Do pred kratkim se z jezikom nisem posebej ukvarjal. 

Odraščal sem v cishet svetu, kjer nisem prevpraševal ničesar in tudi besede trans nisem nikjer zasledil. Vse do konca leta 2019, ko sem se svoje identitete začel globlje zavedati, s tem pa prevpraševati lasten spol in zaimke. Šele pred kratkim pa sem se s pomenom jezika še bolj povezal in pričel močneje zaznavati, kako ga uporabljam ne samo zase, ampak tudi za druge. 

Jezik za nebinarnost

Sem nebinarna oseba in v slovenščini uporabljam zaimke on, v angleščini pa raje ostajam brez njih. Sem naglušna oseba in kretam ameriški in slovenski znakovni jezik*, ki koncepta zaimkov sploh ne poznata na enak način kot govorjen jezik. S tem, ko sem spoznal, kako všeč mi je svoboden jezik brez zaimkov, sem začel razmišljati o svojem odnosu do naše (govorjene) slovnice. 

Zame je slovenščina skozi leta postala vse bolj tuja, kljub temu, da je moj prvi jezik. Manj in manj sem se našel v njej. Istočasno pa sta se mi bližala angleščina in znakovni jezik.

V govorjeni slovenščini mi je zelo težko komunicirati. Ne samo zaradi sluha, ampak tudi zaradi spola, ki je povsod močno prisoten in v katerem ni prostora za nevtralnost. Sprva nisem razumel, zakaj za nebinarne osebe ni dovolj samo mešanje zaimkov, uporaba podčrtaja ali pa izbira enega – moškega ali ženskega slovničnega spola. Zdaj, kot nebinarna oseba, ki govori z drugimi nebinarnimi osebami, mi je jasno: ko je jezik v svojem bistvu binaren, je binarnost prisotna povsod, tudi v naših izbirah. Nebinarne osebe uporabljamo binarna jezikovna orodja zato, ker nevtralnih ni in je to vse, kar imamo. 

(Jaz sem popolnoma za, da se doda nek tretji zaimek, neko čudno končnico in se s tem popolnoma preobrazi, yassify-a jezik**. Razdrimo, porušimo binarnost!)

Jezik za hendikepiranost

Zame in za mnoge druge osebe na presečišču kvira in oviranosti je relevantno vprašanje tudi,  kako se jezik uporablja za ovirane ljudi. Za začetek – v slovenščini imamo na primer zelo nerodno besedo ‘’invalid’’.

V SSKJ piše: invalíd – kdor je zaradi prirojene telesne napake, posledic bolezni, poškodbe nesposoben ali le delno sposoben za delo. Uf. 

Ne samo, da izraz ni primeren za vse oblike oviranosti, beseda invalid je pogosto uporabljena kot zmerljivka in pogovorna sopomenka za “butast”, “nesposoben”, “manjvreden”… To ni okej in še več kot to – odnos družbe do besede pove veliko o odnosu družbe do oseb, ki jih naj bi beseda opisovala. 

Obstajajo druge, boljše besede, kot so na primer hendikepirane_i, hendikepirane osebe, osebe z oviranostmi, osebe s posebnimi potrebami, ovirane osebe… Sam zase povem, da sem naglušna oseba. 

Imam status invalida, a večkrat se mi zgodi, da ko ljudem to povem ali jim pokažem svojo evropsko kartico invalidnosti, me premerijo s pogledom. Dvignejo obrv in iščejo moj voziček, saj je zanje invalid oseba, ki je na vozičku. Ne verjamejo mi. Enkrat sem si iz frustracije strgal slušni aparat z ušes in jim z njim pomahal pred obrazom. 

Že kar nekaj časa iščem ustrezne besede za vse oblike oviranosti. Pogovarjal sem se že z raznimi ljudmi, ki jim tudi nista všeč izraza invalid in oseba s posebnimi potrebami in so si same zase izbrale besedo, ki jim bolj ustreza, morda so jo našle ali pa si jo celo na novo izmislile. O tem, kako široko je to vprašanje, je napisan tudi dober prispevek slovenskega jezikoslovca.

Jezik za nebinarno hendikepiranost in za hendikepirano nebinarnost

V slovenskem znakovnem jeziku se uporablja spol samo takrat, ko uporabiš spolno determinirane besede, kot so sestra, brat, učitelj_ica. Če kretaš besedo za brat in se potem primeš za uho, dobiš kretnjo sestra. Tako je pri vseh takih besedah.

Ko pa govoriš o sebi, ne uporabljaš spola. Ne moreš se misgenderat in tudi druga oseba te ne more. Zelo zlahka se izogneš spolu in ta ni preveč prisoten. 

V ameriškem znakovnem jeziku je še boljše – tam spol sploh ne obstaja. Zelo nevtralen jezik je, saj je tudi angleščina manj ospoljena od slovenščine in je tudi zgoraj opisanih besed, kot so mother, boy, girl, (lahko) manj. V jeziku ne za sebe in ne za druge ne uporabljaš zaimkov. Samo pokažeš s prstom na stran, namesto da bi uporabil_a ospoljene kazalne zaimke, kot sta on_a. Pa še to ni veliko uporabljeno. Veliko bolj se uporabljajo osebne kretnje za osebe, o katerih je govora – kretnjo ti dodeli gluha ali naglušna oseba in jo nato kreta namesto črkovanja tvojega imena.

Vse bolj si želim, da bi od zdaj naprej skozi življenje samo kretal. Kretal bi z osebo na blagajni, s prijateljicami_ v kavarni, na avtobusu, na faksu s profesorji_cami… Po svetu bi hodil in kretal z ljudmi. Kretanje mi olajša komunikacijo in z znakovnim jezikom se vedno uspešno izognem spolu zase. Opažam, da vsakič, ko je spol skrit nekje med sencami, sem jaz na soncu, obkoljen z evforijo in udobnostjo. Vsakič, ko mi mama reče ‘’tamalu’’ in se s tem skuša izogniti spolu, mi da neko čudno toploto. V tistem momentu si mislim samo: ‘’Aha! Tako je! Ne tamali, ne tamala, ampak tisto tretje, tamalU!’’ In tako mi moja sicer low-key transfobična mati nezavedno povzroča evforijo. Hvala, dolenjščina in ukanje! 

Skratka, dajmo vse_i začet več kretat. Naredimo svet bolj dostopen, bolj udoben in prostoren – ne samo za trans osebe, ki so able-bodied***,  ampak tudi za hendikepirane trans osebe, ki se mučimo vsak dan, saj smo se prisiljene prilagoditi svetu, ki ni bil narejen za nas. 

Uničimo jezik in naredimo nekaj absurdnega, nekaj abstraktnega in lepega. In pa – a lahko, lepo prosim, že enkrat dodamo v vrtce, šole in fakse obvezno učenje znakovnega jezika?

*ASL — ameriški znakovni jezik in SZJ — slovenski znakovni jezik
**Beri dalje – moja dolenjska mati ima že kak predlog
***osebe, ki nimajo nobene vrste invalidnosti

Piše: Nai Štagar