Priporočljivo je, da si novinarke_ji, piske_ci, raziskovalke_ci na začetku odgovorijo na naslednja vprašanja: Kaj je moj namen? Kaj želim s svojim prispevkom doseči? Katere informacije želim posredovati? Kako to storiti na način, ki je najbolj primeren in spoštljiv do transspolnih oseb? Pri poročanju o transspolnosti oziroma o transspolnih osebah po navadi ni lahkega, enoznačnega odgovora in tudi ta priročnik ga ne ponuja. Podaja pa koristna priporočila, ki temeljijo na Kodeksu novinarjev Slovenije in ki lahko bistveno prispevajo k bolje informiranemu in spoštljivejšemu poročanju o transspolnosti. Zaradi boljše preglednosti jih na tem mestu povzemamo po točkah, več o posameznih priporočilih pa ponujajo posamezna poglavja v nadaljevanju.
- Priporočamo, da se pridobijo relevantne informacije s področja transspolnosti. Pomembno je, da se pridobijo relevantne informacije s področja transspolnosti, to je informacije o terminologiji, problematikah in potrebah transspolnih oseb. Informacije so dostopne na spletni strani Zavoda TransAkcija in na mnogih mednarodnih spletnih straneh, kot je spletna stran krovne evropske organizacije za tematike transspolnosti Transgender Europe – TGEU. Na voljo pa so tudi številni blogi transspolnih oseb, publikacije, dokumentarni filmi itd. Zadnje poglavje zato vsebuje kratek seznam uporabnih virov.
- Način osveščanja in podajanja informacij naj bo spoštljiv, v središče naj postavlja najpomembnejše problematike, s katerimi se transspolne osebe srečujejo (nasilje, diskriminacija, neurejeno področje pravnega priznanja spola v Sloveniji, pridobitev diagnoze duševne motnje kot pogoj za pravno priznanje spola, patologizacija transspolnosti). Izhodišča za poročanja o transspolnosti so lahko na primer:
- pomembni mednarodni dnevi, ki jih obeležuje transspolna skupnost (dan vidnosti transspolnih oseb – Transgender Day of Visibility (31. marec), mednarodni dan boja proti homofobiji, bifobiji in transfobiji – IDAHOBIT (17. maj), dan spomina na žrtve transfobije – Transgender Day of Remembrance (20. november));
- kulturna produkcija transspolnih oseb (razstave, filmske projekcije, izidi knjig in publikacij);
- pomembni dogodki in spremembe, na primer na področju prava.
- Priporočamo vključevanje transspolnih oseb in njihovih zgodb; pomembno je, da se prisluhne njihovim potrebam, zgodbam, mnenjem. Zmeraj se je mogoče obrniti na organizacije, ki delujejo na tem področju. Priporočljivo je, da se prikaže raznolikost izkušenj transspolnih oseb, saj »univerzalna transspolna izkušnja«, vtis katere pogosto ustvarjajo mediji, ne obstaja. Prikazovanje raznolikosti se lahko zagotovi na primer s poročanjem o nebinarnih osebah, poudarjanjem pluralnosti spolov, izpostavljanjem dejstva, da vstopanje v medicinsko tranzicijo ni nujno, kakor tudi z vključevanjem transspolnih oseb, ki so na primer lezbijke, oziroma tistih izkušenj transspolnih oseb, ki po navadi ostanejo v ozadju.
- Odsvetujemo, da se poročanje osredinja zgolj na telo oziroma zgolj na proces medicinsko podprte tranzicije, saj ta način pogosto postane sredstvo objektivizacije transspolnih oseb in njihovih teles. Izogibati se je treba načinu poročanja, ki je senzacionalističen in v javnosti neupravičeno razkriva zasebnost, kar v 17. točki določa tudi Kodeks novinarjev Slovenije. Pomembno je tudi zavedanje, da transspolnost ni bolezen ali duševna motnja, zato je tovrstno naslavljanje te teme neprimerno. Namesto tega priporočamo problematizacijo patologizacije transspolnosti in pogoja pridobitve diagnoze duševne motnje.
- Pri vizualnih reprezentacijah transspolnosti odsvetujemo uporabo fotografij in drugih elementov, ki s fokusom na telo in tranzicijo utrjujejo stereotipno podobo transspolnih oseb, kot so na primer fotografije oseb »prej in potem« (fotografije, ki prikazujejo osebo pred postopki medicinske tranzicije in po njih, sploh če oseba sama tega ne želi),[1] fotografij, ki so morbidne oziroma prikazujejo transspolne osebe kot trpeče posameznice_ke, fotografije, na katerih se transspolne osebe preoblačijo itd. Namesto tega predlagamo bolj pozitivne podobe transspolnih oseb, ki so lahko tudi nenormativne ali aktivistične, uporabo izdelkov kulturnih produkcij transspolnih oseb itd.
- Pomembno je, da se ne zastavljajo neprimerna vprašanja. Z neprimernimi vprašanji mislimo na vprašanja, ki so bodisi preveč intimna bodisi nespoštljiva iz katerega drugega razloga, na primer: Katero je tvoje pravo ime? Katere genitalije imaš? Si že imel_a operacijo? Kdaj si postal_a prava_i ženska oz. moški? V nadaljevanju priročnika sledi posebno poglavje, ki specifično naslavlja najbolj pogosta vprašanja, ki jih prejemajo transspolne osebe, in obrazložitve, zakaj večina teh vprašanj ni primernih.
- V skladu s Kodeksom novinarjev Slovenije velja uporabljati neizključujoč jezik. To pomeni, da upoštevamo, kako oseba govori o sebi in svoji izkušnji – spoštovati je treba njene zaimke in ime, ki ga uporablja. Zadnji dve točki – neprimerna vprašanja in neizključujoč jezik – sta še posebej pomembni in hkrati obsežni, zato smo jima posvetile_i dve ločeni poglavji, ki pojasnjujeta najpogostejša vprašanja ter primere nespoštljive rabe izrazov in spoštljive alternative zanje.
[1] Prikazovanje fotografij transspolnih oseb pred tranzicijo in po njej je neprimerno in za mnogo transspolnih oseb zelo vznemirjujoče, saj jih (velikokrat tudi brez njihovega privoljenja) razkriva kot transspolne ter hkrati opominja na življenjsko obdobje pred razkritjem, ki je bilo za marsikoga zelo neprijetno. Taka reprezentacija legitimira identiteto posameznice_ka s poudarkom na medicinski tranziciji, namesto samoidentifikaciji osebe. Predlagamo, da se ta diskurz preseže.