Približno 100 držav, 400+ udeleženk_cev, koliko pa spolov?

V drugi polovici marca je v Te Whanganui-a-Tara Wellington, Aotearoa New Zealand, potekala 28. svetovna LGBTIQ+ konferenca organizacije ILGA World. Konference sem se v imenu Zavoda TransAkcija udeležil Linn.

Od prvega srečanja s soudeleženkami_ci v recepciji hotela je bilo jasno, da bo dogodek zelo drugačen od evropskih LGBTIQ+ konferenc, ki sem jih navajen. Od prihoda v recepcijo do zadnjih objemov v slovo sem bil namreč del množice skoraj nedoumljivo raznolikih oblik teles, spolnih izrazov, frizur, nakita in tetovaž raznih kulturnih, barv kože, itd. Ob prvem prihodu v konferenčno dvorano pa je bilo mogoče tudi začutiti, da bo energija konference prav tako nekaj, česar ne doživiš ravno pogosto.

Zelo pomemben doprinos k energiji konference, ki je močno spodbujala medsebojno podporo, prijaznost, nežnost in navdušenost, je zagotovo imelo dejstvo, da so bile_i med organizatorkami_ji številne Māori LGBTIQ+ osebe.

Plakat organizacije Gender Minorities Aotearoa.

Na otvoritvi konference smo doživele_i Pōwhiri, tradicionalni pozdrav in sprejem v skupnost – marae. Pōwhiri se začne z izzivom, kjer gostitelji_ce izzovejo goste_je z namenom preveriti ali so prišle_i z dobrimi ali zlimi nameni. Kadar je jasno, da so nameni gostij_ov neškodljivi, se jih sprejme v skupnost – marae. Pōwhiri je vključeval tudi petje, ples in govore.

Pōwhiri – tradicionalen pozdrav in sprejem v skupnost – marae.

Vsak dan konference se je začel s pozdravom oz. uvodom Whakatau. V tem času smo se že v naprej zahvalile_i vsem in vsemu, kar nam bo tekom dneva prineslo moč in lepoto. Morda se to za bralca_ko, ki je navajen_a neizprosnega in večinoma neprijaznega akvitizma, bere pocukrano, ampak prav nič neavtentičnega ni bilo zaznati, prej nasprotno.

Konferenca je imela tudi temeljna pravila/vodila, in sicer:

• Spoštujemo starejše osebe/starešine
• Zabavaj se
• Počuti se dobro in dobrodoša_el, da izražaš/živiš svoje identitete

Spol kot kulturna identiteta

Še preden sem odpotoval na Novo Zelandijo sem se začel poglabljati v tamkajšnje kulture. Nekaj tednov pred začetkom konference je medije namreč preplavila fotka ogromne mavrice – mavrično pobarvane trave – na letališču v Wellingtonu, kar je bil eden izmed mnogih načinov izraza dobrodošlice za udeleženke_ce konference. Tekst ob objavah je sporočal, da simbol mavrice pozdravlja LGBTQIAF+ skupnost. Seveda mi je v oči takoj stopil F. Črka F predstavlja Fa’afafine, osebe, ki se identificirajo kot tretji spol, nebinarne osebe, ki izvirajo iz držav Samoa, Ameriška Samoa ali pa živijo v Samoan diasporah, ena večjih je prav na Novi Zelandiji. Fa’afafine osebam je bil ob pripisan moški spol, vendar prevzemajo spolne vloge, ki so družbeno normativno videne kot ženstvene in maskuline. Njihovi spolni izrazi so raznoliki, skoraj vse_i pa za ušesi ali v laseh nosijo cvetove.

Fa’afafine.

Tekom predkonferenčnega srečanja na temo spolnega dela, natančneje pri predstavitvenem krogu, kjer smo vse_i povedale_i svoje ime, zaimke, od kod prihajamo in zakaj smo prav na tem srečanju, je Alex, zelo znan_a fa’afafine, povedal_a, da je za fa’afafine ključnega pomena, da se jih na podlagi identitetnih politik ne uvršča v LGBTIQ+ akronim. Pojasnil_a je, da so fa’afafine neločljivo povezane_i s svojo kulturo in ne prevzemajo Zahodnega in anglosaksonskega definiranja spolov in spolnih identitet. Te podatke sem sicer že poznal od prej, vendar je precej drugače, če o kulturnih tretjih spolih bereš na internetu ali pa sediš v krogu oseb, ki so onkraj tega kar so naši beli zahodno pogojeni možgani sposobni konstruirati.
Povedano na kratko: čeprav v našem razumevanju sodijo med transspolne in/ali cisspolno nenormativne osebe, se same ne definirajo tako, zase ne uporabljajo podobnih besed za opisovanje svojih identitet in menijo, da ne sodijo v kratico LGBTIQ+. Prav to – naše razumevanje – se moramo naučiti preseči. Ker je prav to razumevanje neločljivo povezano z dejstvom, da smo bele osebe in živimo v Zahodnih kulturah.

Teden dni po konferenci me je sestrična vprašala, kaj je bil zame vrhunec konference v kontekstu uvidov in novih razmišljanj. Takoj mi je bilo jasno, kaj bom odgovoril. Dejstvo, da kot bele osebe, sploh, če smo iz Zahodnega dela sveta, ampak tudi sicer, ne moremo doumeti spolov, kot jih čutijo in živijo nebele osebe, predvsem nebele osebe, ki (svoj) spol osmislijo v (svoji) kulturi. Le bežno, z razdalje lahko začutimo veličino in raznolikost njihovih načinov izražanja samih sebe. In prav ta bližina razdalje in prisotnost neotipljivega je tisto, kar je zame bila najbolj dragocena izkušnja s celotne konference. Googlanje pač ne more nadomestiti neponovljivih utelešenih izkušenj. Vem, vem, tole se bere že precej poduhovljeno, ampak izkušnje s tako krasnimi, ‘čistimi’ in iskrenimi ljudmi, ki vsak dan ne samo govorijo ampak tudi živijo in z izrednim spoštovanjem negujejo svojo kulturo, in posledično tudi soljudi, je pač treba opisat, kot je bilo. Kljub razlikam imamo namreč tudi marsikaj skupnega. Večinska družba v okoljih v katerih živimo, nas prepričuje, da nismo legitimne_i. Ampak me_i vemo, da so vsi spoli resnični.

Avtohtoni spoli so resnični.

Linn Julian Koletnik