Moja medicinska tranzicija

V medicinsko tranzicijo sem se vključil konec pomladi 2022 in šele čez eno leto in par mesecev sem dobil papirje, ki sem jih potreboval. 

Svojo medicinsko tranzicijo bi na kratko opisal kot nek dvoboj s psihiatrom v ringu za boksanje. V glavo mi je metal udarce in jaz sem se moral zaščititi in vračati udarce. Ni bil enakopraven dvoboj, on je imel kot zdravstveni delavec večjo moč od mene, uporabnika zdravstvenih storitev. A sem ga le premagal. Tako se vsaj počutim.

Vsakič, preden sem vstopil v pisarno, sem se pripravil na to, kaj bom rekel. Počutil sem se, kot da se pripravljam na ustni izpit, kjer moram dobiti vse točke, da naredim. Na izpitu sem previdno izbiral besede. Poskrbel sem, da sem izgledal ekstremno maskulino (čeprav to ni moj izraz) in pazil, da ne bi rekel česa, kar bi v izpraševalcu zbudilo še več dvoma v mojo izkušnjo in s tem zmanjšalo moje možnosti za diagnozo. Po enem letu spraševanja in zasliševanja sem končno naredil izpit.

Vmes sem bil poslan tudi k psihologinji, kjer sem bil spet zaslišan. Nagovarjala me je proti histerektomiji, ker da bom menda stoprocentno želel biti mama. Obtožila me je vsaj petkrat, da sem alkoholik. Spraševala me je, če sem se cepil proti klopom in me prepričevala, naj se grem spet cepit. Še vedno me bega, kaj imajo klopi opravit s tranzicijo. Iskala je vse možne razloge in razlage, zakaj nisem trans in ne morem v medicinsko tranzicijo. Naredila je nekaj testov in se odločila, da ne morem biti trans zaradi možganske napake, raznih duševnih motenj in tako naprej. O izvidu*, ki sem ga dobil v roke, raje sploh ne bi. 

Ko sem končno dobil potrdilo psihiatra o “spremembi spola”, ki je potrebno za spremembo spolnega markerja na osebnih dokumentih, sem šel do osebnega zdravnika. Ta mi je tudi takoj uredil napotnico za endokrinologijo in me v vsem podpiral. Na upravni enoti pa sem, ravno nasprotno, imel kar veliko problemov. Uradnice so me pošiljale sem in tja s papirji in me kritizirale, zakaj ne vem, kako potekajo te stvari in kam moram iti. Brez pomoči prijatelja, ki je bil z mano, bi skoraj obupal, a mi je z veliko truda na koncu le uspelo spremeniti spol na osebni izkaznici. 

Ko je bil ta velik in mučen korak za mano, pa sta mi nekaj več motivacije vlila pregleda na ginekologiji in masektomiji. Na ginekološki pregled, ki ga je potrebno opraviti pred pričetkom hormonske terapije, sem šel h ginekologinji dr. Simetinger, kjer sem imel odličen pregled. Bila je zelo prijetna, spoštljiva, vse mi je razložila in vedno je uporabljala moške zaimke. Tudi, ko sem omenil, da ne slišim, je skrbela, da govori dovolj glasno in pazi na izgovorjavo. Res sem bil zadovoljen s tem pregledom in z njo, sploh v primerjavi s prejšnjimi obravnavami v zdravstvu. Podobno izkušnjo sem imel tudi pri dr. Jedlovčnik v Novem mestu, kjer sem se z lahkoto dogovoril vse podrobnosti okrog zgornje operacije. Bila je hitra, zelo prijazna in pozorna na to, da sem naglušen. 

Ultrazvok abdomna in prsi, ki sta prav tako obvezna pred HRT, sem opravil samoplačniško. Na ultrazvok prsi sem šel v Krško, kjer sem se srečal z močnim abilizmom. Nisem slišal in smejali so se mi, potem pa se drli na mene, ker ne slišim. Tudi, ko sem zdravnici omenil, da ne slišim, se je smejala. Bil sem na robu solz in nisem imel moči, da bi se postavil za sebe, kar obžalujem. Bil sem tudi misgendered in izkušnja res  ni bila dobra, a sem vsaj dobil izvide. 

Tudi na endo sem šel samoplačniško. Plačal sem 100 evrov in dobil termin čez en mesec. Šel sem k dr. Mlekuš Kozamernik v Ljubljano. Ona pa je res super zdravnica. Govorila je glasno, se ponavljala in celo poskušala nekatere stvari kretat, kljub temu, da ni znala znakovnega jezika. Res se je potrudila, da mi je bilo udobno in da sem dobil od obravnave to, kar sem želel. Počutil sem se, kot da je zdravnica resnično na moji strani in mi želi dobro. Niti obsojala me ni glede moje odločitve za histerektomijo, kot se mi je zgodilo pri psihologinji. Po prvem pregledu sem dobil ostale storitve na  napotnico in ni mi bilo treba  več plačevat. Kri sem dal en teden kasneje, zdaj pa čakam, da dobim testosteron.

Moja izkušnja z medicinsko tranzicijo, sploh kot naglušna oseba, je zelo mešana. V začetku mi je bilo izjemno težko in srečal sem se z ogromno transfobije in ableizma. Velikokrat sem prišel domov v solzah in hotel obupati nad vsem, a nisem. Boril sem se naprej, vztrajal sem in zdaj sem prišel do točke, kjer samo še čakam na datume za testosteron in zgornjo operacijo. Uspelo mi je in izjemno ponosen sem nase, da sem prišel do te točke. A sprašujem se: zakaj sem se moral tako močno boriti za osnovne stvari? Zakaj sem moral skozi te negativne izkušnje? Zakaj se ne uči zdravstva, kako delati z ljudmi, ki so gibalno ovirani, naglušni? Zakaj se zdravstva ne uči o transspolnih osebah? Ta nevednost povzroča ogromno škode in odvrača ljudi, da poiščejo oskrbo, ki jo rabijo. Sistem se mora izboljšati, sploh za ranljive skupine.

Vsaki osebi, ki vstopa v medicinsko tranzicijo, želim – vso srečo. Morda bo tvoja obravnava boljša, morda slabša. Žal danes v Sloveniji še vedno ni sigurno, kaj lahko zares pričakuješ. Jaz sem se znašel v boksarskem ringu. Ni nujno, da se boš tam znašel*la tudi ti.

*Če greste k dr. Šoštarič Zvonar, jo nujno prosite, da vam izvide pošlje po pošti. Dr. Zajcu pa povejte, če hodite na ženske ali moške WC-je. Njemu to veliko pomeni.

piše: Nai Štagar