Tova Per Peterka je nebinarna_en avtistična_en disabled debel_a  vegan_ka in transfeministka.

Odkrivanje same_ga sebe: na preseku identitet

“Zakaj je na svetu dovolj riža, da bi lahko nahranile_i vse ljudi, a kljub temu ljudje umirajo od lakote?” je vprašanje, ki si ga ne zastavlja vsak triletni otrok. Jaz sem si ga. Takrat je zame povečini skrbel dedek. Če so na svetu taki ljudje, kot je on, potem se bo svet že spremenil na bolje. To so bile moje misli naslednjih nekaj let, medtem ko me je vsake toliko prešinilo zgornje vprašanje.

Že zelo zgodaj sem opazil_a, da se mi kljub nekemu osnovnemu zaznavanju družbenih pravil, večina izmed njih ni zdela ne logična ne pravična. Nisem razumel_a ne odobraval_a pretvarjanja in vedno sem bil_a glasna_en, ko se mi kaj ni zdelo prav. V večini primerov me niso jemale_i resno. Češ, otrok, kaj pa ta ve. Seveda veliko stvari nisem razumel_a, a še če se danes česa spomnim, sem imel_a v osnovi vedno prav, čeprav je ta moj prav velikokrat zakompliciral stvari. Odrasli so včasih raje tiho, kot pa da povejo, kar si mislijo. Meni je to še danes nesmiselno. V moji glavi je bil moj lasten svet, ki se je zelo razlikoval od sveta ostalih.

Pri vzgoji sem imel_a srečo, saj je bila ta spolno nezaznamovana. Sam_a sem si lahko izbiral_a tako igrače kot oblačila in ostale stvari. To, da sem bil_a za vse ‘punčka’, me je začelo motiti pri petih letih. Takrat nisem vedel_a, da obstajajo spoli onkraj binarnosti, zato sem nekaj časa v sebi nosil_a tiho željo, da bi me ljudje videli kot fantka, a da tako ne bi izgledal_a. Nikoli nisem imel_a potrebe ali želje spreminjati lastnega telesa, razen občasne želje, da bi bil_a še višja_ji.

S puberteto in telesnim razvojem se je moje dojemanje sebe in zavračanje sveta še poostrilo. Občutek nepripadnosti, ki je v obdobju pubertete običajen, se pri meni ni manifestiral kot pri drugih. Nisem si želel_a biti popularna_en ali da bi pripadal_a katerikoli skupini. Moj lasten svet je bil zame vedno dovolj. Vendar pa občutek nelagodja ni nikoli izginil.

V gimnaziji sem imel_a avtističnega sošolca. Bil je primer kot iz knjige. Ob rojstvu mu je bil pripisan moški spol, s katerim se je identificiral, imel je nekaj posebnih interesov, katerim je posvečal ves svoj čas, imel je svoj ustaljen urnik, katerega se je vedno držal, ni prepoznal sarkazma, razen če je že poznal primer itd. Kljub temu da sva imela vzorec razmišljanja zelo podoben, se razen v primeru posebnih interesov nisva ujemali_a, zato nisem nikoli pomislil_a, da bi tudi sam_a lahko bil_a avtistična_en. O, kako sem se motil_a.

V tej heteronormativni, binarni in ozkotirno razmišljujoči družbi ni bilo prostora zame. Nikoli nisem odobraval_a predalčkanja ljudi. To je imelo zame vedno negativno konotacijo. Nekatere_i so bile_i za predalčkanje, drugi proti. In potem so sledile debate. Jaz nikoli nisem razumel_a debat. Če imaš mnenje a, imaš pač mnenje a. Če ima nekdo drug menje b, ga pač ima. Redko bo imel kdo tako dobre argumente, da bo sogovornico_ka prepričal_a v svoje. Zame je bila to vedno izguba časa. Moj svet je bil zelo črno-bel in pika.

Kljub občutku, da obstaja nekaj, česar ne vem o sebi, pa mi nikoli ni prišlo na misel, da bi dvomil_a vase. Da bi razmišljal_a ali je z mano kaj narobe. Tega nikoli ni bilo. Na srečo. Vedno sem živel_a v prepričanju, da ima vse svojo razlago.

Imel_a sem par posebnih interesov, ki jih imam še danes. Seveda niso bili v skladu z družbenimi normami. Nikoli nisem bil_a pijan_a, nikoli nisem poskusil_a kaditi, nikoli me niso mikale stvari, ki bi mi škodile. Moj lasten svet in moji interesi so bili tako zanimivi, da me postopoma ni več zanimalo nič drugega. Moj konstanten in odločen odmik od družbe je begal predvsem mojega očeta. Od njega že leta na vsake toliko slišim, naj grem ven, najdem ljudi in se napijem. V mojih očeh pa je to zapravljanje dragocenega časa.

Po koncu gimnazije sem začel_a vedno bolj intenzivno uporabljati družbena omrežja. Skozi dolge pogovore z ljudmi iz različnih držav sem ugotovil_a, da sem avtistična_en. To mi je predstavljalo veliko olajšanje in veliko mojih notranjih nemirov je bilo s tem pomirjenih. Številne stvari so mi postale jasne; da me moti svetloba, da moja anksioznost delno izvira tudi iz tega, da so odrasli zatrli moj stimming (samostimulativno vedenje) že zgodaj, da vidim svet črno-belo, da ne maram in ne prenesem dobro sprememb, da so moji čuti poostreni in me zato določena dojemanja zelo motijo/ovirajo itd.

Kljub temu, da je avtizem pojasnil večino stvari, pa je nekaj ostalo nepojasneno: vsi ljudje, med katerimi sem se gibal_a zaradi mojih posebnih interesov, so spadale_i med cisspolne in heteroseksualne ljudi. Kljub temu, da mi je bil moj občutek nepripadnosti jasen, je bil tu še drug občutek, katerega nisem znal_a nikoli razložiti. Nikoli nisem pomislil_a, da bi bilo to zaradi spolne identitete ali spolne usmerjenosti. Nisem namreč poznal_a ničesar drugega v osebnem življenju. Mediji me niso ganili na isti način kot sovrstnice_ke. Name niso imeli vpliva in iz njih nisem znal_a izvleči informacij, pomembnih zame.

Čez par let sem po naključju naletel_a na vir, ki mi je spremenil življenje. Socialna omrežja in internetni brskalniki so me privedli do teme transspolnosti. Več, kot sem prebral_a, bolj mi je bilo vse blizu. Po dveh desetletjih sem končno imel_a oprijemljive podatke o lastnem zaznavanju spola. Genderqueer. Bila je identiteta, ki mi je v tistem trenutku popolnoma ustrezala. S časom in poglabljanjem v nebinarne spolne identitete in z branjem literature pa sem se začel_a identificirati kot nebinarna oseba.

Nebinarnost je bil odgovor na moja zadnja notranja vprašanja. Končno so imela vsa občutenja razlago in to tako, ki mi jo je bilo lahko sprejeti. Še nekaj časa sem uporabljal_a zaimke, kakršne so zame uporabljale_i na podlagi spola, pripisanega ob rojstvu. Sedaj zaimke mešam. Pišem s podčrtajem, v ustni obliki pa uporabljam ženske in moške osebne zaimke. Seveda mi to ne ustreza najbolj, a to je v slovenščini trenutno edina rešitev, ker nimamo spolno nevtralnega zaimka. V angleščini mi je lažje, saj lahko uporabljam zaimek they.

Kolikor je bilo prej nelagodje notranje, je zdaj zunanje. Še vedno namreč nimam potrebe po medicinski tranziciji v kakršnem koli obsegu. Ker živimo v tako zelo binarni družbi, mi ljudje avtomatično pripisujejo spol, ki mi je bil pripisan ob rojstvu. Ob naslavljanju z besedami, značilnimi za ta spol mi je vedno nelagodno. Ne razkrivam se zmeraj in povsod. Sploh ne, če sem na vsakodnevnih opravkih. Takrat nimam ne moči ne volje za kup vprašanj, še manj pa za zavračanje ali posmehovanje. Na srečo imam majhen krog ljudi, ki me sprejme takšno_ega, kot sem.

Otroci so druga zgodba, predvsem odkar imam pobrito glavo in se ne brijem več, sploh ko je toplo in je oblačil manj. Ravno včeraj pred lekarno je otrok starša vprašal ali sem fant ali punca. Vedno me veseli, ko otroci to sprašujejo. Povečini me starši vedno razočarajo tako kot naprimer včeraj. Iz tega je lepo razvidno, da je binarnost naučena in ne ‘naravna’. Raje bi videl_a, da bi me vprašale_i. Nihče ne more imeti odgovora za drugo osebo, če je ne pozna, vendar si ljudje vseeno pridržujejo to pravico.

Moj obstoj je političen. Vsaka odločitev, ki jo naredim, s kom preživljam čas, kaj počnem, kaj govorim, vse je politično. Politično je že samo dejstvo, da bi moj avtizem, ki v tej državi ne more biti uradno diagnosticiran, saj vse temelji na medikalizaciji in zavračanju podpore, lahko spodkopal mojo legitimnost za odločitve o sebi. V zdravstvu se namreč ugiba, da naj bi bil avtizem ‘motnja’ v takem obsegu, da se človeku ne bi verjelo o lastnih občutjih, predvsem o spolu. Sta moja nebinarnost in avtizem povezana ali soodvisna? Mogoče. Mogoče ne. Sta pa oba legitimna. Samoidentifikacija je osnova in naj bi bila človekova pravica. Pri nas še vedno ni.

Tova Per Peterka