Fotografija: Marijo Zupanov

Kako (naj) to povem? Pismo Linna Juliana Koletnika, v slovo

Kak mesec že razmišljam, kako (naj) to povem?
Kako naj v en zapis strnem vsaj približno vse, kar želim izraziti?
Ko povem, izrečem, zapišem, bo res resnično.
Ampak ajde, čas je.

Poslavljam se.
Od TransAkcije.
In od vseh vas, ki nas TransAkcija združuje.
Čas je.

Moje misli so divje. Vznemirjeno prepletene. Švigajo sem in tja med sedanjostjo, letom 2014 in vsem vmes.
Kako se je takrat (zame) sploh začela TransAkcija?
Nenačrtovano, nepredvideno in vsekakor nepretenciozno.
Kot je ponavadi pri vseh big dil stvareh, ki (ti) spremenijo lajf.

Živel sem v Budimpešti, kjer sem bil na magistrskem študiju in kar naenkrat me je prešinila ideja – TransAkcija!
Tako bom poimenoval nekaj, ne vem še kaj, ampak nekaj trans, kar bom počel.
Poslal sem mesiđ frendici: »Ko pridem nazaj, bom naredil TransAkcijo!«.
Odgovorila je: »Kul, kaj bo to?«
Moj odgovor: »Ne vem še točno, nekaj trans v Sloveniji, meli bomo delavnico delanja šablon za grafite for sure.«
In smo jo imele_i.
Ne samo eno.
Imele_i smo in imamo pa še veliko več.
Toliko vsega, na kar si ne bi niti drznil pomisliti takrat, tam, v svoji majhni sobici sredi Budimpešte.

Od konca julija 2014 do danes ni bilo dneva, da ne bi vsaj nekaj časa v dnevu preživel ob delu/razmišljanju/načrtovanju/upanju/ustvarjanju/stresiranju/komuniciranju/preizpraševanju/predstavljanju/spreminjanju … povezanim s TransAkcijo.
8 let.
8 aktivističnih let.
Kako v eno pismo strniti 8 aktivističnih let, ki so tako hardcore, da se eno leto občuti kot eno desetletje?

Na kaj sem ful ponosen? Česa res ne smem pozabiti izpostaviti?
Kaj je spremenilo vsakdanje dni, morda celo življenja, trans oseb v Sloveniji?

• t-priročnik: spletni priročnik o tranziciji – velik, ogromen, vse smo dale_i vanj, prvi in edini v Sloveniji, itak
• toplina naše pisarnice – “ta plac je bolj moja soba kot moja soba doma” – hvala za solidarnost v praksi, Društvo ŠKUC in Lezbična četrt, omogočile_i ste nam naš prvi prostor! daleč smo prišle_i od tega, ko sva na konferenci Mavričnih mest z Evan predstavljala_i TransAkcijo sredi ulice
• Nebinarni zin – kot prvi medijsko outirani nebinarni osebi v državi ima ta publikacija zame neprecenljiv pomen
• TransMisija V: Dovolj čakanja – kar na ulice smo šle_i s svojimi zahtevami! prvi javni shod za trans pravice v Sloveniji
• TransMisije nasploh – naša letna srečanja, prisotna vsak november od 2014 dalje, formati raznoliki, vedno pa s posluhom za skupnost in družbeno-politični moment
• animirani film Med modro in roza: Nika in tovarna igrač – risanko smo naredle_i, čisto same_i, med karanteno! trans risanko, ki jo lahko razumejo otroci, odrasli in vse_i vmes
• solidarnostna binder shema – na osnovi skupnostnih donacij trans osebam širom Slovenije brezplačno zagotavljamo varne binderje in blažimo disforijo oz. “to mi rešuje lajf”
• moj govor na 2. Koroški paradi ponosa – moj prvi (in edini) govor na paradi v Sloveniji, hvala za široko odprto okno, KP
• publikaciji Coming out zin in Srčna sporočil: sporočila LGBTIQ+ skupnosti o coming outu – ko bi le lahko vsaka LGBTIQ+ oseba kaj takšnega brala in videla ob raziskovanju in sprejemanju same sebe!
• video “Trans osebe so ene_i izmed nas”: sporočila zaveznic_kov trans oseb – poseben filing je, ko prideš v družbenem gibanju do te točke, da lahko nabereš cel kup krasnih, raznolikih, pomembnih oseb, ki javno izrazijo podporo trans osebam in skupnosti. še en prvič!
• publikacija Priročnik za medijsko poročanje o transspolnosti in razni medijski nastopi – vidnost je ključna, mora pa biti tudi vključujoča in spoštljiva, zato smo pisale_i in risale_i, da bo most med nami in novinarkami_ji bolj trden, cilj je skupen, valda?
• druženje trans mladih in staršev trans oseb – pred leti nismo poznale_i niti ene mladoletne trans osebe, zdaj pa smo 12 trans najstnic_kov peljale_i na bowling, njihove starše na kavo in pogovor in se na koncu vse_i družle_i ob pici, kaj pa to?!
• formalizacija Konzilija za potrditev spolne identitete – za to je blo treba ful težit, zakaj, država? pobudo za to smo 2018 vložile_i na Ministrsvo za zdravje, čisto sam sem odnesel oddat kuverto s stotinami podpisi podpore
• prajdi, prajdi, prajdi, prajdi, prajdi – trans in nebinarna vidnost, z zastavami segajočimi do mavrice, vedno v skupini, vedno skupaj
• moj nastop v oddaji Intervju s Ksenijo Horvat na RTV Slovenija – jaz, zdaj, po vseh letih, po vseh izkušnjah; poljudno, prijazno in ranljivo osveščanje, medijski prispevek na katerega sem res ponosen, intimno-javna popotnica

(dogodki, produkti, spomini … so v duhu aktivizma našteti v nezaporednem kronološkem zaporedju)
(marsikaj sem izpustil, ob vsem, kar smo ustvarjale_i je nemogoče, da ne bi. ampak samo s seznama, ne iz srca.)

Več ljudi me je vprašalo, kaj je najpomembnejše, kar sem dosegel v času svojega dela pri TransAkciji, katere so največje spremembe, ki jih opažam. Na takšna vprašanja je nemogoče odgovoriti. Zgoraj našteti dogodki, produkti, … so ful pomembni, ampak nikakor ne zajemajo celotne slike kaj vse vključuje aktivni angažma družbenega gibanja.
Družbena gibanja so nemerljiva. Vsaj ne v metričnih postavkah. So pa merljiva v spominih, v občutenju moči skupnosti, prisostvovanju posameznic_kov, ki raziskujejo svojo svobodo. V meni je in vedno bo, poleg zgoraj naštetega, zapisanih nešteto trenutkov, katerim bi delal krivico, če bi jih poskušal razvrstiti v seznam.
Neopisljivi so.
Vsi moji, tvoji, naši in vaši prvič-karkoli že, ko so nad filingi stisk, disforije, samote, prevladale sreča, sproščenost, hvaležnost, da smo, da se imamo.

Dolgo sem razmišljal, kako sporočiti, da odhajam. In komu. Komu vse je prav, da sporočim?
Za to javno pismo sem se odločil, saj verjamem, da je aktivizem meddrugim med drugim tudi odgovornost do skupnosti, zame pa odgovornost ne obstaja brez jasne in transparentne komunikacije.

Narediti želim vse kar je v moji moči, da so na voljo javno dostopne in jasne informacije, kdaj in zakaj odhajam. Ob velikih organizacijskih in skupnostnih spremembah se namreč, še prej kot se spremembe dejansko zgodijo, pojavi nešteto zgodbic, ki jih sproducirajo neinformirani gluhi telefončki, ampak širjenje netočnih informacij v resnici pove veliko več o osebah, ki jih širijo, kot o osebah, ki so predmet vsebine.

Edini resničen razlog, zakaj odhajam, lahko povem jaz sam.
Zakaj torej?

Odhajam, ker sem TransAkciji dal vse, kar sem znal in zmogel.
In še več.
Mnogo več.
8 let mojega življenja je TransAkcija bila moja prioriteta.
(Pre)mnogokrat sem jo postavil pred skrb in čas zase ter za svoje zasebno življenje.
In to je bilo ok.
Ampak, ne (z)morem več.
In to je ok.
Tega se ne sramujem, niti tega ne vidim kot poraz.
Kvečjemu uspeh.

Na svojo srečo sodim v tisto generacijo aktivistk_ov, ki smo imele_i priložnost sodelovati, delati in učiti se od oseb kot sta Mitja Blažič in Simon Maljevac, v času, ko sta vodila Drušvo DIH in Društvo Legebitra. Oba sta me naučila ogromno, med drugim tudi tega, da nevladne organizacije, ki želijo naslavljati aktualne potrebne, vrednote in utripe skupnosti, potrebujejo redno prevetritev vodstva in kadrov. Da menjave niso slabe, ampak dobre. Da naj na konec ne gledam kot na zaključek, ampak kot na odpiranja novih priložnosti.
Njun pristop do sprememb sem doživljal kot osvežujoče navdihujoč in je imel name takrat, ko sem se aktivizma še sramežljivo učil, res velik vpliv.
Na sceni, za katero se pogosto zdi, da notranje spremembe doživlja kot ogrožujoče, in se boji časovnih, konceptualnih in identitetnih updejtov, sem res hvaležen, da sem v svojih prvih letih resnega vstopanja v aktivizem imel izkušnjo njunega mentorstva.
Hvala vama.
Od vaju sem se naučil, da odgovoren in (samo)reflektiran aktivist mora vedeti marsikaj, med drugim tudi to, kdaj se umakniti.

S koncem septembra se torej poslavljam z mesta direktorja Zavoda TransAkcija.
S tem verjamem, da omogočam prostor novim osebam, energijam, razmišljanjem, akcijam, idejam, procesom in svobodam.

Hvala; srčna, ponosna, iskrena, trmasta, radikalna hvala!
Vsem, ki ste na tej poti bile_i ob meni, delale_i z mano, mi zaupale_i, me spodbujale_i in verjele_i vame.

Vsem, s katerimi smo v teh letih skupaj počele_i karkoli, za kar smo v danem trenutku presodile_i, da je bilo pomembno in potrebno;
fotokopiranje, oblikovanje, strateško razvijanje, sodelovanje v medijskih prispevkih, objemanje, soorganiziranje dogodkov, sestankovanje, pisanje emailov, nakupovanje palic za nošenje zastav na paradah, odnašanje smeti, protestiranje, pisanje člankov, soorganizacija okroglih miz, delavnic in izobraževanj, razvijanje lastne igre DIY spomin, zavzemanje prostora, snemanje, izpolnjevanje razpisne dokumentacije, fotkanje, kuhanje čaja, naročanje pic, neskončno pospravljanje, šraufanje pohištva, nošenje in spet pospravljanje, ilustriranje, deljenje naših vsebin na družbenih omrežjih, podarjanje finančnih prostovoljnih prispevkov, smejanje, javno nastopanje, jokanje, spoštovanje meja, pogovarjanje o več kot sto vrstah testenin (ne makaronov!), in vse, česar zdaj ne (z)morem ubesediti, je pa v meni in gre z mano …

Vse in vse_i ste imele_i name neprecenljiv vpliv.
Preveč vas je, da bi vas poimensko našteval, pa tudi sej vemo kakšni nehvaležni so seznami – ustvarjajo prej frustracije kot pozitivo.

Jaz pa se želim posloviti z nasmehom na obrazu.

To je to 🙂
Pazite vsak_a nase, drug_a na drugega_o in na TransAkcijo.

Linn Julian Koletnik

Ljubljana, avgust 2022