Spolna identiteta: je posamezničino_kovo notranje in osebno doživljanje lastnega spola – to se lahko ujema ali ne ujema s pričakovanji in na zunaj razpoznavnimi spolnimi značilnostmi. Tako je spolna identiteta osebe lahko taka, kot ji je določena družbeno (cisspolna), ali pa se s to ne ujema, in je oseba transspolna.
Primer: Luki je bil ob rojstvu pripisan moški spol. Njegova spolna identiteta je moški, natančneje cisspolni moški.
Matejeva spolna identiteta je moški, kljub temu, da mu je bil ob rojstvu pripisan ženski spol.
Transspolnost, transspolna oseba, trans oseba: neujemanje spola, pripisanega ob rojstvu s spolno identiteto; oseba, ki ji je bil ob rojstvu pripisan spol, ki se ne ujema z njeno spolno identiteto.
Primer: Maja je transspolna oseba. Njena spolna identiteta je ženska. Ob rojstvu ji je bil pripisan moški spol. Maja je trans ženska.
Vidova spolna identiteta je nebinarna in se ne identificira ne kot moški, ne kot ženska. Ob rojstvu ji_mu je bil pripisan moški spol.
Cisspolnost, cisspolna oseba, cis oseba: ujemanje spola, pripisanega ob rojstvu s spolno identiteto; oseba, ki ji je bil ob rojstvu pripisan spol, ki se ujema z njeno spolno identiteto.
Luki je bila ob rojstvu pripisan moški spol. Njegova spolna identiteta je moški, natančneje cisspolni moški.
Spolni izraz: vidna predstavitev lastne spolne identitete, lahko se uresničuje z oblačili, ličili, frizuro, (ne)britjem poraščenih delov telesa, držo, mimiko … Spolni izraz lahko izraža tako ujemanje kot neujemanje z izrazom, ki je pričakovan glede na spolne norme in vloge.
Primer: Ema rada nosi oblačila s ”fantovskega” oddelka in se skoraj nikoli ne liči, čeprav njena družina želi, da bi se oblačila in vedla bolj ”ženstveno”.
Spolna vloga: družbeno določeni in predpisani vzorci obnašanja, ki v družbi veljajo za moške in za ženske, temeljijo pa na heteronormativnosti (predvidevanje, da so in morajo biti vse osebe heteroseksualne) in patriarhatu, kar daje moškim večjo moč in njihovim vlogam večjo težo.
Primer: Velikokrat od deklic pričakujemo, da znajo skrbeti za mlajše sorojenke_ce, ter, da jih skrb za otroke tudi zanima in veseli. Od dečkov to pričakujemo zelo redko in nas, če skrbijo za mlajše otroke, to bolj preseneča.
Zdi se nam običajno, da se dečki večkrat pretepajo s sošolci in to razumemo kot nekoliko bolj nasilno igro, ko se med seboj pretepajo deklice, so hitreje videne kot problematične.
Cisnormativnost: predvidevanje, da so vse osebe cisspolne in hkrati dojemanje cisspolnosti kot edine možne spolne identitete. To daje cisspolnim osebam več družbene moči in predvideva, da so večvredne od transspolnih oseb.
Primer: V veliki večini obrazcev, ki zahtevajo podatek o spolu, sta na voljo samo ženski in moški spol, za transspolne in posebej cisspolno nenormativne osebe možnosti ni, prav tako večinoma ne obstaja možnost, da svojega spola ne bi opredelile_i.
Cisspolna nenormativnost: predstavlja stopnjo neujemanja oz. neusklajenosti med doživljanjem in izražanjem lastne spolne identitete in družbenimi normami, pričakovanji in zahtevami za spol, ki je bil osebi pripisan ob rojstvu, in s tem povezane spolne vloge ter spolni izraz.
Primer: Ajša ne čuti svojega spola na način, ki bi se ga dalo opisati kot ”moški” ali ”ženski” in ne vidi potrebe po tem, da bi se npr. obnašal_a ali oblačil_a v skladu s spolnimi vlogami ali pričakovanji.
Nebinarna spolna identiteta, nebinarna oseba: spolna identiteta, ki se ne umešča znotraj binarnega sistema (moški-ženska); obstajajo raznolike nebinarne spolne identitete; npr. aspolnost – oseba se s spolom ne identificira, oz. čuti odsotnost spolne identitete, spolna fluidnost – spolna identiteta osebe prehaja med dvema ali več spoli.
Primer: Vidova spolna identiteta je nebinarna in se ne identificira ne kot moški, ne kot ženska. Ob rojstvu ji_mu je bil pripisan moški spol.
Ali je aspolna oseba: zase ne čuti nobenega spola in tudi ne želi izražati spola skozi svoj videz, govor, izražanje in podobno.
Interspolnost: kadar pri osebi spolnih značilnosti (genitalije, spolne žleze, kromosomi …) ni možno uvrstiti v binarne kategorije, je ta oseba interspolna. Interspolne osebe so po spolnih značilnostih zelo raznolike. Interspolnost še vedno ostaja nerazumljena, nevidna in se jo v zdravstvu razume kot motnjo, čeprav to ni. Dojenčkom_icam, ki se rodijo z genitalijami, ki se jih po medicinskih merilih ne da določiti kot vulvo ali penis, pa pogosto pripišejo spol, za katerega se odloči zdravstveno osebje (z ali celo brez privolitve staršev). Njihove spolne organe pogosto poskušajo operativno ''popraviti'', tudi sicer pa so interspolne osebe skozi otroštvo in mladostniško obdobje večinoma podvržene različnim medicinskim postopkom, tudi takim, ki so za njihovo zdravje povsem nepotrebni. Številne interspolne osebe tako sploh ne vedo, da so interspolne ali pa se tega zavejo šele v puberteti ali kasneje.
Hermafroditizem je zastarel izraz za interspolnost in njegova raba ni primerna. Interspolnost ni transspolnost, so pa tudi interspolne osebe lahko tudi transspolne osebe.
Transseksualnost: danes nekoliko zastarel izraz za transspolnost, predvsem zato, ker gre običajno za razumevanje telesa kot središča spolne identitete, pri čemer se legitimnost identitete povezuje s ''popolno'' medicinsko tranzicijo. Vendar pa spolna identiteta nikakor ni pogojena z medicinsko tranzicijo in veliko oseb želijo le določene posege ali medicinske procese, ali pa tudi nič od tega. Če oseba uporablja izraz zase, je uporaba seveda legitimna (še posebej starejše generacije).
Transfobija: agresivna vedenja, sovraštvo, strah in prepričanja, usmerjena proti osebam, ki ne ustrezajo pričakovanjem glede spolnih norm, posebej transspolnim osebam. Transfobija temelji na predsodkih, stereotipih, gnusu in sovraštvu, še posebej do tistih oseb, ki svojega spola ne izražajo v skladu s spolom, ki jim je bil pripisan ob rojstvu.
Primer: Na Evo se, medtem ko hodi po ulici, skupina mladih moških dere neprimerne opazke o njenem telesu, sprašujejo o tem, kakšne genitalije ima in podobno.
Do Ivana so se po tem, ko se je v službi razkril kot trans moški, začeli kolegi drugače obnašati, nekateri se ga izogibajo, nekateri pa mu zelo jasno razlagajo, da se ne strinjajo z njim in z njegovim procesom tranzicije.
Transmizoginija: mizoginija (sovraštvo do žensk), ki je usmerjena proti transspolnim ženskam, ki so tako dvojno diskriminirane, kot transspolne osebe in kot ženske. Mizoginija je sovraštvo do žensk, nezaupanje ali prepričanje, da so ženske manjvredne, in posledično lahko spodbuja sovražno ali nasilno vedenje. Ženskost in ženstvenost sta določeni kot manjvredni od moškosti in možatosti ter obstajata za ohranjanje razmerij moči.
Primer: Mirjam je trans ženska in je doživela veliko spolnega nadlegovanja na javnih krajih, v šoli, v službi, tudi znotraj LGBT skupnosti – neprimerne komentarje, vsiljiva vprašanja, neželene dotike, žaljenje in veliko več.
Spolna disforija: kratkoročno ali dolgoročno doživljanje nelagodja nezadovoljstva in stisk zaradi neujemanja lastne spolne identitete s spolom, ki je bil osebi pripisan ob rojstvu. Spolno disforijo osebe doživljajo na različne načine, npr. s posebno močnimi negativnimi čustvi glede določenih delov svojega telesa, ali npr. v povezavi s tem, da so v družbi neprestano naslavljane s spolom, s katerim se ne identificirajo. Spolne disforije ne doživljajo nujno vse transspolne osebe. Spolna disforija je tudi medicinska diagnoza, ki omogoča obravnavo in dostop do potrebne in želene zdravstvene oskrbe za transspolne osebe, hkrati pa žal velikokrat pomeni tudi stigmatizacijo transspolnih oseb.
Primer: Goran se počuti izrazito neprijetno, kadar ga naslavljajo kot »gospo«, na podlagi oblike njegovega telesa ali glasu. Včasih se zaradi zelo negativnih čustev, ki mu jih to prinaša, nekaterim okoljem izogiba.
Irene se počuti zelo neudobno zaradi svojih prsi, zaradi katerih je vedno znova videna kot ženska, in ne kot nebinarna oseba. Odkar nosi binder (oz. steznik, zelo prilegajoč se kos oblačila, ki ustvari videz in občutek bolj ploskega prsnega koša), se vsakič, ko ga nosi, počuti bistveno bolje.
Tranzicija: kompleksen proces, s katerim oseba naredi prehod iz spola, ki ji je bil pripisan ob rojstvu, v spol, ki ga čuti kot sebi lastnega. Tranzicija lahko pomeni začetek javnega življenja v lastnem spolu (zasebno je oseba morda že tako živela), psihološko/psihiatrično oceno, hormonsko terapijo, nadgradnjo ali izgradnjo sekundarnih spolnih značilnosti ter kirurške posege za potrditev spola. Tranzicija vključuje tudi proces pravnega priznanja spola (v državah, kjer je to dovoljeno in v vnaprej določenih okvirih), torej pridobitev novih osebnih dokumentov s pravilnim spolom in spolnim identifikatorjem, ne pa tistim, ki je bil osebi pripisan ob rojstvu. Tranzicija lahko vključuje vse zgoraj navedene postopke in posege, vendar to ni nujno – o poteku tranzicije odloča vsaka transspolna oseba zase.