se ne zmotiš in se znajdeš na Kinobalonu). Družabno življenje te poljske miši je razmeroma klavrno, ne da je s tem kaj narobe, a vseeno si tudi poljska miš včasih zaželi, da bi lahko šla nekam, kjer jo razumejo. Nekam, kjer se počuti doma. Mlada je še in ne ve točno, kje bi to bilo, saj verjame, da v resnici nikamor ne paše. A v kino se prav rada poda. Po skrivnih rovih se prikobaca in v tišini ždi kot mala škodljivka pod krinko.
Bil je november kar nekaj novembrov nazaj, ko je poljska miš nekega lepega, a mrzlega sobotnega dopoldneva na enem izmed svojih mestnih sprehodov odkrila reklamo za FGLF – festival lezbičnega in gejevskega filma. Hudiča, kaj pa je zdaj to, je kriknila potiho – saj naša miš je bila zelo sramežljiva in je zaznala že najmanjšo spremembo v okolici, zato je bila prepričana, da tako zaznavajo tudi druga bitja, in potem bi jo bilo sram, zato torej poljska miš piska karseda potiho. Presunjena nadaljuje pot in sklene, da bo obiskala ta roza festival.
Poljsko miš preveva strah, saj ne pozna nikogar. Ne … prav nikogar. Prikrajšana za žurerske predispozicije namreč nikoli ni imela roza prijateljic, čeprav ji je bila roza barva vedno všeč. Tako pride v kinoteko in tam kar mrgoli. Čeprav ne pozna nikogar in jo je na smrt strah, se nemudoma počuti, da je našla rov, ki ji ustreza. Sploh pa je tukaj zaradi filmov in kulture in ker je vedoželjna in ne zato, ker bi iskala dejt ali karkoli. Veliko je bitij, takih in onakih, ki klepetajo in se zbirajo v skupinah. Najbrž se poznajo že sto let, sklene miš. Če ne dvesto. Počuti se, kot da ne pozna nikogar – saj ga tudi ne – zato hitro smukne mimo vseh. Smuka pa rada in smuka dobro. Iz ene luknje v drugo. Smuk smuk in že je noter; v votlini, kjer lahko v zavetju temne dvorane varno spremlja roza zgodbe.
Poljska miš je ganjena. Tukaj se počuti varno. Dobro. Lahko se poistoveti z liki. Nihče je ne obsoja. Morda pa ni škodljivka? Zna biti, da je prvič, da se ne počuti sama, čudna. Čeprav ve, da je sama. In da je čudna. Ampak te ostali čudaki se ji zdijo neznansko kul. Na in pod platnom. Kljub temu, da osebno ne pozna nikogar, ima občutek, da platno pozna njo. Še nikoli se ni počutila tako… resnično. Ko se prižgejo luči spet hitro smukne skozi nabito polno preddverje ven v zimsko noč. Smuk smuk domov.
Ampak to noč in sledeče noči je poljska miš silno ponosna nase, ko se pridno smuka sem ter tja in čeprav je še vedno čisto sama, ji na novo odkriti roza rovi pomenijo vse. Ne samo, da je odkrila nove rove, rovi vodijo na površje, na roza polje. In roza polje je njen nov dom.
Evan Grm
