O projektu

”Bo fantek ali punčka?” je pogosto prvo vprašanje, ki ga zastavimo osebam, ki pričakujejo otroka. ”Se že ve?” ”Kaj pa si želiš?” ”Sta že izbrali_a ime?” Vse to nas zanima, še preden otrok sploh pride na svet in postane – otrok. 

Kaj pa če se najljubše barve otrok ne ujemajo s tem, kar se od njih pričakuje? Kaj če jim je bolj všeč druga barva? Morda sploh ne marajo ne modre, ne roza? Ali pa sta jim všeč obe? 

”Med modro in roza: priročnik o transspolnosti” ponuja osnovne informacije o transspolnosti, predvsem pa nasvete za podporo pri razumevanju lastne spolne identitete v svetu in družbi, kjer transspolne osebe te podpore največkrat nimajo. V pomoč je gotovo lahko tudi vsem, ki transspolne osebe spremljate na njihovi poti. 

financerji: mamacash, mestna občina ljubljana, international trans fund, astraea lesbian foundation for justice

Ali je pomembno, kako govorim?

"on_a", v katerem je v o-ju slika bitja z visečimi ušesi

Kako uporabljamo jezik, kadar govorimo o ali s transspolnimi osebami?

Zelo na kratko: spoštljivo in vključujoče. Kaj to pomeni? Pomembno je, da govorimo in pišemo na načine, ki transspolnost prepoznavajo in ji dajejo vidnost. Ključno je tudi, da vedno izhajamo iz spoštovanja do transspolnih oseb in prepoznavamo tudi njihovo moč in pravico odločati o tem, kako jezik uporabljati. To pomeni, da v prvi vrsti poslušamo trans osebe in sledimo njihovim odločitvam in željam.

Če ne veš, kako začeti, je odlično vprašanje: katere zaimke uporabljaš? Kako se lahko nanašam nate?

”Uporaba zaimkov je precejšen odraz, kako oseba, ki te nagovarja dojema tebe in če upošteva tvojo pravo identiteto. Z ljudmi, ki ne uporabljajo mojih željenih zaimkov, nisem sproščen in odprt. Če moje identitete ne upoštevajo celovito, lahko pač spoznajo le delček.” — Nuka

Podčrtaj

Zaenkrat je v slovenščini najbolj vključujoč način za izražanje spolov raba podčrtaja, s katerim povežemo različni končnici, ki predstavljata ženski in moški slovnični spol. Nekatere transspolne osebe, predvsem nebinarne osebe, uporabljajo podčrtaj, ko se nanašajo nase (v govoru lahko recimo občasno uporabljajo ženski, občasno moški slovnični spol), tudi sicer pa podčrtaj vključuje osebe vseh spolov in za razliko od standardne rabe (ko v množini vedno, kadar so prisotne osebe različnih spolov, uporabljamo moški slovnični spol) daje vidnost tako transspolnim osebam kot tudi vsem ženskam. 

Prav tako lahko podčrtaj uporabljamo, kadar spolov oseb, o katerih pišemo, ne poznamo, in želimo pisati vključujoče. Poševnica (npr. Prostovoljci/-ke so šli/-e na izlet.) sicer vključuje moške in ženske oblike, vendar prepoznava le binarne spole (ali moški ali ženski), zato ne vključuje trans oseb.

Alex je napisal_a novo pesem.

Prijatelji_ce so skupaj praznovale_i rojstni dan. 

Samo zato, ker nekaj ni zelo dobro prepoznano, še ne pomeni, da je napačno. Raba jezika, ki vključuje in spoštuje trans osebe ni nujno standardna raba jezika, vendar s tem ni nič narobe. 

Seveda ob tem ne pozabimo, da jezik živi in se razvija. Izrazi ali oblike, ki so še pred leti bile edini način za opisovanje nečesa, so danes lahko nadomestile druge, bolj primerne ali vključujoče oblike, ali pa še vedno ponujajo prostor za izboljšanje, zato je pomembno, da smo odprte_i do novih možnosti in poslušamo transspolne osebe.

Kako ne govorimo o ali s transspolnimi osebami?

Ne zastavljamo neprimernih vprašanj: npr. kakšne so tvoje genitalije? V primeru dvomov je tukaj preprost razmislek: vsa vprašanja, ki bi bila neprijetna ali neprimerna zate, ali pa jih ne bi vprašal_a neznane osebe na cesti (npr. glede njihovega telesa, zdravstvenih stanj, partnerk_jev, spolnosti in podobno), so neprimerna tudi za transspolne osebe.

  • Ne osredotočamo se samo na telo transspolne osebe in medicinske postopke potrditve spola.
  • Ne uporabljamo žaljivih ali zastarelih izrazov, npr. transvestit_ka, transseksualec_ka, ‘rojen_a v napačnem telesu’, ‘želi biti ženska’, ‘pol-pol’, ‘ne moški ne ženska’ in podobno.
  • Ne kličemo oseb po njihovem starem imenu in po zaimkih, ki jih ne želijo uporabljati. Tudi ko osebe ni zraven, ne delimo njenega starega imena, če ga poznamo, z drugimi osebami.
  • Razumemo, da transspolnost in spolna identiteta posameznih oseb nista stvar mnenja drugih, in da na veliko ‘mnenj’, ki jih morda imamo, vplivajo predsodki in cisseksizem v družbi, ki nam večino časa predstavlja cisspolnost kot edino možno in legitimno.

Kolofon

Avtorici_ja: Evan Grm in Alenka Mrakovčić

Odgovorni urednik: Linn Julian Koletnik

Lektura: Besedilo je lektorirano.

Oblikovanje: Judita Zorman

Ilustracije: Nuka Horvat

Založnik: Zavod Transfeministična Iniciativa TransAkcija Vodnikova cesta 8, 1000 Ljubljana

Slovarček pojmov

Spolna identiteta: je posamezničino_kovo notranje in osebno doživljanje lastnega spola – to se lahko ujema ali ne ujema s pričakovanji in na zunaj razpoznavnimi spolnimi značilnostmi. Tako je spolna identiteta osebe lahko taka, kot ji je določena družbeno (cisspolna), ali pa se s to ne ujema, in je oseba transspolna.

Primer: Luki je bil ob rojstvu pripisan moški spol. Njegova spolna identiteta je moški, natančneje cisspolni moški. 

Matejeva spolna identiteta je moški, kljub temu, da mu je bil ob rojstvu pripisan ženski spol.

oseba skače in prijema za oblaček, v katerem je simbol za ženski spol

Transspolnost, transspolna oseba, trans oseba: neujemanje spola, pripisanega ob rojstvu s spolno identiteto; oseba, ki ji je bil ob rojstvu pripisan spol, ki se ne ujema z njeno spolno identiteto. 

Primer: Maja je transspolna oseba. Njena spolna identiteta je ženska. Ob rojstvu ji je bil pripisan moški spol. Maja je trans ženska.

Vidova spolna identiteta je nebinarna in se ne identificira ne kot moški, ne kot ženska. Ob rojstvu ji_mu je bil pripisan moški spol.

Cisspolnost, cisspolna oseba, cis oseba: ujemanje spola, pripisanega ob rojstvu s spolno identiteto; oseba, ki ji je bil ob rojstvu pripisan spol, ki se ujema z njeno spolno identiteto.

Luki je bila ob rojstvu pripisan moški spol. Njegova spolna identiteta je moški, natančneje cisspolni moški.

oblaček z brki koraka z eno nogo v kavbojskem škornju in z drugo v supergi

Spolni izraz: vidna predstavitev lastne spolne identitete, lahko se uresničuje z oblačili, ličili, frizuro, (ne)britjem poraščenih delov telesa, držo, mimiko … Spolni izraz lahko izraža tako ujemanje kot neujemanje z izrazom, ki je pričakovan glede na spolne norme in vloge.

Primer: Ema rada nosi oblačila s ”fantovskega” oddelka in se skoraj nikoli ne liči, čeprav njena družina želi, da bi se oblačila in vedla bolj ”ženstveno”.

Spolna vloga: družbeno določeni in predpisani vzorci obnašanja, ki v družbi veljajo za moške in za ženske, temeljijo pa na heteronormativnosti (predvidevanje, da so in morajo biti vse osebe heteroseksualne) in patriarhatu, kar daje moškim večjo moč in njihovim vlogam večjo težo.

Primer: Velikokrat od deklic pričakujemo, da znajo skrbeti za mlajše sorojenke_ce, ter, da jih skrb za otroke tudi zanima in veseli. Od dečkov to pričakujemo zelo redko in nas, če skrbijo za mlajše otroke, to bolj preseneča.

Zdi se nam običajno, da se dečki večkrat pretepajo s sošolci in to razumemo kot nekoliko bolj nasilno igro, ko se med seboj pretepajo deklice, so hitreje videne kot problematične. 

Cisnormativnost: predvidevanje, da so vse osebe cisspolne in hkrati dojemanje cisspolnosti kot edine možne spolne identitete. To daje cisspolnim osebam več družbene moči in predvideva, da so večvredne od transspolnih oseb.

Primer: V veliki večini obrazcev, ki zahtevajo podatek o spolu, sta na voljo samo ženski in moški spol, za transspolne in posebej cisspolno nenormativne osebe možnosti ni, prav tako večinoma ne obstaja možnost, da svojega spola ne bi opredelile_i.

bitje z rogovi in velikimi ušesi se poti, ker mora narediti izbiro med ženskim in moškim spolom

Cisspolna nenormativnost: predstavlja stopnjo neujemanja oz. neusklajenosti med doživljanjem in izražanjem lastne spolne identitete in družbenimi normami, pričakovanji in zahtevami za spol, ki je bil osebi pripisan ob rojstvu, in s tem povezane spolne vloge ter spolni izraz.

Primer: Ajša ne čuti svojega spola na način, ki bi se ga dalo opisati kot ”moški” ali ”ženski” in ne vidi potrebe po tem, da bi se npr. obnašal_a ali oblačil_a v skladu s spolnimi vlogami ali pričakovanji.

Nebinarna spolna identiteta, nebinarna oseba: spolna identiteta, ki se ne umešča znotraj binarnega sistema (moški-ženska); obstajajo raznolike nebinarne spolne identitete; npr. aspolnost – oseba se s spolom ne identificira, oz. čuti odsotnost spolne identitete, spolna fluidnost – spolna identiteta osebe prehaja med dvema ali več spoli. 

Primer: Vidova spolna identiteta je nebinarna in se ne identificira ne kot moški, ne kot ženska. Ob rojstvu ji_mu je bil pripisan moški spol.

Ali je aspolna oseba: zase ne čuti nobenega spola in tudi ne želi izražati spola skozi svoj videz, govor, izražanje in podobno.

Interspolnost: kadar pri osebi spolnih značilnosti (genitalije, spolne žleze, kromosomi …) ni možno uvrstiti v binarne kategorije, je ta oseba interspolna. Interspolne osebe so po spolnih značilnostih zelo raznolike. Interspolnost še vedno ostaja nerazumljena, nevidna in se jo v zdravstvu razume kot motnjo, čeprav to ni. Dojenčkom_icam, ki se rodijo z genitalijami, ki se jih po medicinskih merilih ne da določiti kot vulvo ali penis, pa pogosto pripišejo spol, za katerega se odloči zdravstveno osebje (z ali celo brez privolitve staršev). Njihove spolne organe pogosto poskušajo operativno ''popraviti'', tudi sicer pa so interspolne osebe skozi otroštvo in mladostniško obdobje večinoma podvržene različnim medicinskim postopkom, tudi takim, ki so za njihovo zdravje povsem nepotrebni. Številne interspolne osebe tako sploh ne vedo, da so interspolne ali pa se tega zavejo šele v puberteti ali kasneje. 
Hermafroditizem je zastarel izraz za interspolnost in njegova raba ni primerna. Interspolnost ni transspolnost, so pa tudi interspolne osebe lahko tudi transspolne osebe.
Transseksualnost: danes nekoliko zastarel izraz za transspolnost, predvsem zato, ker gre običajno za razumevanje telesa kot središča spolne identitete, pri čemer se legitimnost identitete povezuje s ''popolno'' medicinsko tranzicijo. Vendar pa spolna identiteta nikakor ni pogojena z medicinsko tranzicijo in veliko oseb želijo le določene posege ali medicinske procese, ali pa tudi nič od tega.

Če oseba uporablja izraz zase, je uporaba seveda legitimna (še posebej starejše generacije).
Transfobija: agresivna vedenja, sovraštvo, strah in prepričanja, usmerjena proti osebam, ki ne ustrezajo pričakovanjem glede spolnih norm, posebej transspolnim osebam. Transfobija temelji na predsodkih, stereotipih, gnusu in sovraštvu, še posebej do tistih oseb, ki svojega spola ne izražajo v skladu s spolom, ki jim je bil pripisan ob rojstvu. 

Primer: Na Evo se, medtem ko hodi po ulici, skupina mladih moških dere neprimerne opazke o njenem telesu, sprašujejo o tem, kakšne genitalije ima in podobno. 

Do Ivana so se po tem, ko se je v službi razkril kot trans moški, začeli kolegi drugače obnašati, nekateri se ga izogibajo, nekateri pa mu zelo jasno razlagajo, da se ne strinjajo z njim in z njegovim procesom tranzicije. 

Transmizoginija: mizoginija (sovraštvo do žensk), ki je usmerjena proti transspolnim ženskam, ki so tako dvojno diskriminirane, kot transspolne osebe in kot ženske. Mizoginija je sovraštvo do žensk, nezaupanje ali prepričanje, da so ženske manjvredne, in posledično lahko spodbuja sovražno ali nasilno vedenje. Ženskost in ženstvenost sta določeni kot manjvredni od moškosti in možatosti ter obstajata za ohranjanje razmerij moči.

Primer: Mirjam je trans ženska in je doživela veliko spolnega nadlegovanja na javnih krajih, v šoli, v službi, tudi znotraj LGBT skupnosti – neprimerne komentarje, vsiljiva vprašanja, neželene dotike, žaljenje in veliko več.

Spolna disforija: kratkoročno ali dolgoročno doživljanje nelagodja nezadovoljstva in stisk zaradi neujemanja lastne spolne identitete s spolom, ki je bil osebi pripisan ob rojstvu. Spolno disforijo osebe doživljajo na različne načine, npr. s posebno močnimi negativnimi čustvi glede določenih delov svojega telesa, ali npr. v povezavi s tem, da so v družbi neprestano naslavljane s spolom, s katerim se ne identificirajo. Spolne disforije ne doživljajo nujno vse transspolne osebe. Spolna disforija je tudi medicinska diagnoza, ki omogoča obravnavo in dostop do potrebne in želene zdravstvene oskrbe za transspolne osebe, hkrati pa žal velikokrat pomeni tudi stigmatizacijo transspolnih oseb.

Primer: Goran se počuti izrazito neprijetno, kadar ga naslavljajo kot »gospo«, na podlagi oblike njegovega telesa ali glasu. Včasih se zaradi zelo negativnih čustev, ki mu jih to prinaša, nekaterim okoljem izogiba.

Irene se počuti zelo neudobno zaradi svojih prsi, zaradi katerih je vedno znova videna kot ženska, in ne kot nebinarna oseba. Odkar nosi binder (oz. steznik, zelo prilegajoč se kos oblačila, ki ustvari videz in občutek bolj ploskega prsnega koša), se vsakič, ko ga nosi, počuti bistveno bolje.

Tranzicija: kompleksen proces, s katerim oseba naredi prehod iz spola, ki ji je bil pripisan ob rojstvu, v spol, ki ga čuti kot sebi lastnega. Tranzicija lahko pomeni začetek javnega življenja v lastnem spolu (zasebno je oseba morda že tako živela), psihološko/psihiatrično oceno, hormonsko terapijo, nadgradnjo ali izgradnjo sekundarnih spolnih značilnosti ter kirurške posege za potrditev spola. Tranzicija vključuje tudi proces pravnega priznanja spola (v državah, kjer je to dovoljeno in v vnaprej določenih okvirih), torej pridobitev novih osebnih dokumentov s pravilnim spolom in spolnim identifikatorjem, ne pa tistim, ki je bil osebi pripisan ob rojstvu. Tranzicija lahko vključuje vse zgoraj navedene postopke in posege, vendar to ni nujno – o poteku tranzicije odloča vsaka transspolna oseba zase. 

Viri za nadaljne koristne informacije

Zavod TransAkcija

Spletna stran: www.transakcija.si

E-mail: info@transakcija.si

Instagram: @transakcija

Facebook: @transakcija

YouTube: TransTube 

Koletnik, A., Grm, A., Gramc, M., 2016: Vsi spoli so resnični: transspolnost, transseksualnost in cisspolna nenormativnost. Društvo informacijski center Legebitra. Dostopno na: https://transakcija.si/wp-content/uploads/2016/05/Vsi-spoli-so-resnicni.pdf

Koletnik, A., Grm, A., Gračanin, E., 2016: Pravno priznanje spola v Sloveniji: smernice za uresničevanje spoštovanja človekovih pravic transspolnih in cisspolno nenormativnih oseb. Društvo informacijski center Legebitra. Dostopno na: http://transakcija.si/wp-content/uploads/2016/05/Pravno-priznanje-spola-v-Sloveniji.pdf

Koletnik, A. in Grm, E.A., 2017: Priročnik za medijsko poročanje o transspolnosti. Zavod Transfeministična Iniciativa TransAkcija. Dostopno na: http://transakcija.si/medijski-prirocnik/

Raziskava o potrebah transspolnih oseb v Sloveniji, 2015. Društvo informacijski center Legebitra, Zavod TransAkcija. Dostopno na: https://transakcija.si/2016/09/14/rezultati-raziskave-potreb-transspolnih-oseb-v-sloveniji/

Raziskava Vsakdanje življenje transspolnih oseb v Sloveniji, 2019. Zavod TransAkcija. Neobjavljeno. Dostopno na: https://transakcija.si/

Arhiv medijskega poročanja o transspolnosti v Sloveniji, dostopno na: https://transakcija.si/arhiv-medijskega-porocanja-o-transspolnosti/

Kopinič, A. 2019. Smernice za vzpostavljanje pozitivnega delovnega okolja za transspolne osebe. Dostopno na: https://legebitra.si/2019/01/16/smernice-za-vzpostavljanje-pozitivnega-delovnega-okolja-za-transspolne-osebe/

Plahutnik Baloh, B. 2015. Kako razumeti svojega otroka: brošura za starše lezbijk in gejev. Dostopno na: https://legebitra.si/wp-content/uploads/2016/01/brosura_03_spread.pdf

Perger, N., Muršec, S., Štefanec, V. 2018. Vsakdanje življenje mladih LGBTIQ+ oseb v Sloveniji, ali: ”To, da imam svoje jebene pravice”. Ljubljana: Društvo Parada ponosa. Dostopno na: : http://www.ljubljanapride.org/wp-content/uploads/2018/11/Vsakdanje-%C5%BEivljenje-mladih-LGBTIQ-oseb_eknjiga.pdf

Sešek, K., Pihlar, L., Vurnik, F. Mavrica v žepu: uporaba umetniških orodij za naslavljanje LGBT+ tematik, 2019. Društvo informacijski center Legebitra. Dostopno na: http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-MDWDE2OE/d39574a5-6f85-41f0-8324-6d0fa7c2f3c7/PDF

Spletna stran Transgender Europe – TGEU: https://tgeu.org/

Zemljevid in indeks pravic transspolnih oseb (TGEU). Dostopno na: https://tgeu.org/trans-rights-europe-central-asia-map-index-2019/

Projekt Transrespect versus Transphobia Worldwide. Dostopno na: https://transrespect.org/en/about/tvt-project/

Če si žrtev ali priča nasilja zaradi spola, spolne identitete ali spolnega izraza, lahko dogodek prijaviš in/ali poiščeš pomoč:

Prijava transfobnega nasilja ali diskriminacije transsspolnih oseb: http://transakcija.si/prijava/

Prijava sovražnega nasilja, diskriminacije in sovražnega govora zaradi različnih okoliščin, vključno s spolom in spolno identiteto: https://niprav.si/

Zagovornik načela enakosti: http://www.zagovornik.si/

Kako je biti transspolna oseba v družbi?

Žal biti transspolna oseba ne pomeni samo raznolikosti, ampak tudi živeti v svetu, kjer smo samo zaradi spola transspolne osebe velikokrat postavljene v neenakopraven položaj, diskriminirane ali žrtve nasilja. Vse to izhaja iz transfobije, predsodkov, nevidnosti in pravne neenakosti. Transfobija je sovraštvo do transspolnih oseb, ki izhaja predvsem iz pomanjkanja informacij, predsodkov do transspolnih oseb in sistemskega cisseksizma, torej prepričanja, da so cisspolne osebe (ki jim je bil ob rojstvu pripisan tisti spol, s katerim se identificirajo) večvredne od transspolnih in so njihove izkušnje univerzalne. 

”Ne samo, da ljudje pogosto ne razumejo in ne upoštevajo moje prave identitete, ampak me tudi velikokrat obsojajo na podlagi stigme, ki jo imajo do transspolnih oseb. Velikokrat diktirajo, kaj je moja ‘prava’ identiteta, ker se počutijo, kot da vedo boljše od mene, ki se poznam in raziskujem že vse življenje.”  — Nuka

Transfobno nasilje in diskriminacija se pojavljata na številnih področjih. Zelo vidna sta na pravnem in zdravstvenem področju, ker transspolnim osebam v veliki večini držav po svetu niso zagotovljene enake pravice oz. niso spoštovane njihove človekove pravice. Tako denimo transspolne osebe, razen v nekaj državah (Malta, Belgija, Danska, Irska, Luksemburg, Norveška), trenutno ne morejo zamenjati podatka o spolu v osebnih dokumentih brez obvezne psihiatrične  in zdravstvene obravnave. V naštetih državah je menjava podatka o spolu mogoča na osnovi samoidentifikacije in brez kakršnekoli psihiatrične ali zdravstvene intervencije. V ostalih evropskih državah je psihiatrična in/ali zdravstvena obravnava pogoj za pridobitev novega podatka o spolu, ne glede na to ali si transspolna oseba želi medicinsko tranzicijo ali ne. Zaradi ”neujemajočih se” označevalcev spola v dokumentih so trans osebe velikokrat žrtve diskriminacije ali neprimerne obravnave (npr. policija ne verjame, da so osebni dokumenti osebe pravi, ker se spol ne ujema s tistim, ki ga prepoznavajo, kar pomeni težave npr. pri prečkanju meje ali pri izdaji dokumentov). To ima vpliv tudi na dostop do drugih pravic, kot so socialno varstvo, zaščita pred nasiljem …

V zdravstvu so transspolne osebe diskriminirane, ker morajo za dostop do zdravstvene oskrbe v povezavi s potrditvijo spolne identitete večinoma skozi dolgotrajne postopke pridobitve diagnoze motnje spolne identitete ali transseksualizma, kar lahko (odvisno od zakonodaje) vključuje tudi prisilno sterilizacijo, ali pa do te oskrbe legalno sploh ne morejo priti. Velik problem je tudi, da zdravstveno osebje pogosto nima dovolj znanja o transspolnosti in se tudi neprimerno vede (posmehovanje, žalitve, neprofesionalno zanimanje za osebo ali njeno telo …), uporablja napačne zaimke in podobno, trpljenje transspolnih oseb pa bistveno povečujejo tudi dolgo čakanje na obravnavo in dolgi postopki ter negotovost, ali bodo do želenih zdravstvenih storitev sploh lahko prišle. 

Transspolne osebe so v splošni zdravstveni obravnavi deležne raznih oblik diskriminacije oz. neprijetnih izkušenj na podlagi njihove spolne identitete in/ali izraza; uporaba napačnih zaimkov (50 %), nepoznavanje osnovnih informacij glede tematik transspolnosti (48 %), invazivna in neprimerna osebna vprašanja (37 %), jasno izraženo pomanjkanje znanja o transspolnosti za dotično strokovno področje zdravstvene_ga delavke_ca (36 %), uporaba napačnega imena (35 %), neprimerni komentarji o telesu/delih telesa (27 %), neprofesionalno zanimanje za osebo in njeno_govo telo (23 %), zavrnitev uporabe pravilnih zaimkov (22 %), posmeh in žalitve (16 %), 5 % oseb pa je doživelo tudi poziv k pregledu genitalij, čeprav to zdravstveno ni bilo potrebno, kar je spolno nadlegovanje.

Diskriminacija in pravna neenakost se prenašata tudi v vsakdanje življenje. Ker so transspolne osebe velikokrat nevidne, ali pa v družbi marginalizirane in videne kot manjvredne, so pogosto diskriminirane v medsebojnih odnosih, v javnih prostorih, na delovnem mestu, v šolah in podobno. Za transspolne osebe je tako veliko več ovir pri povsem vsakdanjih opravilih – prevzeti paket na pošti, kupiti oblačila, iti k frizerki_ju, uporabljati javni prevoz, iti v šolo … – so običajna opravila, ob katerih trans osebe velikokrat slišijo transfobne opazke, so žrtve nadlegovanja ali nasilja. 

Največ diskriminacije in nasilja transspolne osebe doživljajo na ulici (48 %), v javnih ustanovah/pri javnih storitvah (43 %) in v osnovni/srednji šoli/na fakulteti (40 %). Ostali kraji doživete diskriminacije so: med prijatelji_cami (38 %), na spletu (38 %), na javnih straniščih (36 %), s strani ožje družine (33 %), v LGBT+ skupnosti (33 %), doma – s strani oseb s katerimi živiš (26 %), na delovnem mestu (26 %), s strani širše družine (12 %), s strani potencialne_ga delodajalca_ke (12 %), s strani partnerke_ja/partnerk_jev (10 %), s strani policije (5 %).

Diskriminacija in nasilje še posebej prizadaneta tiste transspolne osebe, ki so tudi zaradi drugih okoliščin bolj diskriminirane, to so predvsem: črne trans ženske in nebele trans osebe na splošno, vključno z osebami iz staroselskih skupnosti; debele trans osebe; trans osebe, ki so revne; osebe z oviranostmi; osebe, ki so del verske manjšine; begunke_ci; migrantke_i; osebe s težavami v duševnem zdravju; osebe z virusom HIV; osebe, ki opravljajo spolno delo …

Globalno je transfobno nasilje izjemno hud problem. Transspolne osebe so po statistikah v precej večjem odstotku žrtve partnerskega nasilja, spolnega in spolno pogojenega nasilja, nasilja s strani policije … Transspolni otroci so bolj pogosto žrtve hudega medvrstniškega nasilja in družinskega nasilja.

Vsako leto po svetu umorijo več sto transspolnih oseb, večina umorjenih oseb so ženske in temnopolte in najpogosteje tiste z več ranljivejšimi okoliščinami (kot je opisano zgoraj). Po podatkih projekta monitoringa transfobnih umorov Transrespect vs. Transphobia, ki ga izvaja organizacija Transgender Europe (TGEU), je bilo v letu 2018 369 zabeleženih umorov trans in spolno raznolikih oseb. Največ oseb je bilo umorjenih v Braziliji, Mehiki, ZDA in Kolumbiji, 62 % med njimi pa je bilo spolnih delavk_cev.

dve roki držita svečo

20. novembra se spominjamo transspolnih oseb, ki so žrtve transfobnega nasilja (Transgender Day of Remembrance, TDOR). 

 ”Ljudje bi se morali spremeniti. Vsi oz. skoraj vsi. Pa ne samo »ta pomembni«, s tem mislim pravnike, zdravnike, profesorje, ampak vsi, od poštarja do ljudi, ki mi prodajajo rogljičke. Manj energije bi morali vlagati v to, da furajo svoje in se bolj odpreti, sprejeti. Če nekdo pove, kdo je, nimaš kaj drugega s tem, kot da sprejmeš.” — Maj

Kako pa je v Sloveniji?

Raziskava Vsakdanje življenje transspolnih oseb v Sloveniji (Zavod TransAkcija, 2019) je pokazala, da so 4 od 10 vprašanih oseb doživele diskriminacijo, nasilje ali neenako obravnavo v vsakdanjem življenju zaradi svoje spolne identitete. Polovica jih je to doživela v javnih prostorih, slaba polovica (43 %) sodelujočih je diskriminacijo doživelo v javnih ustanovah in pri dostopu do javnih storitev (na pošti, v trgovini), 2 od 5 v osnovni in/ali srednji šoli, in prav toliko med prijatelji_cami, vsaka tretja oseba v ožji družini, vsaka četrta oseba v službi …

”Kratek in jasen primer je spletno zmenkarjenje. Na Grindrju sem se pogovarjala z zelo kjut tipom. Pogovor je tekel lepo vse dokler nisem omenila, da sem trans, ko me je blokiral. Pred tem ni bilo nikakršnih znakov, da ga kaj moti.” — Martin 

Povsod smo diskriminirani, družba v kateri živimo ni ustvarjena tako, da bi celostno vključevala trans osebe. Na margini naj bomo, pravijo.”  — Maj

Skoraj 3 od 4 trans oseb zelo pogosto ali pogosto slišijo, da transspolne osebe ”niso normalne”, polovica vprašanih pa ima v veliki meri občutek, da je njihovo družino sram tega, da so transspolne osebe. Vsaka druga oseba se sooča tudi s strahom, da prav zaradi transspolnosti ne bo našla partnerke_ja oz. partnerk_jev. 

osebi iz odprtih ust skače žični telefon

Raziskava je pokazala tudi, da so žrtve, ki so se odločile za prijavo dogodka, največkrat (vendar le vsaka šesta) obrnile na trans ali LGBTIQ organizacije, kar 1 od 5 oseb pa bi si želela dogodek prijaviti policiji, vendar si tega ni upala. 

Diskriminacija in nasilje nad transspolnimi osebami velikokrat ostajata neprijavljena, ker se žrtve nasilja ali osebe, ki so mu priča, ne počutijo dovolj varno, da bi ga prijavile, zaradi strahu, da jih pristojne službe ne bodo jemale resno, ali da bodo ob tem ponovno žrtve diskriminacije ali neprimerne obravnave. Vse to so legitimni razlogi za odločitev ne prijaviti nasilja ali diskriminacije, vendar je zato še toliko bolj pomembno, da o tem več govorimo, in da postaneta diskriminacija in nasilje nad transspolnimi osebami bolj vidna in obsojana s strani javnosti.

Če si žrtev ali priča nasilja zaradi spola, spolne identitete ali spolnega izraza, lahko dogodek prijaviš in/ali poiščeš pomoč:

Prijava transfobnega nasilja ali diskriminacije transsspolnih oseb: http://transakcija.si/prijava/

Prijava sovražnega nasilja, diskriminacije in sovražnega govora zaradi različnih okoliščin, vključno s spolom in spolno identiteto: https://niprav.si/

Zagovornik načela enakosti: http://www.zagovornik.si/

Kako lahko podprem osebo, ki je transspolna?

Podpora v procesu tranzicije je večini transspolnih oseb na njihovi poti izjemno pomembna, sploh pri začetnih korakih. Zato to poglavje posvečamo vsem, ki transspolnim osebam predstavljate ali želite predstavljati podporni sistem. Transspolnim osebam pa nudimo nekaj, kar lahko ponudite v domače branje pomembnim osebam okoli sebe.

Zakaj je podpora tako pomembna?

Najverjetneje se velika večina vseh, ki to berete, strinjate, da se je s primerno podporo lažje soočati z vsemi zahtevnejšimi situacijami, ki jih prinaša življenje. Nič drugače ni pri transspolnih osebah, ki zaradi večinske družbe, ki ni seznanjena ali prilagojena potrebam, realnosti in zaščiti človekovih pravic transspolnih oseb (več o tem v naslednjem poglavju), doživlja različne oblike nespoštovanja, neodobravanja, diskriminacije in celo nasilja. Vse samo zato, ker so transspolne in ker poskušajo živeti v skladu s tem, kar čutijo in biti to, kar v resnici so. 

Transspolne osebe se zaradi različnih dejavnikov, kot so sistemska neurejenost tako pravnega kot medicinskega področja, odsotnost podpore v svojih primarnih življenjskih krogih in širša neozaveščenost o transspolnosti v družbi, nesorazmerno pogosto soočajo s težavami v duševnem zdravju. 

To potrjujejo tudi rezultati raziskave, kjer tretjina udeleženk_cev svoje duševno zdravje ocenjuje kot slabo ali zelo slabo, kar je znatno pod povprečno dobrobitjo splošnega prebivalstva.  Kar dve od treh transspolnih oseb imata izkušnje z depresijo (65 %), vsaj vsaka druga pa tudi s samomorilnimi mislimi (58 %) in anksioznostjo (56 %)

Rezultati o tem, koliko transspolnih oseb živi z določenimi težavami v duševnem zdravju niso presenetljivi, so pa izredno zaskrbljujoči. Sploh, če v ozir vzamemo dva glavna razloga, ki ju navajajo transspolne osebe: 

  • sistemska neurejenost področij človekovih pravic transspolnih oseb – predvsem medicinskega procesa potrditve spola (33%) in pravnega priznanja spola (34%). Nemogoče je od osebe, ki želi prilagoditi svoj videz in telo tako, da bo bolj v skladu sama s sabo, vendar ji državni sistem tega ne omogoča, pričakovati, da teh izkušenj ne bo ponotranjila in da ne bodo vplivale na njeno duševno zdravje. 
  • izredna težava je tudi popolna odsotnost strokovnjakinj_ov (s področij psihologije, socialnega dela, psihiatrije, psihoterapije, itd.), ki bi bile primerno izobražene_i za svetovalno in/ali terapevtsko delo s transspolnimi osebami in dejstvo, da se tudi bodočih kadrov s tega področja sistematično ne izobražuje o transspolnosti.

Kako lahko torej podprem trans osebo?

Povprečna oseba se v svojem življenju ne sreča s tematiko transspolnosti, če se je ne tiče osebno. Informacij, ki bi bile pravilne in spoštljive ter splošno znane ni veliko, kljub vse večji vidnosti in delu aktivistk_ov in organizacij. Zato je razumljivo, da morda nisi prepričan_a, kako podpreti trans osebo, ne da bi bil_a pri tem nespoštljiv_a. Morda te je strah, da boš kaj narobe rekel_la in užalil_a osebo, tudi če imaš dober namen. Ponujamo nekaj splošnih nasvetov, ki lahko pomagajo vsakomur:

  • Spoštuj ime in zaimke, ki jih transspolna oseba uporablja zase
  • Ne dvomi oziroma prevprašuj izkušenj oziroma občutkov trans osebe
  • Informiraj se o tematiki transspolnosti
  • Nikoli ne izdaj zaupnih informacij ali razkrij osebe brez njenega predhodnega privoljenja
  • Ne sprašuj vsiljivih in osebnih vprašanj, kot so ”Kakšne genitalije imaš?”, ”Kako imaš spolne odnose?”
  • Uporabljaj jezik, ki je vključujoč do vseh spolov (glej poglavje 7)
  • Že vnaprej daj vedeti, bodisi na družbenih omrežjih ali v vsakdanjih okoljih, kjer se giblješ, da sprejemaš trans osebe in da ne toleriraš transfobije
  • Vprašaj osebo, kako jo lahko podpreš oziroma kaj si želi od tebe 
  • Tudi če ne razumeš vsega, daj osebi vedeti, da jo poslušaš in podpiraš
  • Se spomniš še kakšnih načinov, kako bi lahko podprl_a trans osebo ali že imaš izkušnje, kako si jo podprl_a?

Glede na podatke o tem, kam se trans osebe najpogosteje obračajo po podporo in pa podatke, kjer se kaže izrazito pomanjkanje podpore, smo pripravile_i še bolj specifične koristne nasvete, ki so strnjeni glede na to, koga nagovarjamo: 

Prijatelji_ce

Transspolne osebe najpogosteje najdejo največ podpore med prijatelji_cami. Pomembno je, da svoji prijateljici_ju stojiš ob strani, saj širša družba, šolsko okolje in družina na žalost pogosto niso takšni podporni sistemi, ki bi jih tvoj_a prijatelj_ica potreboval_a. Prijatelj_ica, ki te posluša in stoji ob strani, tudi če ji_mu na začetku ni vse jasno, zato igra pomembno vlogo. Če ti je oseba povedala o svojih občutkih in o svoji identiteti, to pomeni, da ti zaupa. Za začetek je zato čisto dovolj, če jo_ga poslušaš, ne da bi jo_ga obsojal_a in ji_mu daš vedeti, da ji_mu stojiš ob strani. To lahko v življenju tvoje prijateljice_ja pomeni ogromno razliko. 

tri bitja se družijo

Kaj poleg tega pa še lahko naredim?

  • Nikoli ne deli stvari, ki ti jih je zaupal_a, z drugimi osebami. 
  • Spoštuj njene_njegove zaimke in ime. Lahko ji_mu celo pomagaš pri izbiri in pri navajanju na novo ime.
  • Postavi se zanj_o, če jo_ga nekdo žali ali je_ga ne spoštuje. Tudi, kadar oseba ni navzoča. 
  • Čim bolje se informiraj o transspolnosti. Na spletu dandanes obstaja že mnogo virov, tudi v slovenskem jeziku. Na ta način bo prijatelj_ica videl_a, da ti je mar, hkrati pa njej_njemu ne bo treba biti enciklopedija. 
  • Če uporabljaš družabna omrežja, daj vedeti, da podpiraš transspolne osebe z deljenjem objav, ki so podporne in izobraževalne, in s tem, da ne toleriraš transfobije.
  • Če opaziš, da si prijatelj_ica ne upa v trgovino po ličila, ali na določen oddelek oblačil, ji_mu ponudi, da gresta skupaj ali da greš namesto nje_ga. 
  • Enako velja, če si oseba ne upa na kakšne dogodke, povezane s temo transspolnosti. Marsikomu se je veliko lažje opogumiti, če ima nekoga poleg sebe. 
  • Vprašaj jo_ga, kako jo_ga lahko podpreš. Transspolne osebe so med seboj različne in vsak_a zase najboljše ve, kaj potrebuje.
  • Se spomniš še kakšnih načinov, kako bi lahko podprl_a trans prijatelja_ico ali kako si jo že podprl_a?

Starš ali skrbnik_ca

 ”Nič na svetu mi ni pomembnejše od sreče in zadovoljstva mojega otroka.” -— Tanja, starš trans otroka

Namesto, da začnemo z izredno zaskrbljujočim podatkom, kako malo trans oseb prejema podporo svojih staršev, se za hip raje ustavimo pri citatu mame mladoletnega trans fanta. Ali nista sreča in zadovoljstvo lastnega otroka tisto, kar si želijo vsi starši? Velika večina zagotovo. Vendar pa se v praksi izkaže, da pri LGBTIQ osebah, še posebej pa pri trans osebah, starši oziroma skrbnice_ki žal velikokrat pozabijo na to. 

Očetje (59 %) in širše sorodstvo (61 %) za vsako drugo transspolno osebo nikoli ne predstavljajo vira podpore

Razumljivo je, da te kot starša skrbi, kako bo otrok živel v svetu, kjer se transspolne osebe soočajo s toliko izzivi. Ampak ali ni to le še dodaten razlog, zakaj (tvoj) trans otrok potrebuje tvojo podporo? Od trans oseb vseh starosti pogosto slišimo, da doma niso sprejete_i ali pa da se celo sploh ne razkrijejo, saj pričakujejo zavrnitev. Zato mnoge trans osebe v nepodpornih družinskih okoljih obstajajo le ‘polovično’. To običajno pomeni, da delov sebe, ki niso sprejeti, ne razkrijejo staršem ali pa se te dele ignorira, da se izognejo konfliktnim situacijam. Pomembno je razumeti, da zaradi tega trans osebe ne postanejo nič manj trans. Kar se zgodi, je to, da vidijo, komu lahko zaupajo v celoti in komu ne. Ali si ne želiš, da bi tvoj otrok lahko bil to, kar je, v celoti, tudi s teboj? Počutiti se spoštovano_ega je pogosto vse, kar si trans oseba želi od svojih staršev.

Ali je lahko že otrok transspolna oseba?

Otrokom so spolna identiteta in spolne vloge tako rekoč položene v zibko. Transspolni otrok lahko že zelo zgodaj čuti neujemanje s spolom, ki mu je bil pripisan ob rojstvu in se močno identificira z drugim spolom, najpogosteje od drugega ali tretjega leta starosti dalje. Otroci, ki so trans, to pogosto tudi na nek način izrečejo: ”Mami, fantek sem.” ali ”Kdaj bom postal punčka?” Lahko tudi govorijo o tem, da si želijo, da bi na njihovem telesu kaj zraslo, česa drugega pa ne bi radi več imeli na telesu. Če se takšni komentarji ponavljajo in gre otrok dlje od ”samo” tega, da se želi igrati ali oblačiti v nasprotju s pričakovanji, je otrok skoraj zagotovo transspolna oseba in ignoriranje teh občutkov otroku ne bo pomagalo, temveč jo_ga bi spravilo v stisko. 

Tipična reakcija staršev in okolice je, da je z njihovim transspolnim otrokom nekaj narobe, čeprav v resnici velja tudi s strokovnega stališča, da je z otrokom popolnoma vse v redu. Družina in okolica pogosto nimata potrebnega znanja ali pa ne razumeta, da posameznica_ik lahko doživlja svojo spolno identiteto ne glede na genitalije ali spol, ki ji_mu je bil pripisan ob rojstvu. Transspolni otroci, ki so prisiljeni živeti v skladu s spolom, ki jim je bil določen ob rojstvu, lahko postanejo izrazito nesrečne_i in depresivne_i, kadar jih odrasli (po tem, ko jim razkrijejo svojo spolno identiteto) poskušajo preprečiti, da bi bili taki, kot se čutijo.

Transspolnost ni razlog za stisko transspolnih oseb. V resnici je nerazumevanje drugih in pojmovanje, da s temi osebami nekaj ni prav, razlog za njihovo trpljenje. Največjo čustveno bolečino povzroča pritisk, da bi spremenili svoje bistvo, tisto, kar v resnici so (Iva Žegura, dr. spec. V Vsi spoli so resnični, 43)

Žegura pojasnjuje: ”V skrbi za dobrobit otroka je največ, kar lahko starši naredijo to, da otroku nudijo ljubezen in sprejemajo njeno_njegovo transspolno identiteto. To pomeni, da otroku omogočijo, da živi na način, da je srečen_na (prav tako kot bi ravnali s katerimkoli drugim otrokom) – naprimer, da se oblačijo v oblačila, v katerih se počutijo najudobneje, da imajo frizuro, ki jim je všeč, in da se igrajo z igračami, ki jih imajo rade_i (Vsi spoli so resnični, 44). 

Pomembno je, da otrok lahko raziskuje, v čem se počuti udobno. Kot vemo, so spolni stereotipi, ki jih privzgajamo otrokom, izredno omejujoči. Zato je sklepati, da je vsaka punčka, ki raje igra nogomet s prijatelji ali vsak fantek, ki si rad lakira nohte, trans, zelo prenagljeno. Otroci pogosto še niso ponotranjili omejujočih spolnih vlog in vsega, kar pride z njimi, in prav je, da jim pustimo, da preizkušajo različne stvari. 

Kako pa razmišlja in kaj svetuje ena od mam, ki podpira svojega trans sina?

  • Počasi. Korak za korakom. Poiščite strokovno pomoč. Pomoč, kjer boste dobili vse odgovore na svoja vprašanja. Vključite se v skupine z ostalimi starši, kjer boste slišali izkušnje drugih in kaj kmalu se boste znašli v vlogi starša, ki s svojimi izkušnjami pomaga drugim. 
  • Sprašujte, nobeno vprašanje ni neumno ali odveč. Ne bojte se povedati svojim bližnjim, odziv vas bo prijetno presenetil, vsaj mi smo vedno dobili pozitivni odziv. Če pa ta ne bi bil tak, ti ljudje za nas enostavno več ne bi obstajali.
  • Pomagala sem mu oz. jaz sem o tem govorila z očetom (čeprav je tudi on vse sprejel in mu stoji ob strani) in sorodniki, družinskimi prijatelji, razredničarko in še s kom. Skupaj kot družina smo bili na prvem Balkanskem trans maršu, bili smo na povorki ponosa, greva skupaj na druženja z drugimi trans družinami.
  • Odkrito se pogovarjamo o vseh zagatah, ki jih prinese življenje transspolnim osebam.
  • Nabavili smo binder, namesto njega opravim naročila v restavraciji, saj smo še pred testosteronom in se glas še ni znižal …
  • Verjemite svojemu otroku, saj so morali zbrati ogromen pogum, da so se vam zaupali. To ni samo faza in ne bo minilo. Imejte jih neskončno radi, saj nič na svetu ni pomembnejše od vaših otrok. Če rabite pomoč zase, da boste lažje sprejeli in se spopadli z novonastalo situacijo, jo najdite.

Tanja

Učitelji_ce in druge_i šolske_i delavke_ci

Učitelji_ce (41%) in strokovne_i delavke_ci v šoli (38 %) kot osrednje_i predstavnice_ki procesa, ki znatno vpliva na formacijo osebnosti, v več kot tretjinski meri niso nikoli prepoznane_i kot vir podpore. To podkrepi tudi ugotovitev, da je šolsko okolje s strani transspolnih oseb videno kot nevarno

bitje z ušesi in očali kaže na predstavitev o transspolnosti

Raziskava o vsakdanjem življenju mladih LGBTIQ+ oseb Društva Parada ponosa (2018) poroča, da 54 % mladih ni razkritih nobeni_emu učitelju_ici, 66 % pa nobeni_emu šolski_emu delavki_cu. Mlade LGBTIQ+ osebe vidijo šolski prostor kot nevaren – med poukom ali v učilnici (37%), na šolskih hodnikih ali med odmori (kar 50%) (Društvo Parada ponosa, 2018). Medvrstniško nasilje je, kot vemo, zelo resničen problem, s katerim se v vsakdanjem življenju soočajo LGBTIQ+ osebe, zato je še toliko pomembnejše, da učitelji_ce in druge šolske_i delavke_ci primerno reagirajo. Hkrati pa je enako pomembno delovati v tej smeri preventivno, z ustvarjanjem okolja, v katerem se bodo trans in LGBTQI+ osebe počutile sprejete, spoštovane in vidne. Nekateri izmed načinov, ki lahko pomagajo ustvariti takšno šolsko okolje so naslednji: 

  • Informirajte in poučite se o trans in LGBTIQ temah iz aktualnih virov. Mladi pogosto navajajo, da je to ena od glavnih stvari, ki jih pogrešajo pri šolskih delavkah_cih. S tem si lahko pridobite zaupanje trans in LGBTIQ učenk_cev in lažje ustvarjate sprejemajoče okolje. 
  • Razmislite, kako vključiti LGBTIQ in trans tematike v pouk pri že obstoječih predmetih, kjer je relevantno – na primer pri biologiji, pri predmetih, kjer se berejo različni teksti in literatura, pri psihologiji, sociologiji, pri jezikih, itd. 
  • Skušajte vključiti LGBTIQ tematike v kurikulum.
  • Enako velja za spolno vzgojo, ki vključuje raznolika razmerja in načine intimnosti, ki niso omejeni samo na heteroseksualna razmerja.
  • Če ste sami transspolna oseba ali LGBTIQ oseba in čutite, da se lahko razkrijete, bo to imelo velik vpliv na učenke_ce; morda se bodo lažje opogumile_i tudi same_i ali pa se vam bodo zaupale_i.
  • Pozanimajte se o delavnicah neformalnega učenja, ki naslavljajo tudi LGBTQI teme.
  • Poskusite izvesti delavnice, ki naslavljajo raznolikost in vključujejo spolno usmerjenost in spolno identiteto. Pri Legebitri so izdale_i priročnik Mavrica v žepu (2019), ki vam je pri tem lahko v pomoč.
  • Razmislite v smeri pravilnika za boj proti diskriminaciji LGBTIQ oseb. 
  • Podpora s strani strokovnih delavk_cev; poleg tega, da ste dobro informirane_i in znate napotiti trans mlade k trans in LGBTQI organizacijam, kot svetovalne_i delavke_ci lahko opremite pisarno tako, da je vidno, da podpirate trans oz LGBTIQ osebe (nalepka, plakat, brošure, publikacije).
  • Ko govorite o spolih, vedno skušajte pojasniti, da spol obstaja na spektru, da ni binaren in pojasnite, da obstajajo transspolne osebe.
  • Ne predstavljajte spola kot prirojenega in osnovanega izključno na spolnih značilnostih, predstavite pomen samoopredelitve oziroma samoidentifikacije.
  • Če se da, uredite toalete, ki bodo dostopne za osebe vseh spolov in ne spolno določene.

”Želim si le še, da bi se o transspolnosti govorilo že v osnovnih šolah, saj bi bilo tem otrokom dosti lažje in o sebi ne bi mislili kot o spakah in umsko bolnih… Ne bi se počutili osamljeno in nesprejeto. Bilo bi jim prihranjene veliko bolečine. Tako bi tudi drugi otroci zvedeli za njihov obstoj.” — Tanja, starš trans otroka

Strokovne_i delavke_ci, socialne_i delavke_ci, psihologi_nje, mladinske_i delavke_ci in ostale_i zaposlene_i na področju socialnega varstva in človekovih pravic

Zavedamo se, da je ta skupina oseb med seboj zelo raznolika, vendar želimo zajeti te profile oseb, saj imajo (oziroma bi bilo pomembno, da bi imele_i) pomembno vlogo pri podpori transspolnih oseb. Nekatere_i jo že imajo, predvsem tukaj govorimo o LGBTIQ organizacijah in skupinah. Ker pa je transspolnost in vse kar zajema, precej kompleksno tematsko področje, po naših izkušnjah vedno ostaja pomembno, da ne predvidevamo, da so vse osebe v teh organizacijah nujno enako ozaveščene. S to skupino seveda nagovarjamo vse osebe, ki so aktivne na teh področjih oziroma organizacijah, ne glede na to, ali so zaposlene ali ne.

Pri organizacijah, ki delujejo na področju človekovih pravic, na področju LGBTIQ in v ustanovah, ki nudijo psihosocialno podporo, je še kako pomembno, da naslavljajo in nudijo storitve tudi transspolnim osebam. Zakaj? Prvič, transspolne osebe obstajajo v vseh sferah družbe, in ne moremo vedeti, kdaj bomo prišle_i – vede ali nevede – v stik z njimi. Vse osebe imamo namreč mnogo osebnih okoliščin, ki se med seboj prepletajo, zato se je pomembno zavedati intersekcionalnosti. Poleg tega so, kot smo že prikazale_i, transspolne osebe ena od najbolj ranljivih družbenih skupin in tako pogosto živijo s težavami v duševnem zdravju. Zato je izrednega pomena, da vse organizacije, katerih aktivnosti vključujejo zagovorništvo in  nudenje podpore, sploh v nujnih primerih, delujejo vključujoče do trans oseb. 

Med vire, kjer transspolne osebe nikoli ne iščejo podpore, v več kot tretjinski meri sodijo tudi telefonske linije kriznih centrov (71 %), krizni centri (66 %), psihiatrinja_er (36 %), psiholog_inja (35 %), psihoterapevt_ka (35 %). 

Najvišji rezultat – neuporaba telefonskih linij kriznih centrov kot vira podpore – je vsekakor potrebno upoštevati tudi glede na sodoben razvoj družbe in družabnih omrežij, kjer ogromno komunikacije s strani ranljivih in/ali mladih oseb, sploh kadar gre za negotove situacije, poteka v pisni obliki. Kljub temu pa je neprepoznavnost kriznih centrov kot vira podpore (66 %) velik problem, saj so, glede na dejstvo, da v Sloveniji nimamo specifičnega LGBTIQ kriznega centra ali varne hiše, le-ti edino sistemsko zatočišče v primeru nevarnosti in/ali brezdomnosti mladih. 

Kaj so torej tiste stvari, ki jih lahko naredite, da boste pri svojem delu vključujoče_i do transspolnih oseb in njihovih potreb/pravic?

  • Informirajte in poučite se o trans temah iz aktualnih virov. Odvisno od tega, na katerem področju delujete, obstajajo publikacije, tudi v slovenskem jeziku in o slovenskem kontekstu, ki so relevantne za vas.
  • Pozanimajte se o dodatnih izobraževanjih na temo transspolnosti za zaposlene in prostovoljke_ce.
  • Poskusite izvesti delavnice, ki naslavljajo raznolikost in vključujejo spolno usmerjenost in spolno identiteto. Pri Legebitri so izdale_i priročnik Mavrica v žepu (2019), ki vam je pri tem lahko v pomoč.
  • Poleg tega, da ste dobro informirane_i in znate napotiti trans mlade naprej k trans in LGBTIQ organizacijam, lahko opremite pisarno tako, da je vidno, da podpirate trans oz. LGBTIQ osebe (nalepka, plakat, brošure, publikacije).
  • Ko govorite o spolih, naj bo to v množini. Imejte v mislih, da spola nista samo dva; spol obstaja na spektru, če niste vključujoče_i do nebinarnih oseb, je to v najboljšem primeru izbris.
  • Ne govorite o spolu kot prirojenem in osnovanem izključno na spolnih značilnostih, poudarjajte pomen samoopredelitve oziroma samoidentifikacije.
  • Če se da, uredite toalete, ki bodo dostopne za osebe vseh spolov.
  • Bodite pozorne_i, kako uporabljate jezik. 
  • Če se le da, ne predvidevajte spola ali spolne usmerjenosti oseb, s katerimi delate.
  • Če se vam oseba predstavi oziroma zaupa, da je na primer (trans) ženska, potem to spoštujte. Brez njenega privoljenja ne razkrivajte njene spolne identitete ostalim. 
  • Kot kolektiv, skupina razmislite, kako vključujoča je vaša organizacija do transspolnih oseb. So v njej zaposlene trans osebe? Če ne, ali bi lahko bile? Kateri so izzivi, s katerimi bi se oseba morala soočiti? Kako bi jo sprejel kolektiv? 
  • Če imate vprašanja, se vedno lahko obrnete na Zavod TransAkcija.

Kam se druge trans osebe obračajo po informacije in podporo?

Obstaja več načinov, kje in kako transspolne osebe najdejo informacije in podporo v procesu; nekateri so bolj poznani, spet drugi manj uveljavljeni. Zagotovo pa si vsak način zasluži posebno pozornost. Temu želimo nameniti to poglavje. Ker vemo, da je nemogoče na enem mestu najti odgovore na vse, kar te zanima, bomo glede na lastne izkušnje in glede na odgovore trans oseb iz raziskave, naštele_i nekatere oblike, načine in osebe, ki so v pomoč drugim trans osebam pri iskanju odgovorov ali pa preprosto pri prebijanju iz dneva v dan. Ker ne smatramo, da so katerekoli oblike podpore in informiranja večvredne od drugih, le-te lebdijo v oblačkih. Tako se lahko sam_a odločiš, katere ti najbolj ustrezajo. 

Glavni viri podpore transspolnim osebam pri njihovi spolni identiteti in/ali izrazu, torej viri, ki jih je navedla vsaj vsaka druga transspolna oseba, so njihovi_e prijatelji_ce (72 %), internet (63 %), druge transspolne osebe na spletu ali socialnih omrežjih (60 %), trans/LGBT+ organizacije (59 %), LGBT+ skupnost (55 %) in literatura (49 %). 

Mednarodne organizacije: TGEU, ILGA, IGLYO, OII Europe Podporne skupine: TransAkcija, Kvartir in Legebitra, Skupina za mlade trans osebe pri dr. Radobuljac na UKC Ljubljana Trans filmi in serije: Her Story, Pose, Tangerine, Una Mujer Fantastica, Tomboy, itd. Trans YouTuberke_ji, instagramerke_ji, vlogerke_ji: Kanal TransTube, , Kanal My Genderation, Kanal Asocijacija Spektra, Ash Hardell, Jackson Bird, Riley Dennis, Upper Case Chase, Kat Blaque, itd. Trans literatura: Trans Teen Survival Guide (Fox in Owl Fisher), Trans (Juliet Jacques), Tranny (Laura Jane Grace), Redefining realness (Janet Mock), I am Jazz (Jessica Herthel), itd. Trans organizacije: TransAkcija, Trans Aid (Hrvaška), Spektra (Črna gora), Trans Mreža Balkan, Transgender Europe – TGEU, itd. LGBTIQ organizacije v Sloveniji: Društvo Parada ponosa, Društvo Legebitra, Društvo ŠKUC, Društvo DIH, Društvo Kvartir, ŠD Out in Slovenija, Maribor skozi rožnata očala, itd. Osebno svetovanje: TransAkcija, Legebitra LGBTIQ festivali: Festival LGBT filma, Lezbična četrt, Festival Parada ponosa, itd. Trans aktivistke_i in umetnice_ki: Travis Alabanza, Jacob Tobia, ALOK, Sophie Labelle, Owl in Fox Fisher, itd. Druge trans osebe

Rad_a bi šla_šel v tranzicijo, pa ne vem, kje začeti.

abstraktna ilustracija, čez katero je položena roka

Običajno so informacije, ki trans osebe najbolj zanimajo, povezane s procesom tranzicije. To ni presenetljivo, če se vemo, da je način, kako se trans osebe zavejo, da so (morda) transspolne, v veliki večini primerov ravno občutek neujemanja spolne identitete, ki jo oseba čuti, s spolom, v katerem je prepoznan_a. Ta občutek neujemanja in nelagodja, ki ga vsaka transspolna oseba doživlja na svoj način, imenujemo spolna disforija

Disforija označuje stisko in nelagodje, ki izhaja iz neujemanja lastne spolne identitete s spolom, ki je bil osebi pripisan ob rojstvu. Spolno disforijo osebe doživljajo na različne načine, npr. s posebno močnimi negativnimi čustvi glede določenih delov svojega telesa, ali npr. v povezavi s tem, da so v družbi neprestano naslavljane s spolom, s katerim se ne identificirajo. Spolne disforije ne doživljajo nujno vse transspolne osebe. Spolna disforija je tudi medicinska diagnoza, ki omogoča obravnavo in dostop do potrebne in želene zdravstvene oskrbe za transspolne osebe, hkrati pa žal velikokrat pomeni tudi stigmatizacijo transspolnih oseb. 
Tranzicija pa je proces, kjer oseba naredi prehod iz spola, ki ji je bil pripisan ob rojstvu, v spol, ki ga čuti kot sebi lastnega. Obstaja več načinov, kako trans osebe vstopajo v proces tranzicije, saj se njihove potrebe razlikujejo. Zelo pogosto se dogaja, da se transspolnost enači z medicinsko tranzicijo in domneva, da vse trans osebe želijo tudi s hormonsko terapijo in medicinskimi posegi potrditi svojo spolno identiteto. Pogosto se domneva, da gre za enosmeren proces, ki se mora zgoditi v celoti, da bi bila oseba srečna. To pa še zdaleč ni tako. 
Raziskava kaže, da je v proces medicinske tranzicije vključenih 33 % transspolnih oseb, 42 % jih ni v procesu, 17 % še niso v procesu, vendar bodo. Približno polovica oseb je oz. bo torej vključenih v proces medicinske tranzicije, polovica pa ne.

To dejstvo potrjuje, da transspolnost ni vezana izključno na telo, temveč jo je treba razumeti kot stanje samoidentifikacije. Transspolna populacija ima raznolike potrebe, ki ne vključujejo samo medicinske tranzicije. 

Tranzicija je proces, ki se lahko zgodi na zelo raznolike načine. Vsaka transspolna oseba se glede tega odloča sama. Eden od načinov je socialna oziroma družbena tranzicija, t.j. tisti del tranzicije, v katerega vstopa največ transspolnih oseb, pogosto tudi tiste, ki si ne želijo medicinske tranzicije. Kaj pa pravzaprav mislimo s tem? Zelo različne stvari: 

  • oseba tudi javno živi v lastnem spolu 
  • oseba lahko spremeni svoje osebne zaimke
  • oseba lahko spremeni ime (uradno ali neuradno)
  • uradna sprememba spolnega označevalca v dokumentih
  • uporaba toalet v skladu s tvojim spolom
  • sem štejemo tudi vse načine izražanja spolne identitete in spolnega izraza, kot na primer izbira oblek, frizure, uporaba ličil, britje ali nebritje določenih delov telesa, uporaba pripomočkov kot so ‘binder’/steznik, lasulja, metoda ‘tucking’, pa tudi način uporabe jezika in izrazov, ki jih uporabljaš zase ali za svoje dele telesa, itd. 

Nekaterim trans osebam, ki si ne želijo medicinske tranzicije ali vanjo iz drugih razlogov ne vstopajo, socialna tranzicija predstavlja pomemben način, kako potrditi svojo spolno identiteto.

ena oseba drugi kaže osebno izkaznico z markerjem "ž"

Želim, da bi bil moj spol priznan tudi v dokumentih

Procesu, v katerem pridobiš nove osebne dokumente s pravilnim spolom in spolnim identifikatorjem namesto prejšnjega, rečemo tudi pravno priznanje spola. Pravno priznanje spola je tudi eden izmed načinov socialne tranzicije. 

Zakaj je tako pomembno, da se spol na dokumentih ujema s tvojo identiteto? Transspolne osebe se zelo pogosto soočajo s situacijami, kjer se njihova spolna identiteta in spolni izraz ne ujemata z uradnim spolom na osebnih in drugih dokumentih. Posledično so lahko deležne očitkov, da uporabljajo ponarejene dokumente in/ali pa so prisiljene v razkritje. Brez pravnega priznanja spola so transspolnim osebam oteženi vsakodnevni opravki, kot so dvig pošiljke, odprtje bančnega računa ali uporaba poimenske vozovnice za javne prevoze. Tako so transspolne osebe postavljene v situacije, kjer lahko pride do nesprejemanja, diskriminacije ali nasilja. 

Slovenija, kot mnogo drugih držav, trenutno nima posebnega zakona, ki bi urejal pravno priznanje spola in vsa ostala vprašanja za transspolne osebe. Uradni podatek o spolu v osebnih dokumentih lahko spremenijo osebe, ki od zdravstvene ustanove pridobijo potrdilo o tem, da so spremenile spol. Pri tem sta na voljo samo uradni spremembi iz ženskega v moški spol ter iz moškega v ženski spol, spolno nevtralna možnost za nebinarne osebe ne obstaja. 

”Skoz sem v tranziciji, vsaj v svoji glavi. Zdi se mi, da je moj spol v moji notranjosti veliko bolj zanimiv in radoveden, kot lahko izrazim s svojim telesom. Ampak ja, sem tudi v socialni in medicinski tranziciji. Koraki, ki jih delam dokaj počasi in premišljeno, me vodijo vedno bližje notranjemu miru in stran od sovraštva sebe. To je zame bistvo tranzicije.” — Maj

Zahtevek za ureditev spremembe je treba vložiti na upravni enoti v kraju, ker ima oseba stalno prebivališče. Pri vlaganju zahtevka je treba predložiti potrdilo zdravnice_ka, ki vsebuje točno napisan stavek “Oseba je spremenila spol.” V praksi to potrdilo izdajata dr. Irena Rahne Otorepec in dr. Peter Zajc, psihiatrinja in psihiater, ki delujeta v okviru Interdisciplinarnega konzilija za potrditev spolne identitete. Točne informacije o tem, kakšno potrdilo je potrebno pridobiti pred odhodom na upravno enoto smo strnile_i v Priporočilih za izdajo potrdila (na naši spletni strani v poglavju Pravno priznanje spola). Če torej potrebuješ podrobne informacije o postopku, toplo priporočamo obisk naše spletne strani, kjer so vse informacije zbrane na enem mestu. Nekaterim trans osebam, ki si ne želijo medicinske tranzicije ali vanjo iz drugih razlogov ne vstopajo, socialna tranzicija predstavlja pomemben način, kako potrditi svojo spolno identiteto. 

”Pravno priznanje spola mi pomeni vsaj eno majhno zadoščenje, ki ga lahko imam kot transspolna oseba.” — Kristina

”Pravno priznanje spola bi mi pomenilo, da se znebim oznake, ki mi nič ne pomeni, a me po nepotrebnem omejuje in omogoča nadzor države tam, kjer ji ni treba.” — Martin 

Kaj pa če želim tudi medicinsko potrditi svojo spolno identiteto?

prsi osebe, ki je prejela mazektomijo

Številne transspolne osebe se poleg socialne tranzicije odločijo tudi za medicinsko tranzicijo. Medicinska tranzicija, ki jo imenujemo tudi potrditev spolne identitete ali potrditev spola, je proces, kjer oseba prehaja od spola, ki ji je bil pripisan ob rojstvu, k njej lastnemu spolu in spolnemu izrazu. Potrditev spola poteka s hormonsko terapijo, operativnimi posegi in drugimi medicinsko podprtimi postopki. Odločitve o izbiri vrste posega sprejemajo osebe same, zanje ni napisanih pravil in se pri različnih osebah pojavljajo v različnih zaporedjih in obsegih.

In kako izgleda proces potrditve spolne identitete v Sloveniji?

Ker informacije o poteku oziroma o točnem protokolu s strani Ministrstva za zdravje še niso na voljo, smo pri Zavodu TransAkcija, na naši spletni strani, v poglavju Tranzicija objavile_i informacije, zbrane na osnovi izkušenj transspolnih oseb. Kot takšne torej ne predstavljajo mnenj zdravstvenih delavk_cev ali strokovnega zdravstvenega protokola procesa medicinske tranzicije. Lahko pa jih razumemo kot potencialne možnosti poteka procesa tranzicije.

Kje začeti? Proces potrditve spolne identitete poteka v okviru Centra za mentalno zdravje (Ambulanta za spolno zdravje), ki se nahaja na naslovu Grablovičeva 44a v Ljubljani. 

  • Za naročanje na prvi pregled napišeš elektronsko sporočilo psihiatrinji ali psihiatru, v katerem se predstaviš in poveš, da želiš vstopiti v proces. Na prvem pregledu se s psihiatrom_injo pogovarjaš o svojem doživljanju lastnega spola, razmišljanju o svoji spolni identiteti, doživljanju svojega telesa, imena, o odnosih s pomembnimi osebami v tvojem življenju (partner_ka, družina, prijatelji_ce), otroštvu in o svoji življenjski zgodbi. Psihiater_inja te napoti na psihološki pregled h klinični psihologu_inji. 
  • Psihološki pregled pri klinični_em psihologu_inji po navadi poteka v treh delih – na prvih dveh srečanjih poteka psihološki pregled (vsak del traja približno 3 ure), na tretjem srečanju pa poteka pogovor o izvidu, ki ga napiše klinična_i psiholog_inja na podlagi analize podatkov. 
  • Psihološki pregled je podlaga za pridobitev diagnoze motnje spolne identitete ali transseksualizma – F64.0 (ICD-10 2010), ki je nujna za nadaljevanje procesa potrditve spolne identitete v Sloveniji.

To je tudi proces, skozi katerega moraš, če želiš pridobiti potrdilo psihiatra_inje, ki ga potrebuješ ob predložitvi zahtevka za spremembo uradnega podatka o spolu na upravni enoti. Postopka medicinske tranzicije in pravnega priznanja spola tako nista ločena. 

Za proces od tu naprej velja, da si pri psihiatru_inji in osebnih zdravnicah_kih pridobiš potrebne napotnice za specialistke_i oziroma priporočilno pismo. V naslednjih korakih, ko imaš potrebne napotnice, se tako lahko napotiš na endokrinologijo, plastično kirurgijo,… Vse informacije o tem so zbrane na naši spletni strani. 

Kako pa si lahko olajšam občutke spolne disforije, če oziroma dokler ne grem skozi medicinsko tranzicijo? Transspolne osebe uporabljajo različne metode, pripomočke in dodatke, ki lajšajo disforijo in omogočajo, da se boljše počutijo v vsakdanjem življenju. Najbolj znana med njimi sta bindanje oz uporaba steznika pri osebah, ki jim je bil pripisan ženski spol, medtem ko se osebe, ki jim je bil pripisan moški spol, poslužujejo metode tucking-a. 

Namen nošenja binderja oziroma bindanja je sploščenje prsi oziroma videz ploskega prsnega koša. Pred samo uporabo binderja je ključnega pomena, da se poučimo o tem, kako se ga pravilno nosi. Pri izbiri binderja je treba biti pazljiv_a, da izbereš pravo številko, premajhen oziroma pretesen binder ima namreč lahko dolgoročne posledice na zdravje. Enako velja za alternativne metode, ki se včasih uporabljajo za isti namen, naprimer lepilni trak ali povoji. Uporabo le-teh odsvetujemo. Pomembno je tudi, da ga nosiš v zmernem obsegu, tj. ne več kot osem ur naenkrat, ter da v primeru kakršnihkoli težav s tem prenehaš. Binderjev se žal v Sloveniji še ne da kupiti, najde pa se jih na spletu – ena izmed zanesljivih spletnih trgovin je npr. gc2b. Če ne veš, kje dobiti binder ali imaš druga vprašanja v povezavi s tem, je najboljše, da se informiraš pri drugih trans oseb, ki imajo izkušnje s tem, ali pa pri TransAkciji.

Tucking je metoda, ki jo prakticirajo osebe s penisom, da se genitalje ne vidijo/čutijo pod oblekami. Nekatere trans ženske tuck-ajo vsak dan, nekatere občasno, seveda pa nekatere AMAB trans osebe tudi ne čutijo potrebe po tucking-u. Najbolj poznan način tucking-a je naslednji: penis se povleče nazaj med nogami proti anusu, hkrati pa se testise potisne v dimeljski kanal. Namesto te tehnike ali poleg te tehnike nekatere osebe uporabljajo tudi posebno, tesno spodnje perilo, hlačke s posebnim žepom, razne medicinske trakove za povezovanje in druge pripomočke.

“Vzemite si čas. Izkušnje s tranzicijo so mnogo bolj raznolike, kot si mislite. Samo zato ker je klasična tranzicija (sprememba dokumentov, hormonska terapija, operacije) najbolj pogosta, ne pomeni da je edina prava smer za vas. Sebe postavite na prvo mesto in se vprašajte kaj si vi želite in kako se počutite ob tem.” — Julijen 

Kako naj povem, da sem trans oseba?

‘Coming out’ ali razkritje je proces, ki pomeni, da z nekom deliš, kakšna je tvoja spolna identiteta, spolna usmerjenost ali spolne značilnosti (če si interspolna oseba). Me_i se bomo v tem poglavju osredotočale_i na razkrivanje pri transspolnih osebah. 

Vse_i smo odrasle_i v družbi, kjer se predvideva, da smo heteroseksualno usmerjene in cisspolne osebe. Zato takšnim osebam ni treba narediti razkritja, če pa si transspolna oseba oziroma na spektru LGBTIQ, se lahko odločiš, da boš ljudem, ki so ti pomembni, zaupal_a svojo spolno identiteto ali spolno usmerjenost. Razkritje lahko pomeni, da se zaupaš eni ali več osebam, lahko pa je tudi javno, na primer v medijih, ali na paradi ponosa. Nenazadnje pa se moraš, preden se razkriješ drugim, razkriti tudi sebi. 

LGBTIQ

LGBTIQ je oznaka oziroma okrajšava, ki pomeni lezbijke, geje, biseksualne, transspolne, interspolne, kvir osebe, pa tudi druge s tega spektra. 

Zakaj je mnogim trans osebam pomembno, da se lahko razkrijejo?

Biti odprt_a glede svoje spolne identitete pomeni, da si lahko odkrito to, kar si. Lahko živiš življenje, kot si želiš, ne da bi ti bilo treba ta del svoje identitete skrivati. Prav zato večina transspolnih oseb občuti olajšanje, ko se razkrije, oziroma, ko je razkrit_a, saj to pomeni, da lažje najdeš sebi podobne osebe, podporo in informacije, ki jih potrebuješ, in sprejmeš samo_ega sebe. Razkritje hkrati lahko pomeni soočanje z novimi ovirami in skrbmi, kar je razlog, da se marsikatera oseba ne razkrije. Večinoma velja, da se osebe razkrivajo delno, t.j. odvisno kdaj, kje in komu. Ker pa se vsak dan znova znajdemo v različnih okoljih in situacijah, pravimo tudi, da je razkritje vseživljenjski proces, ki se pravzaprav nikoli zares ne konča. 

”Transspolnost mi omogoča raziskovanje, kdo sem. Neskončne priložnosti, da se še naprej poskušam razumet in se vedno bolje poznam. Poznanstva drugih neskončno prijaznih raznolikih kvir oseb, ki razširjajo obzorja identifikacije in normativov, mene pa učijo razumevanja, spoštovanja, strpnosti, upoštevanja in zmožnosti poslušanja.”— Nuka

Kako se lahko pripravim na razkritje?

Pri irski organizaciji BeLonG To Youth Services, ki se ukvarja specifično s podporo mladim LGBTIQ osebam, podajajo nekaj osnovnih nasvetov. Preden razkriješ svojo spolno identiteto, sploh na samem začetku, je pomembno dobro razmisliti o tem, če si pripravljen_a in če si tega zares želiš. Običajno je najlažje zaupati nekomu, ki ti je blizu in ki te sprejema, pa naj gre za najboljšega prijatelja_ico, učitelja_ico, mladinsko_ega delavko_ca v LGBTIQ organizaciji ali pa želiš najprej povedati družini. Razkritje je lahko drugačno od osebe do osebe. Najpomembneje je, da si tega želiš in da se zavedaš, da je razkrivanje proces, ki traja skozi vse življenje, zato se ti nikamor ne mudi, če čutiš, da še ni pravi trenutek zate. 

v prvem okvirčku oseba, ki s škarjami reže nit, v drugem ista oseba odhaja skozi vrata

Po izkušnjah BeLonG To je pred razkritjem dobro razmisliti:

  • Ali je varno? Nikomur nisi dolžna_en, da se razkriješ, če nisi pripravljen_a. Varnost je najpomembnejša. 
  • Kakšna bo reakcija? Ali se v primeru negativne reakcije lahko soočim s tem (ali imam načrt, kaj bom naredil_a, če me starš/skrbnik_ca itd. ne sprejme – kdo me bo podpiral, se imam kam obrniti?)
  • Ali želim, da ta oseba oz osebe vejo, da sem trans? Razlika je, če je oseba na primer tvoj_a najboljša_i prijatelj_ica ali pa naključna_i prodajalka_ec v trgovini.
  • Katere informacije ali osebe mi lahko pomagajo, da se čim boljše pripravim na razkritje? Najboljše je govoriti z osebami, ki so že bile_i v podobni situaciji. Dobro je biti opremljen_a z informacijami, da si pripravljen_a na možna vprašanja. Lahko si ogledaš našo spletno stran in druge vire na spletu, lahko pa tudi prineseš s seboj kakšen letak za starše, kam se obrniti po podporo. 
  • Ali je pravi trenutek za to? Ali sem pripravljen_a, ali je kdo od nas pod pritiskom? Načrtuj dovolj časa in prostora za pogovor in vprašanja. 
  • Na kakšen način želim to sporočiti? Dobro je imeti v mislih tudi to, kateri način je najbolj primeren zate osebno in za vpletene osebe. Morda ti je lažje kot povedati v živo, napisati in pustiti nekaj časa za odziv. Morda pa ti je pomembno povedati v živo. 

Ni pravega načina, kako se razkriti, edino kar je pomembno je, da narediš tako, kot čutiš, da je prav zate. Vedno pa je dobro biti čim bolje pripravljen_a.

Transspolne osebe so v največji meri razkrite prijateljicam_em, partnerki_ju/partnerkam_jem in v LGBT+ skupnosti – to so okolja, kjer je vsaj vsaka druga transspolna oseba razkrita.

Raziskava Vsakdanje življenje transspolnih oseb v Sloveniji (Zavod TransAkcija, 2019), ki je zajela 113 oseb s spektra transspolnosti, kaže, da so transspolne osebe v največji meri razkrite prijateljicam_em, partnerki_ju/partnerkam_jem in v LGBT+ skupnosti – to so okolja, kjer je vsaj vsaka druga transspolna oseba popolnoma razkrita. Okolja, kjer so transspolne osebe najpogosteje nerazkrite, so med širšim sorodstvom (45 %), v javnih prostorih (41 %) ter učiteljicam_em (35 %).

Kaj pa če bo reakcija negativna?

Ne glede na to, kako dobro se pripraviš, ne moreš vedno pravilno predvideti reakcije. Reakcije so lahko zelo pozitivne, lahko pa je odziv na nepričakovano razkritje tudi negativen. Lahko se zgodi, da bo prvi odziv slabši kot po tem, ko je imela oseba dovolj časa, da je predelal_a informacijo. 

Edino, kar lahko zagotovo narediš je, da si čim bolje pripravljen_a. Da se lahko postaviš zase in odgovoriš na nekatera vprašanja, nikakor pa ni tvoja naloga, da veš odgovore na vse. To je proces tudi zate, zato je najboljše, če se le da, da si pri tem iskren_a. 

Glede na raziskavo so transspolne osebe največkrat razkrite in deležne popolnega sprejemanja v okolju prijateljic_ev (65%), LGBT+ skupnosti (55%) in partnerke_ja/ partnerk_jev (51%). To so edina okolja, kjer je vsaj vsaka druga transspolna oseba deležna popolnega sprejemanja njene_njegove spolne identitete. 

Imej v mislih, da negativen odziv ne pove nič o tebi, ampak o osebi, ki se odziva. Ti si ji_mu s tem izkazal_a zaupanje in spoštovanje, saj si ji_mu zaupal_a zelo pomembno dejstvo o sebi. Če oseba ni pripravljena, da to sprejme, ji_mu lahko svetuješ, da se bolje informira, če pa je tvoj bližnji, lahko skupaj prideta na osebno svetovanje. Kadar pa kljub trudu odziv ostaja negativen, je razumljivo, da svoje energije ne usmerjaš več v to osebo oz. osebe. Če oseba ne spoštuje tvoje spolne identitete kljub temu, da si se ji razkril_a in potrudil_a, da ji ponudiš več informacij, nisi dolžen_na sprejeti takšnega odnosa. Seveda pa je tvoja odločitev, kako se boš odzval_a in kakšen odnos želiš imeti s posamezno osebo. 

Vedno bodo obstajale osebe, ki ne bodo sprejele ali spoštovale transspolnosti oz. spolne identitete trans oseb. K sreči pa obstajajo tudi osebe, skupine in organizacije, kjer lahko najdeš podporo in osebe s podobnimi izkušnjami. 

”Takoj sem mu rekla, da name lahko računa in mu bom vedno stala ob strani, ga podpirala in ga imela rada. Seveda je tukaj nastopil strah in želja, da bi bila to samo faza, saj vem da pot transspolnih oseb ni lahka in sem mu kot mati želela prihraniti vso bolečino. Kot mama sem potrebovala strokovno potrdilo, da je moj otrok res transspolni fant. In tako sva prišla do psihologinje, ki je imela vse odgovore na moja vprašanja in vse nasvete in znanje za vsak daljni korak. Prosila pa sem ga za potrpežljivost in razumevanje na prilagoditev na novo situacijo, nove zaimke.” — odziv mame na razkritje otroka