“Potrjujemo, da so interseksualne osebe resnične”

Intersex-Flag-672x372Interseksualna zastava oz. zastava interseksualnega ponosa.

Naslov tega prispevka je citat iz preambule medijske izjave, ki so jo ustvarile_i udeleženke_ci 3. Mednarodnega interseksualnega foruma, ki je potekal konec novembra 2013 v Valetti na Malti. Celotna preambula pravi:

“Potrjujemo, da so interseksualne osebe resnične in da obstajamo v vseh regijah in državah sveta. Na podlagi tega je interseksualne osebe potrebno podpirati pri tem, da so vodilne_i v družbenih, političnih in zakonodajnih spremembah, ki jih zadevajo.

Ponovno potrjujemo načela, ki so bila sprejeta na 1. in 2. Mednarodnem interseksualnem forumu in jih nadgrajujemo tako, da je njihov cilj končati diskriminacijo nad interseksualnimi osebami ter zagotavljati pravice do nedotakljivosti človekove telesne celovitosti, telesnega dostojanstva in samoidentifikacije.”

  • Interseksualnost (angl. intersex) je biološka/telesna nejasnost spola v okviru binarnega spolnega sistema oz. nezmožnost dojenčici_ku ob rojstvu pripisati izključno ženski ali moški spol. Interseksualne osebe imajo atipičen razvoj spolnih kromosomov, spolnih žlez, reproduktivnih organov in kanalov ter genitalij. Stopnje interseksualnosti se med seboj razlikujejo. Povprečno 1 od 200 dojenčic_kov se rodi kot interseksualna oseba.

Povezavi do dveh kratkih videov, kjer so predstavljene osnove interseksualnosti:

OII Europe (Organisation Intersex International Europe) je krovna evropska organizacija za organizacije, ki delujejo na področju človekovih pravic interseksualnih oseb. Ustanovljena je bila na Mednarodni dan človekovih pravic, 10. decembra 2012, med 2. Mednarodnim interseksualnim forumom v Stockholmu na Švedskem.

Med 18. in 22. aprilom je v Budimpešti potekala konferenca ‘I Have Rights’, ki je naslavljala človekove pravice interseksualnih oseb, organiziral pa jo IGLYO, v sodelovanju z interseksualnimi aktivistkami_i iz OII Europe, Ação Pela Identidade – API, Intersex Ísland, Intersexioni, itd.

Udeleženke_ci konference smo meddrugim bile_i seznanjene_i z obstoječo (minimalno) zakonodajo, ki vključuje pravice interseksualnih oseb na evropski ravni, zasnovale_i smo vsebino poročilo o interseksualnosti znotraj mladinskega in LGBTQI+ akvitizma ter pripročnika za starše interseksualnih otrok in izdelale_i osveščevalno kampanjo na temo interseksualnosti.

13043773_10156682712110391_670877494216113594_nUdeleženke_ci konference ‘I Have Rights’.

Uvodno predavanje o zgodovini interseksualnosti in aktivizma za človekove pravice interseksualnih oseb sta izvedli_a Kitty Anderson, član_ica izvršnega odbora OII Europe in predsednik_ca Intersex Island, in Ruth Baldacchino, član_ica izvršnega odbora ILGA World in programska_i vodja Intersex Fund pri Astraea Lesbian Foundation for Justice. Predavanje je termin interseksualnost predstavilo kot krovni termin, ki zajema vse raznolike variacije spolnih značilnosti/karakteristik.

  • Spolne značilnosti oz. spolne karakteristike (angl. sex characteristics) se delijo na primarne in sekundarne spolne znake. Primarni spolni znaki so tisti, ki so povezani neposredno z razmnoževanjem, to so genitalije in drugi reproduktivni organi. Sekundarni spolni znaki pa so tisti, ki niso potrebni za razmnoževanje, naprimer poraščenost, mišična masa, višina glasu, itd. Spolne značilnosti/karakteristike so osrednja osebna okoliščina, ki naslavlja človekove pravice interseksualnih oseb.

V letu 1849 je bila prva uradno zabeležena kirurška operacija interseksualnega otroka. Do sredine 20. stoletja so operacije sicer bile redke, kar pa se je znatno spremenilo z razvojem industrializacije. Ta je namreč omogočila gradnjo mnogih zdravstvenih objektov, kar sicer omogoča mnogo več zdravstvene oskrbe, hkrati pa tudi nadzora nad ljudmi in njihovimi telesi, kar je jasno razvidno iz monopolnega odnosa zdravstvene stroke do interseksualnih dojenčic_kov, otrok in ljudi. Interseksualne_i aktivistke_i poudarjajo, da je nujno ločiti tematike interseksualnosti in medicine. Obstajajo sicer primeri, kjer interseksualni otroci ali odrasli potrebujejo zdravstveno oskrbo zaradi raznolikosti svojih spolnih značilnosti/karakteristik, vendar so ti primeri redki. Interseksualne_i aktivistke_i imajo večinoma izkušnje, da želijo zdravnice_ki na njih opravljati (večinoma nepotrebne) normalizacijske operacije, redkokdo pa jih podpira v avtonomnosti njihove telesne raznolikosti.

Medicina je eden izmed osrednjih družbenih aparatusov, ki ohranja izredno neenako porazdeljena razmerja moči med osebami, ki telesno in osebnostno sodijo v binarni spolni sistem in osebami, ki se zaradi svoje spolne identitete in/ali spolnih značilnosti/karakteristik tja zaradi njegove rigoroznosti ne morejo uvrstiti. Zgolj osebe, ki se vanj lahko uvrščajo medicina prepoznava kot naravne in legitimne, ostale_i pa so videne_i kot potrebne_i zdravljenja. Takšna obravnava vodi do kršitev več človekovih pravic, med njimi pravico do nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti, do osebnega dostojanstva, varnosti, zdravja in zasebnosti.

Kot pri vseh tematikah, ki naslavljajo pravice in potrebe oseb z manjšinskimi osebnimi okoliščinami, je tudi pri interseksualnosti bistvenega pomena, da o interseksualnosti govorimo z interseksualnimi osebami ali pa, v primerih kadar to ni mogoče, uporabimo vire, ki istovetno predstavljajo njihove izkušnje. Prispevek tako zaključujem z zelo kratkima intervjujema.

Santiago D’Almeida Ferreira in Emily Quinn sta interseksualni aktivistki_a, katerima sem zastavil_a nekaj vprašanj o tem, kako doživljata svojo interseksualnost in odnos družbe do interseksualnosti.

Santiago D’Almeida Ferreira je interseksualen aktivist iz Portugalske in predsednik Action for Identity, prve nevladne organizacije, ki na Portugalskem naslavlja tematike raznolikosti spolnih identitet in spolnih značilnosti/karakteristik.

20160419_110658Santiago D’Almeida Ferreira.

Kako je biti interseksualna oseba in kako to vpliva na druge tvoje identitete?

Santiago: “Nikoli nisem pomislil, da sem interseksualna oseba. To zame ni nekaj, kar bi vedel že v ranem otroštvu, nihče mi tega ni povedal. Sem pa od zelo mladih let vedel, da sem temnopolta oseba in to je vedno vplivalo na načine obravnave, ki sem jih bil deležen. Izkusil sem sovraštvo, nadlegovanje, zasmehovanje, v šoli so me izločile_i, ljudje se niso želele_i igrati z mano. Postopoma sem začel ugotavljati, da sta tudi moj spolni izraz in telo problem, predvsem v najstništvu. Jasno mi je bilo dano vedeti, da nisem takšen kot večina ljudi,  kar je bila tudi izkušnja izključitve. Biti temnopolta oseba in imeti telo, ki ni normativno mi je predstavljajo veliko stisko. Ti dve osebni okoliščini sta v meni prepleteni, medseboj neločljivo povezani. Biti interseksualna oseba zame ni ideniteta, s tem se ne identificiram, to je nekaj, kar preprosto vem, da sem. To je moja telesna raznolikost.”

Zakaj je pomembno, da obstaja gibanje za človekove pravice interseksualnih oseb?

Santiago: “Streti je potrebno vednost o binarnosti spolnih značilnosti. To je najbolj pomembno. Ob spoštovanju raznolikih spolnih značilnosti je osrednjega pomena tudi nedotakljivosti človekove telesne celovitosti in telesno dostojanstvo. Zelo je pomembno, da imamo avtonomijo nad lastnimi telesi. To ne velja samo za interseksualne osebe, temveč za vse ljudi. Pravico imamo imeti telesa, kakšrna so, brez da ljudje posegajo vanje. Naša telesa so raznolika, so različnih struktur, velikosti, značilnosti in vsa so v redu. Dovoljeno bi nam moralo biti imeti lastna telesa brez zunanjih prevpraševanj.”

Emily Quinn je interseksualna aktivistka iz Združenih državah Amerike, dela pa kot mladinska koordinatorka v organizaciji interACT.

20160421_105735Emily Quinn.

Zakaj je pomembno interseksualnim otrokom in mladostnicam_kom povedati, da so interseksualne_i?

Emily: “Otrokom in mladostnicam_kom je pomembno povedati, da so interseksualne_i, ker jim to daje iskrene podatke o tem, kdo so. Omogoča jim iskanje informacij o sebi in drugih oseb s podobnimi izkušnjami ter lastne skupnosti. Brez tega, da ti je povedano, kdo si, ne moreš vedeti, kam in komu pripadaš. Ogromno interseksualnih oseb doživlja hude stiske in sram, na družbeni ravni, in imajo občutek, da so same_i. Počutijo se nevidne, saj jim je prepovedano govoriti o svojih telesih in izkušnjah ali pa niti nimajo besed s katerimi bi se znale_i opisati. S tem, da se z njimi pogovarjamo o njihovih telesih ter jim je povedano, da so interseksualne_i, se jih informira in izobražuje o njihovih realnostih in jim daje možnosti poiskati sebi podobne ljudi, kar je izredno dragoceno.”

Kaj bi, kot interseksualna oseba in aktivistka, sporočila zdravnicam_kom in zdravstveni stroki?

Emily: “Interseksualnih oseb ni potrebno popraviti. Smo popolne_i, zdrave_i in srečne_i točno takšne_i, kot smo. Samo zato, ker smo interseksualne osebe, ne pomeni, da bomo potrebovale_i operacije ali da se bomo želele_i uvrščati v binarne sisteme zato, da bomo lahko srečne_i.”

                 Anja Koletnik