Parada ponosa je spomin na upor. Spomin na moč posameznic_kov, ki so zahtevale_i legitimacjo svojih teles, svojih identitet, svojih seksualnosti, svojih življenj.

Parada ponosa je spomin na upor v lokalu Stonewall Inn v New Yorku, kjer so leta 1969 LGBT+ osebe, večinoma nebele osebe, odločno rekle ne policijskemu nasilju. Njihov ne je bil ne nadzoru s strani državnih organov in izključujočih struktur ter sistemov. Bil je ne homo, bi in transfobiji. Bil je ne rasizmu in ksenofobiji.

Parada ponosa je politična manifestacija in prav je, da je tako. Je naš glasen in jasen ne vsemu, kar nas želi utišati in izbrisati.

Parada ponosa vedno je in tudi mora biti politična.

Letos obeležujemo 20 let parade ponosa v Sloveniji. Dogodek, ki je sprožil borbeno energijo za prvo parado ponosa v Sloveniji se je zgodil leta 2001, ko sta v ljubljanski lokal Galerija poskušala vstopiti dva pesnika, Brane Mozetič in Jean-Paul Daoust. Redar ju je odslovil z besedami, da »naj se že navadimo da lokal ni več za tako vrsto ljudi« (Velikonja in Greif 2012, 209).

Lokal se je nahajal v Mestni galeriji, ki je bila v lasti mestne občine Ljubljana. LGBT skupnost je po incidentu zahtevala, da državni organi reagirajo na nestrpnost ter da bodo obsodili lokal in ravnanje redarja, katerega dejanje je opravičeval tudi lastnik lokala.

LGBT skupnost in aktivisti pa so po incidentu organizirali t.i. protestno pitje radenske, ki je potekalo nekaj naslednjih petkov. Protestniki in protestnice, ki so pri pitju mineralne vode sodelovali, so v lokalu naročili samo mineralno vodo, zasedli čim več prostih miz in s pitjem izjemno zavlačevali, ter tako zmanjševali dobiček lastniku. (Velikonja in Greif 2012, 209). Vir: Ljubljana Pride

Prva parada ponosa v Sloveniji se je tako zgodila leta 2001 pod sloganom Obvoznica mimo nestrpnosti – pohod proti homofobiji.

Paradni mesec 2020 je zagotovo drugačen od paradnih mesecev, kot smo jih poznale_i do sedaj. LGBTI skupnost se v luči COVID-19 loteva proslavljanja našega meseca na zelo raznolike načine. Parade ponosa so prestavljene, premaknjene na splet, na balkone, v manjše dogodke. A ostajamo tukaj – kreativne_i, ponosne in trdožive_i.

Izjemno pomembno pa se nam zdi zapisati in izreči, da parada ponosa ni praznik zgolj tistih članic_ov LGBTI skupnosti, ki se bodo danes, 26. 9., udeležile_i paradne povorke v Ljubljani. Parada je praznik vseh! Vseh, ki bodo parado spremljale_i preko livestreama povsod po Sloveniji, vseh, ki sramežljivo kukajo fotke na instagramu in si same_i nekoč ali čimprej želite na parado, vseh, katerih srce bo bilo skupaj s povorko, a je za vas prenevarno, da se parade udeležite.

Parada ponosa je praznik vseh LGBTIQ+ oseb, to je lezbijk, gejev, biseksualk_cev, transspolnih in interspolnih oseb, kvir ljudi, aseksualk_cev, panseksualk_cev, nebinarnih oseb, demifantov in demipunc, spolno fludinih oseb, demiseksualnih in demiromantičnih oseb, medotov, poliamornih oseb, poliseksualk_cev, aromantičnih oseb, … Je pa tudi praznik vseh LGBTIQ+ staršev – zelo ali malo manj kosmatih otrok :), učiteljic_ev, sosed_ov, slaščičark_jev, oseb z motnjami hranjenja, pravnic_kov, pisateljic_ev, spolnih delavk_cev, depresivnih in anksioznih oseb, oseb, ki so v zaporih in totalnih inštitucijah, starejših LGBTIQ+ oseb, glasbenic_kov, študentk_ov, LGBTIQ+ otrok in mladostnikov, brezdomnih LGBTIQ+ oseb, revnih, debelih, oseb, ki so sedaj v bolnici, brezposelnih LGBTIQ+ oseb, natakaric_jev, LGBTIQ+ babic in dedkov, in vseh ostalih v vseh življenjskih okoljih.

Želimo vam vesel, varen in ponosen pride!