Sivi samorog
Nekega dne zaljubil se je v sivega samoroga,
skritega v senci, zlitega v množici povprečja,
ekscentričnost njegova bila mu je droga,
našel je tisto pravo, bila je ljubezen največja.
Sivi samorog nudil čudovit je navdih,
bil je nenavaden, unikaten, magično čaroben,
a vendar v njem je bil nemir, bridek in tih,
lahko zanetil je prepir ali le žalosten zavzdih.
Spoznal je, da sivi samorog drugačen postaja,
zdaj še vedno tava v temi in išče barve svoje,
četudi zanju sonček upanja ostaja,
on ve, da usoda kroji nevarne kroje.
Kaj bo, če sivi samorog dobi krila in odleti?
Slediti mogel mu ne bo – dejstvo, ki ga žalosti.
Previdno sivi samorog razpira mavrična krila,
pogleduje nazaj k njemu in se čez ramo ozira.
Naj poleti, sivi samorog, v nov svet barviti,
tja kamor vleče ga srce, v krik zmagoviti,
ali naj ostane, prepusti se spet sivini,
za voljo njega, njiju, da ubežita strašni bolečini?
Tzophek