Kaj so to hormoni?
Hormoni so kemijske spojine, ki jih izločajo žleze in po krvi potujejo do določenih celic. V teh se vežejo za določene receptorje in stimulirajo celice, da opravljajo nekatere od svojih funkcij. Hormoni regulirajo mnoge telesne funkcije, vključujoč rast, spolno slo, lakoto, žejo, metabolizem, porabo in skladiščenje maščob, nivo sladkorja in holesterola v krvi in reprodukcijo. Hormoni, ki regulirajo reprodukcijo in nadzorujejo zorenje in razvoj spolnih karakteristik, ki jih družbeno dojemamo kot moške ali ženske, se imenujejo spolni hormoni.
Spolni hormoni
Glede na kemijsko sestavo sodijo spolni hormoni v skupino steroidov in so si po zgradbi podobni tako pri osebah, ki jih družbeno označujemo kot ženske in moški. Spolni hormoni regulirajo razvoj primarni spolnih karakteristik, ki se razvijejo pred rojstvom otroka (genitalije, jajčniki, testisi, itd.), in sekundarnih spolnih karakteristik, ki se razvijejo med puberteto (poraščenost z dlakami, rast kosti, prsi, sprememba glasu itd.)
Spolni hormoni, ki so v družbi prepoznani kot ženski, so estrogeni in progesteron. Spolni hormoni, ki so v družbi pripoznani kot moški, so androgeni. Kakor koli, vse prej omenjene hormone najdemo pri moških in ženskah, ampak v različnih koncentracijah. Običajno pri moških prevladujejo androgeni; njihovo izločanje nadzira os hipotalamus_adenohipofiza-testisi. Pri ženskah pa prevladujejo estrogeni in progesteron: njihovo izločanje nadzira os hipotalamus-adenohipofiza-jajčniki. Obstajajo različne učinkovine, ki spreminjajo količino spolnih hormonov v krvi, kar vpliva na rast las, dlake, višino glasu, razdelitev maščobnega tkiva in drugih karakteristik, ki se nanašajo na spol.
Binarni termini žensko-moško, feminizirano-maskulinizirano ne odgovarjajo raznolikosti spolnih identitet in telesnim karakteristikam transspolnih, transseksualnih in cisspolno nenormativnih oseb in so kot koncepti nepopolni in izključujoči. Da bi bolje razumeli hormonske učinke pri transspolnih, transseksualnih in cisspolno nenormativnih osebah, je potrebno vedeti, kako deluje testosteron v telesu, ki ga družbeno pojmujemo kot moško ali žensko in ki tudi ni interspolno.
Tri osnovne kategorije spolnih hormonov so:
- Androgeni (sem sodi testosteron),
- Estrogeni (sem sodita estrogen in estradiol),
- Progestageni (sem sodi progesteron).
Hormonska terapija igra pomembno vlogo v procesu anatomske in psihološke tranzicije transspolnih, transseksualnih in cisspolno nenormativnih oseb in je pogosto tudi nujna za želeno in popolno življenje v skladu s spolno identiteto. Hormonska terapija izboljšuje kakovost življenja in preprečuje nastajanje drugih duševnih stisk, ki so pogosto posledica stresa in nelagodja, ki ju oseba čuti zaradi neujemanja spolne identitete s spolom, ki je bil osebi pripisan ob rojstvu. Sama terapija je individualna, kar pomeni, da je odvisna od odnosa med tveganji in koristmi zdravil, prisotnosti drugih medicinskih stanj, ciljev, ki jih ima posameznica_k, ter socialnih in ekonomskih pogojev. S hormonsko terapijo se lahko prične pred operativnimi posegi prilagoditve spola, ni pa nujno. Prav tako so lahko transspolne, transseksualne in cisspolno nenormativne osebe na hormonski terapiji in si ne želijo samih kirurških posegov na telesu.
Hormonska terapija nekaterim transspolnim, transseksualnim in cisspolno nenormativnim osebam omogoči zmanjšanje stresa in neskladja med telesno podobo in spolno identiteto in tako lahko živijo bolj kakovostno, kar je tudi cilj hormonske terapije. Vir: www.personalwellnessmd.com
Vsaka oseba se razlikuje v tem, kako njeno telo absorbira, obdeluje in reagira na spolne hormone. Nekatere osebe se spreminjajo bolj kot druge, medtem ko se nekatere izmed teh sprememb odvijajo hitreje, druge počasneje. Jemanje večjih doz, kot je predpisano, ali jemanje dodatnih vrst steroidov poleg testosterona ni dober način pospeševanja sprememb. Jemanje večjih doz, kot je bilo predpisano, lahko upočasni želene spremembe (npr. višek testosterona v telesu se lahko spremeni v estrogen s pomočjo encima aromataza) in tudi znatno poveča zdravstveno tveganje. Če oseba meni, da je njena doza prenizka, se mora o drugih opcijah posvetovati z endokrinologinjo_om. Namesto večjih doz, ki jih oseba jemlje na lastno pest, je bolje poskusiti z različnimi tipi hormonov ali njihovim kombiniranjem, pri čemer se je treba predhodno posvetovati z endokrinologinjo_om.
Večina fizičnih učinkov hormonov je jasno vidnih po dveh letih od začetka terapije. Posamezničina_kova genetika vpliva na to, kako bo tkivo reagiralo na hormone in tega ni moč preseči ali preprečiti s povečanim doziranjem. Učinek terapije se razlikuje od osebe do osebe, zato je potrebno potrpljenje in redno obiskovanje specialistke_a.
S hormonsko terapijo je moč začeti potem, ko je bila sprejeta pozitivna psihosocialna ocena in ko je oseba, obveščena o vsem tem, pristala na to. Kriteriji za hormonsko terapijo so:
- trajno in podrobno dokumentirano stanje spolne disforije,
- možnost sprejemanja popolno informirane odločitve in pristanka na terapijo
- polnoletnost glede na zakone določene države (za mladoletne osebe je potrebno pogledati posebno poglavje v Standardih skrbi),
- prisotnost večjih zdravstvenih težav ali tistih vezanih na mentalno zdravje mora biti dobro nadzorovana.
Odgovornost zdravnic_kov, ki predpisujejo hormone
Da bi se osebi, ki ji je predpisana hormonska terapija, omogočilo razumevanje psihičnih in fizičnih koristi in tveganj hormonske terapije in njenih psihosocialnih posledic, je za zdravstvene delavke_ce pomemben informiran pristanek te osebe. Zdravstveni_e delavci_ke, ki predpisujejo ali priporočajo hormonsko terapijo morajo imeti relevantna znanja in izkušnje, povezane s spolno disforijo. Njihova dolžnost je, da osebe obvestijo o določenih koristnih učinkih, omejitvah in tveganjih jemanja hormonov glede na njihovo starost, prejšnje izkušnje s hormoni in prisotnost zdravstvenih problemov, tako psihičnih kot fizičnih. Ob primernem izobraževanju lahko vodijo hormonsko terapijo različne_i zdravstvene_i delavke_ci, vključujoč medicinske tehnike_čarke, zdravnice_ki in osebne_i zdravnice_ki. Glede na različne zdravstvene potrebe transspolnih, transseksualnih in cisspolno nenormativnih oseb, ki so na hormonski terapiji, Svetovna strokovna organizacija močno zagovarja izobraževanje osebnih zdravnic_ov na področju hormonske terapije in njihovo vključenost na tem področju.
Možni negativni učinki hormonske terapije
Pri osebah, ki so zaradi zdravstvenih ali kakših drugih problemov izpostavljene tveganju srčno-žilnih obolenj so verjetnejše resne ali usodne posledice hormonske terapije. Na primer, kajenje, debelost, starejša življenjska doba, povišan krvni tlak, motnje zgoščevanja krvi, malignost in nekatere endokrinološke motnje lahko okrepijo negativne učinke hormonske terapije. Zaradi tega nekatere osebe morda ne bodo mogle zdržati hormonske terapije. Oceno tveganja in koristi skupno utemeljita oseba, ki se podvrže hormonski terapiji, in zdravnica_ik, ki predpisuje hormonsko terapijo. Pri oceni tveganja je pomembno narediti načrt za zmanjšanje tveganja, kakor koli je to mogoče. O možnih spremembah, še posebej tistih, ki se nanašajo na psihične spremembe, do katerih prijaha ali lahko pride v primeru hormonske terapije, se lahko oseba posvetuje tudi s psihiatrinjo_om in psihologinjo_om.
Prikaz tveganja hormonske terapije
(v tabeli so odebeljeni znatnejša tveganja)
Nivo tveganja | Hormoni za transspolne ženske (MVŽ)/hormoni za osebe, ki želijo nevtralizirati maskuline telesne značilnosti
| Hormoni za transspolne moške (MVŽ)/hormoni za osebe, ki želijo nevtralizirati feminilne telesne značilnosti
|
Verjetno povečano tveganje | Venska tromboza (zamašitev ven) – tveganje je večje, če se estrogen vnaša oralno, kot skozi kožo (a). Nastajanje žolčnih kamnov. Povišani jetrni encimi. Hipertriglicerimidija (povišana koncentracija triglicerida) | Policitemija (povišan nivo rdečih krvničk). Povišana telesna teža. Akne. Androgena alopecija (izguba las). Apneja med spanjem |
Verjetnost povečanega tveganja ob prisotnosti dodatnih rizičnih faktorjev (b) | Srčno-žilna obolenja. | |
Možno povečanje tveganja | Hipertenzija (povišan krvni tlak). Hiperprolaktinemija (povišan količina hormona prolaktina) ali prolaktinom (dobročuden tumor na hipofizi) – (a) | Povišani količina jetrnih encimov. Hiperlipidemija (povišanje maščobe v krvi). |
Verjetnost povečanega tveganja ob prisotnosti dodatnih rizičnih faktorjev (b) | Dijabetes tipa 2 – (a). | Destabilizacija določenih psihičnih motenj (c). Srčno-žilna obolenja. Hipertenzija (povišanj krvni |
Brez povečanega tveganja ali prepričljivih dokazov za povečano tveganje | Rak dojke. | Izguba kostnega mozga. Rak dojke. Rak materničnega vratu. Rak na jajčnikih. Rak na maternici. |
(a) – tveganje je večje pri oralnem vnosu estrogena, kot pri vnosu skozi kožo.
(b) – dodatni dejavniki tveganja, ki vključujejo tudi starost.
(c) – vključuje bipolarno, shizofreno in druge motnje, ki lahko vključujejo manične ali psihotične simptome. Ta škodljivi vpliv je povezan z večjimi odmerki ali z zelo visokimi količinami testosterona v krvi.
Potrebno je poudariti, da jemanje hormonov brez zdravniškega recepta ni pametno in lahko ogrozi zdravje osebe, ne glede na to, kako razumljivi so razlogi za to.
Katera zdravila se uporabljajo za hormonsko terapijo transspolne ženske (MVŽ) in spolno nevtralne oseb (ŽVN)?
Obstajajo različna zdravila, ki se lahko uporabljajo za spremembo nivoja spolnih hormonov v telesu. Nekateri hormoni delujejo na del možganov, ki spodbuja proizvajanje spolnih hormonov, drugi na testise (ti proizvajajo testosteron) ali neposredno na celice v telesu, ki reagirajo na spolne hormone. Nekatera zdravila so tudi hormoni sami, nekatera so drugačne kemijske snovi oziroma so to sintetični, umetno proizvedeni hormoni. Hormonska terapija transspolnih žensk običajno vključuje estrogen ali zdravilo, ki blokira testosteron, ali kombinacijo obeh. Včasih je tej kombinaciji dodan progestagen.
Estrogen
Estrogen je glavni hormon, ki vpliva na razvoj fizičnih lastnosti, ki jih družbeno pripisujemo ženskam, npr. prsi, klitoris, široki boki, jajčniki, itd. Deluje neposredno na telesna tkiva (npr. spodbuja rast prsi) in posredno blokira testosteron. Estrogen se lahko vnaša oralno, z injekcijami, s podkožnimi peletnimi vsadki ali preko kože (transdermalno, torej s pomočjo obližev ali gelov). Uporaba estrogenskih obližev je priporočljiva pri osebah, ki so starejše od 40 let, imajo motnje zgoščevanja krvi ali ki so že imele zamašene vene. Transdermalni estrogen ne vpliva na povišanje koncentracije triglicerida v krvi, kot bi jo povišal estrogen vnesen s tabletami ali injekcijami. V primeru povečanega tveganja srčno-žilnih bolezni ali srčnega infarkta je priporočljivejša transdermalna administracija estrogenov.
Antiandrogeni
Antiandrogen so zdravila, ki zavirajo ali blokirajo androgene (spolne hormone, ki jih družbeno pripisujemo moškim): zmanjšujejo nivo testosterona v organizmu in na ta način zmanjšujejo fizične značilnosti, ki jih družbeno označujemo kot maskuline (npr. poraščenost, izrazitejša mišična masa, itd…). V pre-kirurši fazi se jemljejo v kombinaciji z estrogenom. Čeprav sami niso ključni za aktiviranje feminizacije močno pripomorejo k efektivnosti estrogenov. Uporaba antiandrogenov hkrati zmanjšuje dozo potrebnega estrogena, za dosego hormonskih vrednosti v želenem ciljem območju. To zmanjšuje zdravstvena tveganja, povezana z jemanjem večjih doz estrogena.
Progestini in bioidentični progesteron
Uporaba progestinov v hormonski terapiji z namenom feminizacije ali nevtralizacije sekundarnih spolnih karakteristik je deloma sporna. Večina zdravstvenih programov, ki je namenjena transspolnim, transseksualnim in cisspolno nenormativnim osebam, ne zajema rabe progestinov, ker ne obstajajo čvrsti dokazi, ki kažejo, da progestini spodbujajo feminizacijo telesa, in ker znani negativni učinki vključujejo depresijo, povišano telesno težo in spremembe, ki so povezane s količino maščob v krvi. Obstaja tudi sum, da progestini vplivajo na povečane možnosti obolenja za rakom dojk in razvoj srčno-žilnih oboljenj pri ženskah. V zadnjem desetletju se namesto progestinov uveljavlja uporaba bioidentičnega mikroniziranega progesterona, ki ob zmanjšanem tveganju negativnih učinkov (v primerjavi s progestini), deloma kaže na zmanjšanje tveganja negativnih učinkov estrogena, povečuje učinkovitost estrogena, in ima (sicer šibkejše) dodatne antiandrogenske učinke.
Željeni hormonski učinki
Hormonska terapija transspolnih žensk (MVŽ) vodi k razvoju prsi, zmanjšanju libida, zmanjšanju ali izgubi erekcije, prerazporeditev maščobnega tkiva iz moškega v značilno ženski vzorec (včasih le delno-genetske predizpozicije), zmanjšanje mišične mase in moči predvsem zgornjega dela telesa, mehčanje kože, zmanjšanje poraščenosti po telesu, zaustavljeno redčenje las (ter možna ponovna rast las na prej prizadetih predelih), zmanjšanje plodnosti in velikosti testisov (po daljšem obdobju – neplodnost). Večina teh sprememb je reverzibilnih (razen neplodnosti). Že razvito prsno tkivo se po prekinjeni terapiji ne bo povsem zmanjšalo, in je popolnoma odstranljivo le s kirurškim posegom.
Hormonska terapija za transspolne moške (ŽVM) in spolno nevtralne osebe (ŽVN)
Hormonska terapija transspolnim moškim in spolno nevtralnim osebam pomaga doseči želeno maskulinizacijo ali nevtralizacijo telesa in skladnost z lastno spolno identiteto.
Katera zdravila se uporabljajo za hormonsko terapijo transspolnih moških (ŽVM) ali spolno nevtralnih oseb (ŽVN)
Testosteron je glavni hormon, ki je odgovoren za nastajanje fizičnih lastnosti, ki jih družbeno pripisujemo moškim. Testosteron neposredno vpliva na telesna tkiva (npr. spodbuja rast klitorisa), posredno pa preprečuje nastajanje estrogena. Če se tri mesece po jemanju testosterona menstrualni cikel ne konča, potem je na vsake tri mesece potrebno jemati injekcije progestagena, dokler testosteron ne prične delovati.
Testosteron se lahko uporablja oralno, v obliki gela, s kožnimi obliži ali intravenozno, vendar način jemanja vpliva na razvoj sprememb. Oralni testosteron je najmanj učinkovit pri zaustavljanju menstruacije, zato se uporablja redkeje.
V primeru uporabe injekcije (od dveh do štirih tednov) prihaja do hitrega povišanja količine testosterona takoj po uporabi, medtem ko pred koncem ciklusa njegova količina pada, kar pri nekaterih osebah sproži negativne učinke, kot so agresivnost, ko je nivo testosterona v krvi najvišji (na začetku cikla) in utrujenost, razdražljivost, ko nivo testosterona pada (na koncu cikla). Ti simptomi se lahko umirijo z zmanjšanjem doze ali pogostejšimi odmerki (npr. enkrat tedensko) ali s prehodom na transdermalno jemanje testosterona. Transdermalna uporaba testosterona (obliži, krema ali gel) vodijo do iste stopnje maskulinizacije kot injekcije testosterona, ampak pri transdermalni uporabi testosterona, ta potrebuje več časa, da izzove konec menstrualnega cikla in spodbudi rast dlak. Dnevna doza transdermalnega testosterona omogoča stabilni nivo testosterona v krvi.
Če so bili osebi odstanjeni jajčniki, tedaj telo proizvaja majhne količine estrogena in je običajno, da se doze testosterona zmanjšujejo. Ko se oseba stara, je cilj doseči najboljši možni rezultat s čim manjšimi dozami testosterona. Pri tem je treba nameniti posebno pozornost ohranjanju jakosti kosti in zato se poleg testosterona lahko še priporoča jemanje kalcija in vitamina D.
Tip in odmerek testosterona sta odvisna od osebe do osebe. O prednostih in slabostih različnih opcij se je potrebno posvetovati z endokrinologinjo_om, ki ima izkušnje s transspolnimi, transseksualnimi in cisspolno nenormativnimi osebami. Če ima oseba kronične zdravstvene težave, je zaskrbljena zaradi določenih neželenih učinkov ali so ji bili odstranjeni jajčniki, lahko endokrinologinja_og predpiše manjši odmerek na začetku terapije.
Želeni hormonski učinki
Transspolni moški, ki jemljejo testosteron lahko pričakujejo naslednje trajne spremembe: globlji glas, povečanje klitorisa, malo zmanjšane prsi, večjo poraščenost (po obrazu in telesu) in plešavost (androgena alopecija). Povratne spremembe vključujejo večjo moč v zgornjem delu telesa, povečanje telesne mase, zmanjšanje maščobnega tkiva na bokih in povečano spolno slo.
Jemanje testosterona povzroči poraščenost telesa, in čeprav jo v družbi pripisujemo moškim, to še ne pomeni, da je poraščenost sama po sebi maskulina lastnost, saj so namreč nekatere ženske in spolno nevtralne osebe poraščene. Tako namreč izražajo spolno nevtralnost ali se upirajo zatiralskim standarde lepote, ki so jim podvržene ženske, ki naj bi moralo briti noge, saj je to nekaj ženstvenega, ker se poraščenost v družbi povezuje z moškostjo. Nekatere_i pa enostavno želijo imeti poraščene noge.