Pogosta vprašanja o transspolnosti

Fotografija: Niki Lapkovski

Od kdaj veste, da ste transspolna oseba?

Na to vprašanje, kot na večino vprašanj v povezavi s transspolnostjo, ni enoznačnega odgovora. Nekatere osebe so začutile, da so transspolne, že v rani mladosti, nekatere času pubertete in najstništva, nekatererednjih letih ali tudi kasneje. Kar pa je skupno večini transspolnih oseb, je to, da so čutile in/ali razmišljale, da so transspolne osebe, mnogo prej, kot so se kot take tudi razkrile. To je posledica visoke stopnje nerazumevanja, nesprejemanja in nevidnosti transspolnih oseb in tematik. Ob tem velja poudariti, da enega in edinega pravega odgovora, ki bi potrjeval posamezničino_kovo spolno identiteto, ni. Odgovorov na to vprašanje je toliko, kot je transspolnih posameznic_kov.

Kakšne genitalije imate?

Čeprav v naši družbi velja načelo spoštovanja zasebnega in še posebej intimnega življenja, je to eno izmed najbolj pogostih vprašanj, ki jih prejmejo transspolne osebe. Transspolne osebe nikoli in nikomur nismo dolžne razkrivati informacij o svojih genitalijah (ali drugih delih telesa). Vprašanje implicira, da so genetalije tiste, ki določajo spolno identiteto človeka. To ne drži. Spolna identiteta je osnovana na samoidentifikaciji, ne glede na obliko in videz telesa. Telo pa je eden od medijev, prek katerega nekatere transspolne osebe potrjujejo svojo spolno identiteto in lajšajo občutke spolne disforije. Transspolnost je torej treba primarno razumeti kot stvar identifikacije, ne telesnosti. Vprašanja o genitalijah so nespoštljiva, vdirajo v zasebnost in osebe reducirajo na dele telesa. Prav tako kot cisspolnih oseb ne sprašujemo po oblikah in videzu njihovih genitalij, tako se tudi transspolnih oseb tega ne sprašuje.

Pri kateri starosti (lahko) oseba zase ugotovi, da je transspolna?

Nekatere osebe so začutile, da so transspolne, že v rani mladosti, nekatere času pubertete in najstništva, nekatere v srednjih letih ali tudi kasneje. Kar pa je skupno večini transspolnih oseb, je to, da so čutile in/ali razmišljale, da so transspolne osebe, mnogo prej, kot so se kot take tudi razkrile. To je posledica visoke stopnje nerazumevanja, nesprejemanja in nevidnosti transspolnih oseb in tematik. Ne glede na to, v kateri starosti je oseba to ugotovila oziroma se razkrila, je vsaka posamezna izkušnja enako legitimna.

Ali so otroci in najstnice_ki lahko transspolne osebe?

Prav tako kot odrasle osebe, so tudi otroci in mladostnice_ki lahko transspolne_i osebe, čeprav gre za relativno majhen delež vseh otrok. Otrokom so spolna identiteta in spolne vloge tako rekoč položene v zibko. Transspolni otrok lahko že zelo zgodaj čuti neujemanje s spolom, ki ji_mu je bil pripisan ob rojstvu, in se močno identificira z drugim spolom. Ker niti z otroki, mladostnicami_ki niti z odraslimi osebami ne govorimo o transspolnosti, zaradi pomanjkanja informacij pogosto prihaja do stiske tako otroka kot družine. Tipična reakcija staršev in okolice je taka, da je z njihovim transspolnim otrokom nekaj narobe, čeprav v resnici tudi s strokovnega stališča velja, da je s temi otroki popolnoma vse v redu.
Transspolnost ni razlog za stisko transspolnih oseb. V resnici je nerazumevanje drugih in občutek, da je s temi osebami nekaj narobe, razlog za njihovo trpljenje. Največjo čustveno bolečino povzroča pritisk, da spremenijo svoje bistvo, tisto, kar v resnici so. Zato je največ, kar lahko naredite za svojega otroka, da mu prisluhnete in ga podprete ter poiščete čimveč koristnih informacij. Priporočamo, da poiščete tudi podporo in nasvete za ta proces, ki jo najdete tudi pri našem zavodu v obliki svetovanja, informiranja ali podporne skupine.  

Kako izgledajo transspolne osebe oz. Kako lahko vemo, da je nekdo trans?

Vsaka transspolna oseba izgleda drugače, prav tako kot to velja za cisspolne osebe. Edini odgovor na to vprašanje je, da nikoli ne moremo vedeti, če je oseba transspolna, razen če nam to pove sama. Tudi osebe s transspolno izkušnjo se ne identificirajo nujno kot transspolne osebe. Predvsem pa je treba poudariti, da je to vprašanje, četudi je zgolj v naših mislih, že lahko poseg v zasebnost transspolnih oseb. Edino, kar je pomembno je, da poznamo zaimke in ime osebe oziroma, kar oseba želi za nas, da zanjo uporabljamo, tako da bo njena spolna identiteta spoštovana. Spolna identiteta posameznice_ka se pogosto napačno reducira na fizični izgled oziroma oblačila, ličila itd. Pomembno je ločevati spolno identiteto in spolnim izrazom oziroma se zavedati, da ne oblačila ne genitalije ne določajo posamezničine_kove spolne identitete. Spolno identiteto posameznice_ka določa zgolj in samo samoidentifikacija osebe.

Kakšen občutek je biti ujet_a v napačno telo?

Nekatere transspolne osebe svoje občutke opisujejo kot “ujetost v napačno telo”, nikakor pa to ne velja za vse transspolne osebe. To, da vse transspolne osebe svoje občutek opisujejo kot “ujetost v napačno telo”, je eden najpogostejših stereotipov o nas. Vsa telesa transspolnih oseb so legitimna, ne glede na njihovo obliko, barvo, velikost, poraščenost itd. Nemogoče je imeti napačno telo. To velja za vse osebe, ne samo za transspolne. Mogoče pa je imeti telo, za katero ti družba daje vedeti, da je nepravilno oz. napačno in tega smo deležne tudi transspolne osebe. Če smo transspolne osebe ujete v kar koli, smo ujete v družbena pripričanja in norme glede naših teles, ne pa v naša dejanska telesa. Mnogo transspolnih oseb doživlja spolno disforijo, ki je kratkoročno ali dolgoročno doživljanje negativnega stresa, nezadovoljstva in stisk kot posledice neujemanja lastne spolne identitete s spolom, ki je bil osebi pripisan ob rojstvu. Na podlagi želje po zmanjševanju ali vsaj lajšanju doživljanja spolne disforije transspolne osebe vstopajo v medicinsko tranzicijo, kjer se nekatere_i odločijo tudi za ireverzibilne posege v telo. Vsi ti procesi in posegi tako potrjujejo spolno identiteto posameznice_ka in ji_mu omogočajo, da se v lastnem telesu počuti boljše ali vsaj manj utesnjeno. To pa ne pomeni, da je legitimno govoriti, da so transspolne osebe ujetnice_ki lastnih teles. Tudi če določena transspolna oseba zase uporablja to dikcijo, se ji druge_i izogibamo, saj je zastarela in nespoštljiva. Določena oseba svoje izkušnje in doživljanje seveda lahko opisuje s temi besedami, vendar naj se to ne posplošuje na vse transspolne osebe.

Ali ste že imeli operacijo?

Katero operacijo? Nekatere transspolne osebe so imele več operacij, nekatere nobene. Nekatere izmed teh operacij so morda bile operacije za potrditev spolne identitete (rekonstrukcija prsi ali prsnega koša, genitalne operacije, feminizacija obraza itd.), vendar je ta podatek, prav tako kot podatek o tem, katere genitalije ima oseba, zaseben, spraševanje po njem pa je vdor v zasebnost. Operacije lahko potrjujejo spolno identiteto in zmanjšajo/odpravijo raven doživljanja spolne disforije, ne določajo pa spolne identitete – to določa vsaka oseba sama zase, s samoidentifikacijo.

Zakaj preprosto ne morete sprejeti svojega telesa takšnega, kakršno je?

Dojemanje lastnega telesa je izrazito individualno in hkrati družbeno, kar vodi v potrebo nekaterih transspolnih oseb, da se njihovo telo družbeno prepozna kot telo, ki naj bi ga imele_i pripadnice_ki določenega spola v skladu z družbenimi normami (npr. moški imajo kratke lase, nosijo hlače, ženske pa dolge lase, nosijo krila in uporabljajo ličila). Ampak ljudje smo zelo raznoliki in prav tako kot nekatere cisspolne ženske ne uporabljajo ličil in imajo kratke lase in nekateri cisspolni moški nosijo krila in uporabljajo ličila, imajo tudi transspolne osebe zelo raznolike spolne izraze [1] in/ali želje po spolnem izrazu. Med njimi so tako tudi osebe, ki želijo in imajo vso pravico svojo spolno identiteto potrjevati tudi na telesni ravni, kar pomeni spreminjati svoje telo s posegi in/ali pripomočki. Mnogo transspolnih oseb ne more sprejemati svojega telesa ali njegovih delov, ker doživljajo spolno disforijo – kratkoročno ali dolgoročno doživljanje negativnega stresa, nezadovoljstva in stisk kot posledice neujemanja lastne spolne identitete s spolom, ki je bil osebi pripisan ob rojstvu. Tovrstno pričakovanje kaže na nerazumevanje doživljanja transspolnih oseb in nerazumevanje spolne disforije.

Ali si želite telo nasprotnega spola?

Nekatere transspolne osebe si želijo medicinskih posegov v telo, s katerimi potrjujejo svojo spolno identiteto. Vendar ne obstajata samo dva spola, spolov je mnogo in posledično je nemogoče želeti si »telo nasprotnega spola«. Prav tako kot ne obstajata samo dva spola, tudi ne obstajata samo dve obliki teles. So telesa, ki jim je na podlagi genitalij in drugih spolnih značilnosti pripisan ženski spol. So telesa, ki jim je na ta način pripisan moški spol. In so interseksualna telesa. Ampak to, kakšno telo ima kdo, odloča oseba zase, tega ne določajo genitalije. Primer: transspolna ženska, ki ima penis in ne namerava imeti genitalne operacije, ima žensko telo. Zakaj? Zato ker je ženska, posledično je njeno telo žensko.

Zakaj je omenjanje “starega” imena nezaželeno?

Omenjanje starega imena oz. imena, ki je bilo osebi pripisano ob rojstvu, ali spraševanje po njem ni le nepotrebno, ampak je lahko za transspolne osebe tudi zelo čustveno naporno in vznemirjajoče. Predstavljajte si, da ste bile_i določen del svojega življenja primorane_i živeti z imenom in govoriti v slovničnem spolu, s katerima se sploh ne identificirate. Nato se razkrijete kot transspolna oseba, uredite zamenjavo imena in spolnega identifikatorja na osebnih dokumentih, še vedno pa se vas opominja na ime, ki je večinoma del  življenjskega obdobja, polnega skrivanja in bolečine. Imena, pripisana ob rojstvu, so osebni podatek, ki ga transspolne osebe niso dolžne deliti z nikomer (razen v primerih zagotavljanja sledljivosti oz. ugotavljanja, ali gre za isto osebo).

Kaj je pri tem, da ste transspolna oseba, najtežje?

Odgovorov na to vprašanje je lahko toliko, kot je transspolnih oseb. Nekaterim se je najtežje razkriti družini, nekaterim sprejeti odločitev, ali vstopiti v medicinsko tranzicijo ali ne, nekatere_i pravijo, da je najteže pridobiti diagnozo transseksualizma, ker je ta klasificiran kot duševna motnja, druge_i, da je to zavračanje s strani partnerk_jev in družine, tretjim je najtežje občutenje sistemske transfobije in nevidnosti transspolnih oseb itd. Transspolnost je izredno raznolika. Prav tako so zelo raznolike izkušnje transspolnih oseb, zato, kot na mnogo drugih najbolj pogostih vprašanj, tudi na tega ni enoznačnega odgovora. Velja si torej zapomniti, da je veliko stvari, ki so lahko za transspolne osebe posebej občutljive ali boleče in naporne, a da je od posameznice_ka do posameznice_ka odvisno, katere so te stvari.

Zakaj je klasifikacija transseksualnosti kot duševne motnje problematična?

Klasificiranje katere koli manjšinske osebne okoliščine, transspolnost je med njimi, kot duševne motnje je problematično. To ni samo v izrazitem neskladju z dejstvi, temveč ohranja in utrjuje tudi družbeno stigmatizacijo in delegitimacijo transspolnih identitet. Nekatere transspolne osebe zaradi doživljanja spolne disforije res potrebujejo in si želijo medicinsko obravnavo in dostop do storitev, s katerimi bodo potrdile svojo spolno identiteto in si pomagale lajšati spolno disforijo. Vendar zaradi tega transspolnosti še ni potrebno obravnavati kot bolezen oz. patologijo. Transseksualizem (F64.0) je v ICD 10 2010 [2] zaenkrat še uvrščen med duševne  in vedenjske motnje, diagnoza pa je nujna za nadaljevanje procesa potrditve spolne identitete v Sloveniji.
Maja 2019 je Svetovna zdravstvena organizacija – World Health Organization (WHO) sprejela reformo ICD-11 (2019) – Mednarodne klasifikacije bolezni 11, ki je transspolnost odstranila iz področja duševnih bolezni. Nekdanjo diagnozo »transseksualizem« bo tako zamenjala diagnoza »spolna neskladnost med mladostnicami_ki in odraslimi«, ki bo po novem uvrščena v poglavje »Stanja povezana s spolnim zdravjem.«
Celovita depatologizacija vključuje dejstvo, da je potrebno v celoti odstraniti psihiatrično-medicinske klasifikacije transspolnosti kot tudi gatekeeping s strani zdravstvenih inštitucij glede procesov pravnega priznanja spola. Od držav članic je odvisno, kako bodo implementirale sprejeto reformo.

Zakaj je vedno več transspolnih oseb?

Transspolne osebe obstajamo od nekdaj, za to obstaja mnogo zgodovinskih, socioloških in antropoloških dokazov. V času modernega gibanja za pravice LGBT+[2] oseb ter novodobnih medijev in družbenih omrežij pa sta se izrazito povečali vidnost transspolnosti in informiranost o njej in to mnogim transspolnim osebam omogoča, da prej uvidijo in razumejo, da so tudi sameransspolne osebe. Povečana vidnost javno razkritih transspolnih oseb daje nerazkritim transspolnim osebam moč in pogum, da se tudi sameazkrivajo. Nekaterim se zato zdi, da je transspolnih oseb vedno več. Resnica pa je, da smo bile od nekdaj vseprisotne, zdaj pa smo še malo bolj vidne in slišane.

Ali niste v resnici samo gej/lezbijka?

To je vprašanje o spolni usmerjenosti, transspolnost pa zadeva spolno identiteto.  To sta ločena pojma in osebni okoliščini. Transspolnim osebam se večkrat očita, da želimo biti bolj »moderne_i« in »v koraku s časom« kot geji in lezbijke, ker naj bi to bilo že »iz mode«, hkrati pa se s temi vprašanji zanika naš obstoj. Nihče si svojih manjšinskih osebnih okoliščin ne izbira zavestno ali namerno. Prav tako se ljudje ne odločajo razkritvati kot pripadnice_ki določene manjšine (ali več njih), ker bi to bilo moderno, ampak zato, ker želijo svobodno ali vsaj bolj svobodno živeti svoje življenje, do česar imamo vse_i pravico. Kljub temu da so nekatere transspolne osebe obenem tudi geji in lezbijke, je zgornje vprašanje prepoznano kot nespoštljivo in nakazuje na nerazumevanje tematik LGBT+.

Kaj pa v primeru, da si premislite?

To je še eno izmed najbolj pogostih vprašanj, ki nima enoznačnega odgovora. Redko katere transspolne osebe si premislijo glede svoje spolne identitete in posledično jih zelo malo vstopa v detranzicijo. Te primere se večinoma predstavlja kot zelo pogoste in z njimi se poskuša delegitimirati sprejemanje transspolnosti in spoštovanje do nje. To je žaljivo do velike večine transspolnih oseb. Dodati je treba, da imamo vse_i pravico do svobodnega izražanja, kakor tudi, da so nekatere osebne okoliščine, med njimi spolna identitete, spolni izraz in spolna usmerjenost, fluidne. Posledično se lahko zgodi, da se bodo te pri nekaterih posameznicah_kih sčasoma  spremenile. Vendar to ne pomeni, da so njihove nekdanje identitete kakor koli manj legitimne od sedanjih ali da niso več transspolne osebe, če se same še vedno tako identificirajo.

Kakšna je vaša spolna usmerjenost oz. kakšna je spolna usmerjenost transspolnih oseb?

Tudi na to vprašanje, kot na večino vprašanj v povezavi s transspolnostjo, ni enoznačnega odgovora. Tako kot imajo cisspolne osebe raznolike spolne usmerjenosti, jih imajo tudi transspolne osebe. Transspolne osebe so tako geji, lezbijke, biseksualne, kvir, demiseksualne, aseksualne, heteroseksualne itd. Na podlagi spolne identitete osebe ni mogoče vedeti in/ali predvidevati spolne usmerjenosti. Kakšna je spolna usmerjenost osebe, lahko izvemo šele takrat, ko nam posameznik_ca to informacijo o sebi razkrije.

Več odgovorov na pogosta vprašanja lahko najdete v posebnem poglavju v Priročniku za medijsko poročanje o transspolnosti, odgovore na vprašanja, ki se tičejo tranzicije in pravnega priznanja spola, pa najdete na spletni strani v posebnih razdelkih, ki ponujajo podrobne informacije o teh pomembnih temah.

Za kakršnakoli dodatna vprašanja smo vedno na voljo na e-mail naslovu info@transakcija.si.