Kako uporabljamo jezik, kadar govorimo o ali s transspolnimi osebami?
Zelo na kratko: spoštljivo in vključujoče. Kaj to pomeni? Pomembno je, da govorimo in pišemo na načine, ki transspolnost prepoznavajo in ji dajejo vidnost. Ključno je tudi, da vedno izhajamo iz spoštovanja do transspolnih oseb in prepoznavamo tudi njihovo moč in pravico odločati o tem, kako jezik uporabljati. To pomeni, da v prvi vrsti poslušamo trans osebe in sledimo njihovim odločitvam in željam.
Če ne veš, kako začeti, je odlično vprašanje: katere zaimke uporabljaš? Kako se lahko nanašam nate?
”Uporaba zaimkov je precejšen odraz, kako oseba, ki te nagovarja dojema tebe in če upošteva tvojo pravo identiteto. Z ljudmi, ki ne uporabljajo mojih željenih zaimkov, nisem sproščen in odprt. Če moje identitete ne upoštevajo celovito, lahko pač spoznajo le delček.” — Nuka
Podčrtaj
Zaenkrat je v slovenščini najbolj vključujoč način za izražanje spolov raba podčrtaja, s katerim povežemo različni končnici, ki predstavljata ženski in moški slovnični spol. Nekatere transspolne osebe, predvsem nebinarne osebe, uporabljajo podčrtaj, ko se nanašajo nase (v govoru lahko recimo občasno uporabljajo ženski, občasno moški slovnični spol), tudi sicer pa podčrtaj vključuje osebe vseh spolov in za razliko od standardne rabe (ko v množini vedno, kadar so prisotne osebe različnih spolov, uporabljamo moški slovnični spol) daje vidnost tako transspolnim osebam kot tudi vsem ženskam.
Prav tako lahko podčrtaj uporabljamo, kadar spolov oseb, o katerih pišemo, ne poznamo, in želimo pisati vključujoče. Poševnica (npr. Prostovoljci/-ke so šli/-e na izlet.) sicer vključuje moške in ženske oblike, vendar prepoznava le binarne spole (ali moški ali ženski), zato ne vključuje trans oseb.
Alex je napisal_a novo pesem.
Prijatelji_ce so skupaj praznovale_i rojstni dan.
Samo zato, ker nekaj ni zelo dobro prepoznano, še ne pomeni, da je napačno. Raba jezika, ki vključuje in spoštuje trans osebe ni nujno standardna raba jezika, vendar s tem ni nič narobe.
Seveda ob tem ne pozabimo, da jezik živi in se razvija. Izrazi ali oblike, ki so še pred leti bile edini način za opisovanje nečesa, so danes lahko nadomestile druge, bolj primerne ali vključujoče oblike, ali pa še vedno ponujajo prostor za izboljšanje, zato je pomembno, da smo odprte_i do novih možnosti in poslušamo transspolne osebe.
Kako ne govorimo o ali s transspolnimi osebami?
Ne zastavljamo neprimernih vprašanj: npr. kakšne so tvoje genitalije? V primeru dvomov je tukaj preprost razmislek: vsa vprašanja, ki bi bila neprijetna ali neprimerna zate, ali pa jih ne bi vprašal_a neznane osebe na cesti (npr. glede njihovega telesa, zdravstvenih stanj, partnerk_jev, spolnosti in podobno), so neprimerna tudi za transspolne osebe.
- Ne osredotočamo se samo na telo transspolne osebe in medicinske postopke potrditve spola.
- Ne uporabljamo žaljivih ali zastarelih izrazov, npr. transvestit_ka, transseksualec_ka, ‘rojen_a v napačnem telesu’, ‘želi biti ženska’, ‘pol-pol’, ‘ne moški ne ženska’ in podobno.
- Ne kličemo oseb po njihovem starem imenu in po zaimkih, ki jih ne želijo uporabljati. Tudi ko osebe ni zraven, ne delimo njenega starega imena, če ga poznamo, z drugimi osebami.
- Razumemo, da transspolnost in spolna identiteta posameznih oseb nista stvar mnenja drugih, in da na veliko ‘mnenj’, ki jih morda imamo, vplivajo predsodki in cisseksizem v družbi, ki nam večino časa predstavlja cisspolnost kot edino možno in legitimno.