Pričujoči priročnik ponuja orodje, s katerim želimo na razumljiv in pregleden način podati koristne napotke in informacije za spoštljivo poročanje o transspolnosti v slovenskem medijskem prostoru. Nastal je na eni strani kot odziv na obstoječi slovenski medijski diskurz in na drugi strani na pobudo novinark_jev,[1] ki so izrazile_i potrebo po boljši informiranosti o tem, kako spoštljivo poročati o tematikah transspolnosti. Pogosta vprašanja, ki si jih zastavljajo zainteresirane osebe, so denimo: Kateri izraz je pravilen? Zakaj je določeno vprašanje nespoštljivo? Katere zaimke naj uporabljam? Kako naj pišem, da bom vključujoč_a do transspolnih oseb?
V Zavodu TransAkcija smo se odločile_i, da ponudimo odgovore, ki bodo v pomoč pri nekaterih najpogostejših vprašanjih in zadregah, s katerimi se srečujejo novinarke_ji, ko poročajo o transspolnosti, in so pogosto posledica nezadostne informiranosti in pomanjkanja primernih virov s tega področja. Priročnik je zato v prvi vrsti namenjen novinarkam_jem oziroma medijem, sicer pa vsem, ki si želijo spoštljivo pisati, poročati o tematikah transspolnosti oziroma jih ustrezno naslavljati, torej tudi študentkam_om, profesorjem_icam, aktivistkam_om itd.
Vključujoče jezikovne prakse postavljajo pred cisspolne osebe zahtevo, da se pričnejo zavedati načinov, na katere uporabljajo jezik, in s katerega družbenega položaja govorijo. Legitimacija transspolnih oseb je v veliki meri povezana s prepoznanjem, da imajo naše jezikovne izbire realne implikacije za življenja transspolnih oseb. Težave, ki jih prepoznavajo cisspolne osebe pri vpeljevanju trans vključujočih jezikovnih praks, ne bi smele biti razumljene kot naravne omejitve, ampak kot produkt kulture, v kateri sposobnost, govoriti o transspolnih osebah spoštljivo, ni prepoznana kot pomembna jezikovna spretnost.[2] Vpeljevanje novih interaktivnih praks, kot je vprašati po zaimkih, za katere ljudje želijo, da jih uporabljamo, ko se nanašamo nanje, ali spolno vključujoče jezikovne izbire, kot je raba podčrtaja, predstavljajo sociolingvistično manifestacijo pravičnosti, spodbuja pa jih etična in politična zaveza govorke_ca.
Mediji imajo velik vpliv na splošno ozaveščenost javnosti, še posebej to velja za teme, ki so potisnjene na obrobje in s katerimi se osebe, ki nimajo tovrstnih izkušenj, ne srečujejo pogosto. Zato je pomembno, da so medijske reprezentacije transsspolnosti v skladu s Kodeksom novinarjev Slovenije[3] in podajajo relevantne informacije, saj so le-te ključnega pomena, ko govorimo o vidnosti transspolnosti in informiranju splošne javnosti o položaju in človekovih pravicah transspolnih oseb oziroma kršitvah pravic. Pozitivne medijske reprezentacije predstavnic_kov manjšinskih družbenih skupin so lahko za posameznice_ke, ki še zbirajo pogum za razkritje, ali tiste, ki imajo v svojem bližnjem okolju premalo podpore, izrednega pomena, prav tako pa so lahko negativne in stereotipizirane medijske reprezentacije škodljive in boleče.
Glede na to, da se jezikovne norme v transspolnih skupnostih spreminjajo, je nemogoče zapisati dokončne smernice za trans vključujoči jezik. (Pre)hitre spremembe v razvoju jezika transspolnih skupnosti samo potrjujejo dinamičnost jezika in sociolingvistično variabilnost.
Kako uporabljati priročnik:[4]
- Priročnik naj se uporablja kot splošno vodilo, ne kot predpis strogih pravil.
- Poročanje o transspolnosti naj poteka hkrati s skrbnim odnosom do oseb, katerih spol je različen od našega.
- Pomembno je, da se upošteva kontekst. Jezikovne izbire so odvisne od konteksta; zdravstveni diskurz v primerjavi s spletnimi zmenki, otroci in mladostniki v primerjavi s starejšimi osebami itd. Prav tako pomembno je zavedanje, da je jezik, ki se uporablja znotraj transspolnih skupnosti, po navadi veliko bolj raznolik kot jezik, s katerim transspolne osebe in izkušnje opisujejo cisspolne osebe zunaj teh skupnosti.
Kako ne uporabljati priročnika:
- Priročnika naj se ne uporablja za nadzorovanje ali sramotenje jezikovnih izbir drugih.
- Priročnik prav tako naj ne bo osnova, na podlagi katere bi transspolnim osebam sporočale_i, da uporabljajo napačen jezik, ne glede na to, ali smo me_i same_i transspolne osebe ali ne. Primeri dobrih praks so vodila, vendar naj ne prevladajo nad izborom besed in jezika, ki ga transspolne osebe uporabljajo za izražanje svoje identitete in lastne izkušnje.
- Osebe naj bodo pomembnejše od besed.
Priročnik je sestavljen iz 6 poglavij. Prvo poglavje ponuja splošne smernice za spoštljivo poročanje o transspolnih osebah in tematikah. V drugem poglavju so na sistematičen način zbrani primeri slabih praks skupaj s spoštljivimi alternativami in razlagami. Vključeni so primeri, ki jih pogosto zaznavamo v medijih: tako posamezne besede oziroma besedne zveze kot tudi povedi (zlasti naslove), ki predstavljajo pogoste napake na bolj vsebinski ravni. Sledi poglavje s pogostimi vprašanji, s katerimi se srečujemo pri delu, Z odgovori skušamo razložiti najpogostejše zagate in nejasnosti. V naslednjem poglavju so predstavljene pomembne teme, o katerih bi bilo po naši presoji koristno poročati. Zaključimo s poglavjem, ki vsebuje najpomembnejšo terminologijo s področja transspolnosti. Na koncu je podan seznam virov, ki usmerja k nadaljnjim koristnim informacijam, ključnim za spoštljivo poročanje o transspolnosti na vsebinski in jezikovni ravni.
[1] Podčrtaj uporabljamo pri spolno zaznamovanih slovničnih oblikah, z namenom vključevanja vseh spolov, tudi tistih, ki presegajo spolni binarizem “ženska -− moški”. Več o rabi podčrtaja je navedeno v glosarju.
[2] Lal Zimman, Transgender language reform: some challenges and strategies for promoting trans-affirming, gender-inclusive language, Journal of Language and Discrimination, 2017, 1/1.
[3] 17. člen Kodeksa določa: “Novinar spoštuje pravico posameznika do zasebnosti in se izogiba senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju njegove zasebnosti v javnosti. Poseg v posameznikovo zasebnost je upravičen le, če javni interes pretehta nad spoštovanjem njegove zasebnosti. Pri poročanju o javnih osebnostih in tistih, ki želijo dobiti moč in vpliv ter vzbujati pozornost, je pravica javnosti do obveščenosti širša. Novinar se mora zavedati, da lahko z zbiranjem ter objavo informacij, fotografij in posnetkov škodi posameznikom, ki niso vajeni medijske in javne pozornosti.” 20. člen Kodeksa pa pravi: “Novinar se mora izogibati narodnostnim, rasnim, spolnim, starostnim, verskim, geografskim in drugim stereotipom ter podrobnostim, ki so povezane s spolnimi nagnjenji, invalidnostjo, fizičnim videzom, socialnim položajem ali drugimi osebnimi okoliščinami posameznikov in skupin.”
[4] V tem delu se zgledujemo po Alex Kapitan, The Radical Copyeditor’s Style Guide for Writing About Transgender People, dostopno na: https://radicalcopyeditor.com/2017/08/31/transgender-style-guide/.