Žal biti transspolna oseba ne pomeni samo raznolikosti, ampak tudi živeti v svetu, kjer smo samo zaradi spola transspolne osebe velikokrat postavljene v neenakopraven položaj, diskriminirane ali žrtve nasilja. Vse to izhaja iz transfobije, predsodkov, nevidnosti in pravne neenakosti. Transfobija je sovraštvo do transspolnih oseb, ki izhaja predvsem iz pomanjkanja informacij, predsodkov do transspolnih oseb in sistemskega cisseksizma, torej prepričanja, da so cisspolne osebe (ki jim je bil ob rojstvu pripisan tisti spol, s katerim se identificirajo) večvredne od transspolnih in so njihove izkušnje univerzalne.
”Ne samo, da ljudje pogosto ne razumejo in ne upoštevajo moje prave identitete, ampak me tudi velikokrat obsojajo na podlagi stigme, ki jo imajo do transspolnih oseb. Velikokrat diktirajo, kaj je moja ‘prava’ identiteta, ker se počutijo, kot da vedo boljše od mene, ki se poznam in raziskujem že vse življenje.” — Nuka
Transfobno nasilje in diskriminacija se pojavljata na številnih področjih. Zelo vidna sta na pravnem in zdravstvenem področju, ker transspolnim osebam v veliki večini držav po svetu niso zagotovljene enake pravice oz. niso spoštovane njihove človekove pravice. Tako denimo transspolne osebe, razen v nekaj državah (Malta, Belgija, Danska, Irska, Luksemburg, Norveška), trenutno ne morejo zamenjati podatka o spolu v osebnih dokumentih brez obvezne psihiatrične in zdravstvene obravnave. V naštetih državah je menjava podatka o spolu mogoča na osnovi samoidentifikacije in brez kakršnekoli psihiatrične ali zdravstvene intervencije. V ostalih evropskih državah je psihiatrična in/ali zdravstvena obravnava pogoj za pridobitev novega podatka o spolu, ne glede na to ali si transspolna oseba želi medicinsko tranzicijo ali ne. Zaradi ”neujemajočih se” označevalcev spola v dokumentih so trans osebe velikokrat žrtve diskriminacije ali neprimerne obravnave (npr. policija ne verjame, da so osebni dokumenti osebe pravi, ker se spol ne ujema s tistim, ki ga prepoznavajo, kar pomeni težave npr. pri prečkanju meje ali pri izdaji dokumentov). To ima vpliv tudi na dostop do drugih pravic, kot so socialno varstvo, zaščita pred nasiljem …
V zdravstvu so transspolne osebe diskriminirane, ker morajo za dostop do zdravstvene oskrbe v povezavi s potrditvijo spolne identitete večinoma skozi dolgotrajne postopke pridobitve diagnoze motnje spolne identitete ali transseksualizma, kar lahko (odvisno od zakonodaje) vključuje tudi prisilno sterilizacijo, ali pa do te oskrbe legalno sploh ne morejo priti. Velik problem je tudi, da zdravstveno osebje pogosto nima dovolj znanja o transspolnosti in se tudi neprimerno vede (posmehovanje, žalitve, neprofesionalno zanimanje za osebo ali njeno telo …), uporablja napačne zaimke in podobno, trpljenje transspolnih oseb pa bistveno povečujejo tudi dolgo čakanje na obravnavo in dolgi postopki ter negotovost, ali bodo do želenih zdravstvenih storitev sploh lahko prišle.
Transspolne osebe so v splošni zdravstveni obravnavi deležne raznih oblik diskriminacije oz. neprijetnih izkušenj na podlagi njihove spolne identitete in/ali izraza; uporaba napačnih zaimkov (50 %), nepoznavanje osnovnih informacij glede tematik transspolnosti (48 %), invazivna in neprimerna osebna vprašanja (37 %), jasno izraženo pomanjkanje znanja o transspolnosti za dotično strokovno področje zdravstvene_ga delavke_ca (36 %), uporaba napačnega imena (35 %), neprimerni komentarji o telesu/delih telesa (27 %), neprofesionalno zanimanje za osebo in njeno_govo telo (23 %), zavrnitev uporabe pravilnih zaimkov (22 %), posmeh in žalitve (16 %), 5 % oseb pa je doživelo tudi poziv k pregledu genitalij, čeprav to zdravstveno ni bilo potrebno, kar je spolno nadlegovanje.
Diskriminacija in pravna neenakost se prenašata tudi v vsakdanje življenje. Ker so transspolne osebe velikokrat nevidne, ali pa v družbi marginalizirane in videne kot manjvredne, so pogosto diskriminirane v medsebojnih odnosih, v javnih prostorih, na delovnem mestu, v šolah in podobno. Za transspolne osebe je tako veliko več ovir pri povsem vsakdanjih opravilih – prevzeti paket na pošti, kupiti oblačila, iti k frizerki_ju, uporabljati javni prevoz, iti v šolo … – so običajna opravila, ob katerih trans osebe velikokrat slišijo transfobne opazke, so žrtve nadlegovanja ali nasilja.
Največ diskriminacije in nasilja transspolne osebe doživljajo na ulici (48 %), v javnih ustanovah/pri javnih storitvah (43 %) in v osnovni/srednji šoli/na fakulteti (40 %). Ostali kraji doživete diskriminacije so: med prijatelji_cami (38 %), na spletu (38 %), na javnih straniščih (36 %), s strani ožje družine (33 %), v LGBT+ skupnosti (33 %), doma – s strani oseb s katerimi živiš (26 %), na delovnem mestu (26 %), s strani širše družine (12 %), s strani potencialne_ga delodajalca_ke (12 %), s strani partnerke_ja/partnerk_jev (10 %), s strani policije (5 %).
Diskriminacija in nasilje še posebej prizadaneta tiste transspolne osebe, ki so tudi zaradi drugih okoliščin bolj diskriminirane, to so predvsem: črne trans ženske in nebele trans osebe na splošno, vključno z osebami iz staroselskih skupnosti; debele trans osebe; trans osebe, ki so revne; osebe z oviranostmi; osebe, ki so del verske manjšine; begunke_ci; migrantke_i; osebe s težavami v duševnem zdravju; osebe z virusom HIV; osebe, ki opravljajo spolno delo …
Globalno je transfobno nasilje izjemno hud problem. Transspolne osebe so po statistikah v precej večjem odstotku žrtve partnerskega nasilja, spolnega in spolno pogojenega nasilja, nasilja s strani policije … Transspolni otroci so bolj pogosto žrtve hudega medvrstniškega nasilja in družinskega nasilja.
Vsako leto po svetu umorijo več sto transspolnih oseb, večina umorjenih oseb so ženske in temnopolte in najpogosteje tiste z več ranljivejšimi okoliščinami (kot je opisano zgoraj). Po podatkih projekta monitoringa transfobnih umorov Transrespect vs. Transphobia, ki ga izvaja organizacija Transgender Europe (TGEU), je bilo v letu 2018 369 zabeleženih umorov trans in spolno raznolikih oseb. Največ oseb je bilo umorjenih v Braziliji, Mehiki, ZDA in Kolumbiji, 62 % med njimi pa je bilo spolnih delavk_cev.
20. novembra se spominjamo transspolnih oseb, ki so žrtve transfobnega nasilja (Transgender Day of Remembrance, TDOR).
”Ljudje bi se morali spremeniti. Vsi oz. skoraj vsi. Pa ne samo »ta pomembni«, s tem mislim pravnike, zdravnike, profesorje, ampak vsi, od poštarja do ljudi, ki mi prodajajo rogljičke. Manj energije bi morali vlagati v to, da furajo svoje in se bolj odpreti, sprejeti. Če nekdo pove, kdo je, nimaš kaj drugega s tem, kot da sprejmeš.” — Maj
Kako pa je v Sloveniji?
Raziskava Vsakdanje življenje transspolnih oseb v Sloveniji (Zavod TransAkcija, 2019) je pokazala, da so 4 od 10 vprašanih oseb doživele diskriminacijo, nasilje ali neenako obravnavo v vsakdanjem življenju zaradi svoje spolne identitete. Polovica jih je to doživela v javnih prostorih, slaba polovica (43 %) sodelujočih je diskriminacijo doživelo v javnih ustanovah in pri dostopu do javnih storitev (na pošti, v trgovini), 2 od 5 v osnovni in/ali srednji šoli, in prav toliko med prijatelji_cami, vsaka tretja oseba v ožji družini, vsaka četrta oseba v službi …
”Kratek in jasen primer je spletno zmenkarjenje. Na Grindrju sem se pogovarjala z zelo kjut tipom. Pogovor je tekel lepo vse dokler nisem omenila, da sem trans, ko me je blokiral. Pred tem ni bilo nikakršnih znakov, da ga kaj moti.” — Martin
”Povsod smo diskriminirani, družba v kateri živimo ni ustvarjena tako, da bi celostno vključevala trans osebe. Na margini naj bomo, pravijo.” — Maj
Skoraj 3 od 4 trans oseb zelo pogosto ali pogosto slišijo, da transspolne osebe ”niso normalne”, polovica vprašanih pa ima v veliki meri občutek, da je njihovo družino sram tega, da so transspolne osebe. Vsaka druga oseba se sooča tudi s strahom, da prav zaradi transspolnosti ne bo našla partnerke_ja oz. partnerk_jev.
Raziskava je pokazala tudi, da so žrtve, ki so se odločile za prijavo dogodka, največkrat (vendar le vsaka šesta) obrnile na trans ali LGBTIQ organizacije, kar 1 od 5 oseb pa bi si želela dogodek prijaviti policiji, vendar si tega ni upala.
Diskriminacija in nasilje nad transspolnimi osebami velikokrat ostajata neprijavljena, ker se žrtve nasilja ali osebe, ki so mu priča, ne počutijo dovolj varno, da bi ga prijavile, zaradi strahu, da jih pristojne službe ne bodo jemale resno, ali da bodo ob tem ponovno žrtve diskriminacije ali neprimerne obravnave. Vse to so legitimni razlogi za odločitev ne prijaviti nasilja ali diskriminacije, vendar je zato še toliko bolj pomembno, da o tem več govorimo, in da postaneta diskriminacija in nasilje nad transspolnimi osebami bolj vidna in obsojana s strani javnosti.
Če si žrtev ali priča nasilja zaradi spola, spolne identitete ali spolnega izraza, lahko dogodek prijaviš in/ali poiščeš pomoč:
Prijava transfobnega nasilja ali diskriminacije transsspolnih oseb: http://transakcija.si/prijava/
Prijava sovražnega nasilja, diskriminacije in sovražnega govora zaradi različnih okoliščin, vključno s spolom in spolno identiteto: https://niprav.si/
Zagovornik načela enakosti: http://www.zagovornik.si/