Sem Lea in sem ženska. Sem ženska. Ženska sem – ponovim, ker uživam zdaj, ko sem prijela diagnozo duševne motnje in z njo to pravico, da lahko javno rečem, da sem ženska. Mi ne verjamete, da sem ženska? Imam dokaz: zdaj sem toliko prava ženska, da kadar dobim ultrazvok trebuha, mi povejo, da je z mojim uterusom vse v redu… Kaj bi rekel operater ultrazvoka, če bi vedel, da nimam uterusa ampak testise? Ali bi bila zanj še vedno ženska? Sigurno bi v trenutku postala moški. 

Zaradi take izkušnje lahko vsak dan potrjujem, da trans osebe za družbo še vedno ne obstajajo. Navadila sem se biti v strahu, kadar govorim o tem, kdo sem: ženska, mama, trans, nevrodivergentna oseba in spolna delavka. Takšna ženska, ki se ukvarja s spolnim delom, brez da bi bila žrtev, ne obstaja. Takšna mama, ki ni rodila svoje otroke ni mama, takšna oseba, ki ima borderline personality disorder in ve, kaj dela, je izmišljena. Predvsem pa: takšna ženska, ki ima penis, ne obstaja. Pa ne, da bi mislile_i ljudje s tem kaj slabega ampak – a ni tako, da ženske nimajo penisa?

Jaz pa mislim, da penis ni isto kot moški in moški ni isto kot patriarhat. Patriarhat je v vsaki_em od nas – moški ali ženska, feminist ali ne. Kot trans oseba vem, da transfobija, ki jo doživljam, ne izhaja le iz okolja, ampak tudi iz mene. Med svojo tranzicijo sem iz prve roke izkusila vladavino patriarhata in odkrila sisteme nevidnih pravil o normalnosti in korektnosti. Kaj je dovoljeno ženskam in kaj moškim v interakciji z ženskami,temelji na definiciji spola,ki so jo izsilili cis hetero moški na pozicijah moči.

 
Razlogi, zaradi katerih ljudje ne prepoznajo moje ženske identitete, so podobni razlogom, zaradi katerih ženskam in moškim v patriarhatu ni dodeljena ista pravica. Ta pravila pod krinko normalnosti, bontona, korektnosti, kulture, zgodovine ali celo biologije, se pojavljajo povsod v družbi in vse_i jih do neke mere upoštevamo. Ta pravila ustvarjajo kletko, v kateri so nekatere osebe v družbi označene za manjvredne, s tem pa se jih omeji. Če si želiš iz kletke, te vse_i tiščijo nazaj noter.

Zdaj, ko sem uradno duševno bolana, lahko na glas govorim, da sem ženska s penisom. Še vedno pa ne smem govoriti, da sem mama, ker so mame baje samo osebe, ki rojevajo. Še vedno ne smem govoriti, da imam posebne potrebe zaradi nevronetipičnosti. Še vedno doživljam ogromno stigmo, kadar govorim, da sem spolna delavka – ne žrtev, ampak delavka po svoji izbiri.  

Tvegam vsakič, ko govorim o svoji izkušnji, saj se ljudje, ko vidijo atipične osebe delati atipične stvari, počutijo ogrožene_i. Moč patriarhata ni samo v relaciji moči med moškimi in ženskami ampak predvsem v tem, da o spolu razmišljamo esencialistično in verjamemo, da je spol naravno in biološko binaren, absoluten in objektiven. Dokler mislimo, da obstajata samo dva spola in da je ženska ženska zaradi svojega uterusa in biološko drugačna moškim, se ne bo zgodilo veliko sprememb na področju feminizma.  

Dokler se dajejo modra darila fantom in roza puncam, ne vem točno, kako lahko pričakujemo boljši svet. Dokler se bo zahtevalo od mojega sina manj čustvenega in gospodinjskega angažmaja v skupnem življenju, moja hči ne bo enakopravna. In dokler me druge ženske vidijo kot moškega, ker nisem rodila svojih otrok, ker nimam posebnih organov, normativnih delov telesa, ne produciram svojega lastnega estrogena ali nimam primernih kromosomov, bo partiarhat zmagal. 

Normalnost v družbi so definirali beli cis hetero moški. Te definicije ne rabim. Mislim pa, da lahko vse osebe vseh spolov skupaj iščemo nove definicije normalnosti. Takšne, ki so dejansko v skladu z našimi vrednotami.