To kratko poglavje predstavlja nabor nekaterih ključnih tematik in problematik, ki jih je treba urediti oziroma naslavljati, če želimo prispevati k izboljšanju položaja in zaščiti pravic transspolnih oseb. Novinarke_je vabimo k uporabi teh predlogov. Podrobnejše informacije o teh temah se nahajajo na naši spletni strani oziroma v literaturi, navedeni na koncu priročnika.
Pravno priznanje spola
Pravno priznanje spola je pomembno, saj posameznicam_kom omogoča, da je njihov pravi spol pravno-formalno priznan. Brez pravnega priznanja spola so transspolnim osebam onemogočeni vsakodnevni opravki, kot so dvig priporočene pošiljke, odprtje bančnega računa ali uporaba poimenske vozovnice za javne prevoze. Transspolne osebe se zelo pogosto soočajo s situacijami, kjer se njihova spolna identiteta in spolni izraz ne ujemata s spolom, ki je zapisan na osebnih in drugih dokumentih. Zaradi tega so lahko deležne očitkov, da uporabljajo ponarejene dokumente in/ali so prisiljene v razkritje svoje spolne identitete. To krši njihovo človekovo pravico do zasebnosti, vodi pa lahko tudi do diskriminacije in nasilja.
Kot mnogo drugih držav tudi Slovenija nima posebnega zakona, ki bi urejal pravno priznanje spola in vsa druga področja, pomembna za transspolne osebe. Sprememba uradnih podatkov o spolu je urejena v Pravilniku o izvrševanju zakona o matičnem registru, ki v 37. členu določa, da mora oseba za pravno priznanje spola priložiti potrdilo pristojne_ga zdravnice_ka, da je spremenila spol. Oseba mora tako pridobiti diagnozo transseksualizma (F64.0), ki je opredeljen kot duševna motnja. Brez medicinske obravnave pravno priznanje v Sloveniji ni možno in to je kršitev vsaj treh človekovih pravic: pravice do telesne integritete, pravice do zdravja in pravice do zasebnosti.
Pravno priznanje spola bi moralo biti zasnovano izključno na samoidentifikaciji osebe in posamezničini_kovi osebni odločitvi za pravno priznanje njenega_njegovega spola. Tudi priporočila Sveta Evrope določajo, da naj bo pravno priznanje spola urejeno tako, da je hitro, dostopno in transparentno. Malta ima trenutno najbolj progresiven in vključujoč zakon GIGESC, [1] ki upošteva vse navedeno. Primeri dobrih praks zakonov, ki so osnovani na samoidentifikaciji, so še Argentina, Danska, Irska, Norveška, Belgija.
Zdravstvena zaščita
V Sloveniji različne posege za potrditev spola izvajajo strokovnjakinje_i z Interdiscplinarnega konzilija za potrditev spolne identitete, ki deluje v okviru Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Obravnava potrditve spola se začne s psihiatrično obravnavo. Psihiater_inja spremlja osebo. vse dokler ta oseba ne opravi zadnjega potrebnega posega, večina oseb pa mora tudi po zadnjem posegu še naprej jemati hormone.
Zaenkrat sta v državi na voljo le dva_e psihiatra_inji, specialistka psihiatrije in seksologinja, predsednica konzilija Irena Rahne Otorepec, in specialist psihiatrije Peter Zajc. Delujeta v okviru Centra za mentalno zdravje Univerzitetne psihiatrične klinike, in sicer v Ambulanti za spolno zdravje, ki se nahaja na Zaloški cesti 29 v Ljubljani.
Interdisciplinarni konzilij za potrditev spola poleg psihiatra_inje sestavljajo tudi specialistke_i urologije, specialistke_i plastične, rekonstruktivne in estetske kirurgije, specialistke_i otorinolaringologije, specialistke_i interne medicine – endokrinologinje in specialistke_i ginekologije in porodništva. Konzilij deluje na podlagi smernic in priporočil Standardov oskrbe 7 (2012) (Standards of Care 7). Standarde oskrbe izdaja Svetovna profesionalna organizacija za zdravje transspolnih oseb (WPATH − World Professional Association for Transgender Health).
Dostop do hormonske terapije in nekaterih posegov za potrditev spolne identitete je omogočen na osnovi zdravstvenega zavarovanja, natančnejše pogoje opredeljuje Zavod za zdravstveno varstvo Slovenije.
V Sloveniji za postopek potrditve spolne identitete ni urejenega formaliziranega medicinskega protokola, čeprav bi bil tak dokument izredno potreben. Nekatere države imajo pogoj oblikovanja medicinskega protokola vključen v zakon o spolni identiteti oz. drug krovni zakon, ki ureja tudi pravno priznanje spola.
Depatologizacija
Klasificiranje katere koli osebne okoliščine, spolna identiteta je med njimi, kot duševne motnje je problematično. To ni samo v izrazitem neskladju z dejstvi, ampak ohranja in utrjuje tudi družbeno stigmatizacijo in delegitimacijo transspolnih identitet. Nekatere transspolne osebe zaradi doživljanja spolne disforije res potrebujejo in si želijo medicinsko obravnavo ter dostop do storitev, s katerimi bodo potrdile svojo spolno identiteto in si pomagale lajšati spolno disforijo. Vendar zaradi tega transspolnosti ni ustrezno obravnavati kot bolezen oz. patologijo. Transseksualizem (F64.0) je v ICD 10 [2] zaenkrat še umeščen med duševne in vedenjske motnje, vendar Svetovna zdravstvena organizacija leta 2018 načrtuje reformo in izdajo nove verzije ICD, enajste, v kateri naj bi bila transspolnost uvrščena v poglavje o spolnem zdravju. To bi v veliki meri pripomoglo k depatologizaciji transspolnih identitet.
Strokovnjaki_nje s področja transspolnosti na mednarodni ravni se zavzemajo za depatologizacijo transspolnosti in cisspolne nenormativnosti. To pomeni, da nobena spolna identiteta ne bi bila obravnavana kot bolezen in da so različne spolne identitete in spolne značilnosti, ki se ne ujemajo s spolom, ki nam je bil pripisan ob rojstvu, nekaj povsem običajnega.
Transfobija, diskriminacija in nasilje
Raziskava potreb transspolnih oseb v Sloveniji (2015), v kateri je sodelovalo 65 transspolnih oseb, je pokazala, da je 69 % vprašanih doživelo diskriminacijo in/ali imelo negativne izkušnje v vsakdanjem življenju zaradi svoje spolne identitete. 45 % sodelujočih je diskriminacijo doživelo v javnih ustanovah pri dostopu do javnih storitev (na pošti, v trgovini), 43 % v osnovni in/ali srednji šoli, 39 % doma, 24 % v službi, 10 % na fakulteti, 6 % pri zdravnici_ku, 39 % sodelujočih je odgovorilo (tudi) »drugo«, kjer so dopisale_i odgovore, ki niso bili podani med možnostmi, med njimi pa so bili navedeni tudi mediji.
Transgender Europe, krovna organizacija za tematike transspolnosti v Evropi, vsako leto izda zemljevid in indeks pravic transspolnih oseb. Zemljevid prikazuje države glede na to, ali pred pravnim priznanjem spola zahtevajo potrdilo o sterilizaciji ali ne in kakšne, če sploh, so administrativne prakse pri pravnem priznanju spola.
TGEU izvaja tudi projekt, v sklopu katerega vsako leto okoli 20. novembra, ko obeležujemo dan spomina na žrtve transfobije (Transgender Day of Remembrance), izda statistiko poročanih umorov transspolnih oseb za preteklo leto. V spomin na transspolne osebe, katerih življenja so se v preteklem letu prehitro in nasilno končala zaradi transfobije, transmizoginije in rasizma, so te dni široko po svetu organizirani dogodki.
[1] Gender Identity, Gender Expression and Sex Characteristics Act (Malta, 2015): http://tgeu.org/wp-content/uploads/2015/04/Malta_GIGESC_trans_law_2015.pdf. Informacije ponuja tudi Spletna stran Zavoda TransAkcija: http://transakcija.si/2016/01/11/pravno-priznanje-spola/.
[2] Mednarodna klasifikacija bolezni in sorodstvenih zdravstvenih problemov za statistične namene, verzija 10. V Sloveniji uporabljamo posodobljeno avstralsko modifikacijo desete revizije Mednarodne klasifikacije bolezni in sorodstvenih zdravstvenih problemov za statistične namene (MKB-10-AM, verzija 6). Več na: http://www.nijz.si/sl/podatki/mkb-10-am-verzija-6.