TW: posilstvo; lažna obtožba posilstva

 Moja izbrana tema za ta prispevek je bila originalno o tem, kako nočem cis telesa in po dolgem razmisleku in mučnemu raztegovanju in obrazloževanju tega dejstva mi je postalo jasno, da o tem ne želim pisati. Vsaj ne za zdaj. Nočem cis telesa, ker je to zame samoumevno kot osebi, ki nikoli ni imela normativnega življenja. To je to. Tako da sem lepo zbrisal vse, kar sem imel že spisano, ker se mi ni zdelo vredno objave in tako na sveže pišem pozno večer na dan, ki naj bi bil moj rok za oddajo. Očitno je, da tudi nisem prijatelj časovnih omejitev.

 Včeraj zvečer pred spancem sem spet začel razmišljati o zgodbi, za katero sem izvedel pred točno dvema tednoma. Skupina kolegov je šla po delovnem dnevu zvečer na pijačo. Eden od njih se je precej napil in šel domov z neko punco. Drugi je objavil zgodbo na instagramu da se je izgubil posiljevalec ‘ta in ta’ in da se ga išče, ker nikakor ni bil dosegliv dolgo časa za tem, ko je šel. Ta, ki je to objavil, je znan po tem in se tudi sam hvali s tem, da ima rad problematične stvari. Ta zgodba se na instagramu ni dolgo obdržala, ker so ga ljudje zasipali s komentarji in sporočili da naj to takoj zbriše, kar je tudi naredil.

 Ta zgodba se me tiče na različne načine.

 Sam sem bil posiljen. Absolutno ne toleriram, da se iz tega norčuje. Ne samo zaradi sebe, ampak zaradi vseh, ki smo to preživeli, in na tak način ne samo da podoživljamo, kar se nam je dogodilo, ampak tudi najverjetneje spet podoživljamo, kako se nam ni verjelo ali pa kot v danem primeru norčevalo. Resnično upam, da ta dotična zgodba ni bila videna od nobene osebe v mojem položaju.

 Človek, ki je bil obtožen, je človek, ki mi je zelo pri srcu in ga tudi poznam dovolj dobro, da vem da tega ne bi nikoli naredil. Imava skoraj identično politično prepričanje ter enake moralne vrednote. Zanj sem pripravljen dat roko v ogenj. In to je bila stvar, ki me je dodatno razjezila in me še vedno neizmerno jezi. Kako lahko ‘prijatelj’ prijatelja obtoži nečesa takega. To je resna obtožba, ki bi lahko človeka uničila zasebno in službeno.

 To se je sicer zgodilo izven službenih ur in prostorov, vendar so naslednji dan po tem vsi delali v prostoru, ki naj bi bil varen za vse, predvsem za manjšinjske skupine. Ki tudi so skupine, ki po statistikah doživljamo (naj)več nasilja. Nisem slišal, da bi bilo to naslovljeno.

 Kolikor si želim da bi ljudje kot je ta človek, ki je obtoževal, bili poslani na goli otok, to žal ni možno. In ga izgnat ali mu prepovedati vstope v določene prostore tudi ne bi bilo produkivno na dolgi rok. Zdi se mi zelo pomembno, da ko se dogodijo podobne stvari, da se jih naslovi. Pa tudi če je to neprijetno. To ne pomeni da mislim da naj bi vsak naslavljal vse, kar sliši, seveda ne. Ampak ljudje, ki vedo zase da to zmorejo – v tem primeru pa bi bilo to dobrodošlo. Tudi če to pomeni da izgubiš nekoga, za katerega si mislil, da je tvoj prijatelj ali da ti sicer želi dobro. Sam se s to situacijo ubadam od dne, ko sem izvedel zanjo in sem jo predebatiral levo in desno. Zdi se mi da, enostavno moram naslovit to. Ne samo zase in za tega človeka, ki je bil po krivem obdolžen, ampak v prvi vrsti, da se to ne ponovi več od te osebe, ki je obtoževala in se vsaj proba pogovoriti z njim in z njegovimi kolegi, da je nekje treba zastaviti mejo. Da bomo osebe, ki smo doživele posilstvo, enkrat manj opomnjene na to.

Tova Per Peterka