Z novembrom naznanjamo Trans+ mesec, festival spolne raznolikosti in prostor raziskovanja spola kot ideološkega, absurdnega, represivnega konstrukta. Tema v fokusu je “prihodnost spola”, vabilo k razmisleku o tem, kako v času labodjega speva binarnosti, delirija anti-gender fašizma in reciklaže stigme spola kot političnega fetiša—misliti identiteto.

V letu 2025 je spol znova eno glavnih ideoloških bojišč. Anti-gender gibanja vlagajo v kampanje strahu in moralne panike, margina je gorivo za politično mobilizacijo, trans skupnost pa priročen grešni kozel. V Sloveniji in širše smo priča organiziranemu dezinformiranju in retradicionalizaciji družbenih norm, vzporedno z naraščanjem sovraštva pa pada pripravljenost institucij, da zaščitijo ranljive manjšine.

Transspolnost v tem okviru ni nova tema, temveč le reciklaža dolge zgodovine spola kot punčice političnega očesa. Kdo ima oblast nad telesom in tem, kako se izraža? Kdo mu pripiše vlogo? Katero telo sme in katero ne? Katero se kaznuje, sramoti, zasmehuje? Katero je brisano, katero je tarča? 

Pritisk družbenih pričakovanj je struktura, ki deluje, saj za kompleksen svet ponuja enostavne kategorije: dva spola, njune medsebojno izključujoče lastnosti, z njimi predvidljive družbene vloge. Vse izven okvira je eksces, eksotika, grožnja družbenemu redu. Naj gre za pravico do abortusa, do varnosti pred pregonom, do lastne zgodovine ali do priznane identitete – subjekte spolnega režima historično druži boj za odločanje o lastnih telesih in stigma nad nami ni nova, je le zanesljiva. 

A zgodovina kaže, da je svet med nami preveč zapleten in prepleten, da bi lahko obstajal po šabloni. Telesa ne živijo vlog, ki so jim pripisane. Telesa vidijo spol in zavračjo njegove meje – vzamejo si ga kot prostor raznolikosti, avtonomije, povezovanja, učenja, igre. In ko spolu telo uhaja iz prijema, sistemi nadzora nabreknejo pod lastno težo. Oblast skuša skrhan red nadomestiti s silo, a telesa to začutijo in sistemi nabreknejo še bolj.

Meje spola so od nekdaj meje svobode – svoboda in z njo prihodnost pa sta politični in kot taki morata obstajati kot prostor domišljije: kar si lahko zamislimo, to lahko nastane. Prihodnost je na robovih družbe zato vedno nastajala prej kot pa v njenem središču. 

Prihodnost spola tako ni le klic k zaščiti pravic obrobne skupnosti do obstoja; je upor proti ideološkemu stroju, ki razvršča, razmejuje, poenostavlja in skozi to legitimira oblast. Je strukturno vprašanje o tem, kako je mogoče onkraj reda, ki predpisuje, kako naj živimo, delamo, ljubimo, mislimo, se učimo — živeti, delati, ljubiti, misliti in se učiti. 

Festival spolne raznolikosti gradimo kot prostor onkraj, kjer se telo sreča le s telesom, moje le z našim in nekoč z mogoče. V času, ko se sistemi pospešeno starajo in so strukture pred neogibno prenovo, se tako vprašamo: kakšna naj bo prihodnost spola? In kdo jo naj piše?