Tranzicija

(angl. transition) je proces, kjer transspolna oseba spremeni razne stvari na oz. o sebi, da ji je lažje in bolj udobno živeti. Namen tranzicije je, da se oseba spremeni tako, da bo bolj v skladu s svojimi željami in pričakovanji glede videza, načinov izražanja in vključenosti v družbo, ki jih pripisuje določenemu spolu. Načinov, kako narediti tranzicijo, je toliko kot je trans oseb. Tranzicija je proces, kjer oseba naredi prehod iz spola, ki ji je bil pripisan ob rojstvu, v spol, ki ga čuti kot sebi lastnega. Zelo pogosto se dogaja, da se transspolnost enači z medicinsko tranzicijo in domneva, da vse trans osebe želijo tudi s hormonsko terapijo in medicinskimi posegi potrditi svojo spolno identiteto. Pogosto se domneva, da gre za enosmeren proces, ki se mora zgoditi v celoti, da bi bila oseba srečna. To pa še zdaleč ni tako.

Samo in izključno trans oseba sama je tista, ki naj odloča o svojih potrebah in željah po tranziciji. Nihče drug, ne starši, partnerke_ji, zdravnice_ki, prijatelji_ce, učitelji_ce itd. nima pravice ali avtoritete določati ali trans oseba potrebuje in želi v tranzicijo. Nekatere izmed naštetih skupin oseb imajo vpliv na to, v kolikšni meri in času je osebam omogočen dostop do procesov, postopkov in sprememb v tranziciji, nihče od njih pa nima pravice v imenu trans osebe povedati ali oseba potrebuje in želi tranzicijo in kakšne točno potrebe ima glede svoje tranzicije.

Potrebo oz. željo po tranziciji imajo lahko trans osebe vseh transspolnih identitet, torej trans ženske, trans moški in nebinarne oseb. Potreba po tranziciji izhaja iz doživljanja spolne disforije in/ali socialne disforije, katero lahko doživljajo vse osebe, ki se nahajajo na spektru transspolnosti, tudi nebinarne. Nebinarne osebe so lahko trans feminine ali trans maskuline in si posledično lahko želijo sprememb, kjer bo njihov videz in način izražanja v družbi v skladu s tem, kar je v družbi prepoznano kot ženstveno ali moško. Dejstvo, da nebinarna oseba vstopi v tranzicijo, sploh medicinsko, ne pomeni, da ni več nebinarna – prav nasprotno; oseba se je odločila, da bo tudi s tranzicijo potrdila svojo nebinarno identiteto. Mišljenje, da nebinarne osebe ne želijo tranzicije, je zastarelo in predvsem ni v skladu z živetimi realnostmi nebinarnih oseb tako v Sloveniji kot po svetu.

Prav tako potreba oz. želja po tranziciji ni omejena s katero drugo osebno okoliščino osebe. Potrebo po tranziciji imajo tako lahko osebe vseh starosti, spolnih usmerjenosti, ras in etničnih pripadnosti, družbenih razredov, telesnih oblik, nevroraznolike osebe, osebe z raznimi telesnimi oviranostmi, in drugih osebnih okoliščin. Žal pa je tako, da določene osebne okoliščine lahko vplivajo na dostop do telesnih procesov in posegov okviru medicinske tranzicije.

Tranzicijo splošno delimo na dve področji; medicinsko in socialno.

Tranzicija tako lahko pomeni začetek javnega življenja v lastnem spolu (zasebno je oseba morda že tako živela), psihološko/psihiatrično oceno, hormonsko terapijo, nadgradnjo ali izgradnjo sekundarnih spolnih značilnosti ter kirurške posege za potrditev spola. Tranzicija lahko vključuje tudi izbor novega imena ter proces pravnega priznanja spola (v državah, kjer je to dovoljeno in v vnaprej določenih okvirih), torej pridobitev novih osebnih dokumentov z novim imenom in s pravilnim spolnim identifikatorjem. Tranzicija lahko vključuje vse zgoraj navedene postopke in posege, vendar to ni nujno – o poteku tranzicije odloča vsaka transspolna oseba zase.