Pred kratkim je v reviji Lady v rubriki Zgodbe, ki jih piše življenje, izšel intervju z našo sodelavko, trans žensko Leo Aymard. Zavod TransAkcija sporočamo, da se od vsebine članka v celoti distanciramo. Lea članka pred objavo ni prejela v predhodno avtorizacijo, končni produkt pa je članek, ki namesto, da bi odpiral srca, potvarja že davno prežvečene, zatohle in nespoštljive narative o transspolnih osebah.

Kako medijsko poročati o transspolnosti in trans osebah?

Tako kot trans osebe govorimo same o sebi. Novinarstvo bi naj bilo napredno, družbi razkrivalo vedno nove plati življenja in oralo tako vsebinske kot jezikovne ledine. Ampak dokler bodo novinarke_ji vztrajale_i pri načinu poročanja, ki bolj kot spoštovanje do družbenih manjšin, ki jih predstavljajo in s tem razbijati stereotipe, želijo ostajati znotraj konceptov in jezika prav teh stereotipov, se ne piše dobro. Dobesedno. Izgovor, da bralke_ci ne bodo razumele_i, pa je že vsaj toliko obrabljen kot najbolj problematične fraze dotičnega članka in tudi podcenjujoč do bralstva.

Razen kadar trans oseba želi, da se o njej piše v spolu ali z omembo spola, ki ji je bil pripisan ob rojstvu, se to ne počne. O trans osebah se piše o takšnih kot so tukaj, sedaj, z nami. O njihovi preteklosti pa se piše brez uporabe besed ali slovničnega spola, ki je v skladu s spolom, ki je osebi bil pripisan ob rojstvu.

Avtorja članka ne bomo imenovale_i. Pravzaprav je vseeno, kdo je članek napisal_a. Besedilo je ponazoritev videnja in razumevanja transspolnih oseb s perspektive večine cisspolnih oseb, pri čemer gre bolj za potrebo tešenja lastne senzacionalistične radovednosti kot dejansko željo v uvid življenjskih izkušenj in občutkov oseb ob nas.

Bistvo neuspeha tega članka je, da Leine besede niso bile dovolj. Besede trans osebe niso bile dovolj. Cisspolna oseba jih je prepisala, predefinirala, predrugačila v narativo, ki je cisspolnim osebam že poznana in jim omogoča dovolj udobja, da si lahko drznejo brati o tako predrzni temi. Intervju je bil namreč izveden preko pisnih vprašanj in odgovorov, končni članek pa o Lei predstavlja podobo in uporablja besede, ki jih sama zase nikoli ni zapisala in ne bi uporabila. Novinar je njene besede pač preoblikoval, dodal jim je to, kar splošna družba mislil, da potrebuje – senzacionalizem – ki v tem primeru popolnoma potepta način, kako sama o sebi govori pripadnica družbene manjšine, transspolna ženska.

Potrebujemo drzno novinarstvo, ki bo s srčnim zagonom in uporabo sodobnih jezikovnih praks, ki zrcalita navdušujočo raznolikost članic_ov naše družbe, ranljivo a radikalno predstavljalo pripadnice_ke manjšin. Dokler novinarstvo ne bo tako drzno, bodo taiste manjšinske, predrzne teme žal ostajale v utesnjenih kotičkih revij in časopisov, kot ponazoritev družbenih prostorov, kamor družba svoje manjšinske pripadnice_ke tako rada usmerja. Kakšna izgubljena priložnost.

**********************************************************************************************

Pri Zavodu TransAkcija smo leta 2017 izdale_i Priročnik za medijsko poročanje o transspolnosti, katerega je strokovno pregledalo Društvo novinarjev Slovenije. Vsem novinarkam_jem ob poročanju o transspolnih tematikah priročnik toplo priporočamo v uporabo.