Lea Aymard: “To niso vaši dokumenti!”

“To niso vaši dokumenti!” ali kako transspolna ženska živi brez dokumentov, ki bi izražali njeno identiteto

10. aprila sem imela rojstni dan; natanko 1 leto nazaj sem začela jemljati E (estrogen). Ta dan mi je zelo pomemben, zato sem se odločila, da vam pripovedujem, kar bo ostalo v mojim spominu kot moj prvi rojstni dan. Dejstvo, da sem 5 dni prej zbolela in bila 10. aprila ob 22h30 na urgenci je namreč bil zgolj popoln slučaj.

Dan se je začel na pošti, kamor sem mogla, ker sem prejela paket. Seveda je poštar prišel k meni, ko me ni bilo doma (mislim, da imajo detektor in čakajo, da me ni, da pozvonijo). Ker nisem prejela obvestila o prejeti pošiljki (mislim, da pošta zelo strogo varčuje papir) sem morala poklicati par številk, da sem zvedla, kje je pristal moj paket. Na kar oseba zaključuje pogovor v upanju, da se bom umirila:

»Gospa, res ni problema, če nimate obvestila! Samo do pošte s številko paketa in osebnim dokumentom.«

Jaz nonšalantno: »Arjjjjjjjaaaaaaammmmmfffffff … hvala.«

Za večino ljudi res ni problem dokazati svoje identitete. To počnemo vsak dan. Jaz sicer vsakič, kadar morem pokazati svoje dokumente še vedno opremljene s staro sliko, deadnamom (starim imenom oz. imenom, ki mi je bilo določeno ob rojstvu) in napačenim spolom, imam občutek, da si grem streljat metek v nogo. Poleg vseh neprijetnosti, ki jih s seboj prinese razkrivanje zelo intimnih stvari neznancem na javnem mestu, vedno tvegam tudi to, da se mi zavrnejo osnove storitve, ki jih potrebujem. Ampak dokler mi sodišče ne dovoli korekcijo dokumentov živim v koži kriminalke.

Zato nisem bila najbolj navdušena, ko sem dojela kaj se bo zgodilo:

Jaz, Lea – ženska brez dokumentov – bom lepo prosila, če lahko dvignem en paket brez obvestila o pošiljki z osebnim dokumentom od enega francoza.

Na srečo se v realnem življenje stvari vedno zgodijo drugače kot si jih predstavljamo. Na oknu na pošti recimo nisem bila sama ampak je zraven mene ena gospa je izpolnjevala nek formular. Zato je lahko tudi ona poslušala mojo zgodbo, ko mi je zaposlena rekla z prijaznim nasmehom:

»Ampak gospa to niso vaši dokumenti. Ali imate pooblastilo za tega francoza?«

»Ne, nimam, ampak … «

»Torej ne morete dvigniti paketa.«

»Ne, gospa, ne razumete … To so moji dokumenti!«

»Ne, niso!« (zaposlena vehementno protestira)

Jaz (med strahom in jezo): »Gospa, obljubim, to so moji dokumenti! To sem jaz. Sem v tranziciji.«

Zaposlena ne razume in me pogleda kot, da ji razlagam en zel kompleksen matematičen izračun teorije gravitacije. Gospa zraven mene je nehala pisati in diskretno preko moje ramen pogledala moje dokumente.

Jaz nadaljujem: »Vem, da zgledam drugače tukaj ampak ne morem vam dat nič drugega…«

Nenadoma se pri zaposleni nekaj zgodi. Oči se ji odprejo in naredi ogromen vzdih.

»Ajaaaaaaa … «

Ženska zraven mene diskretno kima.

»Zdaj razumem … « nadaljuje zaposlena.

Še enkrat pogleda mojo sliko in mene in njen obraz se zdaj razsveti. Pogledam na tla. Nikoli nimam inspiracije kaj početi sama s seboj, kadar me nekdo skenira od glave do peta in zelo strokovno notranje ocenjuje mojo tranzicijo. Očitno sem dobila dobro oceno pri njej, saj se s nasmeškom obrne in izgine. Malo me skrbi kaj bo sledilo ampak sem hvaležna za ta premor dokler z očmi ne srečam mojo sosedo, ki ima očitno en zelo dolg formular poln težkih vprašanj.

Zaslišim zaposleno preden, jo spet vidim:

»Ampak bi bilo nujno zamenjati to sliko, a veste.«

Evo jo izza vogala. V rokah drži moj paket in govori dovolj naglas zato, da moja soseda in ostali ljudje v vrsti lahko brez truda poslušajo debato. Samozavestno stopi do pulta. Še vedno drži paket v rokah kot, da je eno darilo zame, ki mi ga bo dala pod nekim pogojem:

»Vi ne morete tako sliko pustit na dokumentu« mi pokroviteljsko svetuje.

»Gospa, če bi lahko zamenjala bi že zdavnaj. Ampak sodišče, s katerim se borim že leto pa pol za nove dokumente in kljub 2500 eurov, ki sem jih plačala za odvetnico, mi še vedno ni uredilo novih dokumentov.«

Sosedi se je zgleda zataknilo, ker je začela rahlo kašljati. Razdražena zaposlena se brani:

»Ampak jaz ne morem vedeti!«

In malo manj naglas:

»Dobro izgledate. Nisem kriva. Ne morem vedeti.«

Paket sem dobila pa še kompliment zraven. Kako bi se lahko dan bolje začel?

Dan se je nadaljeval s tem, da sem šla k zobozdravnici. Že 5 dni se mi vleče neka infekcija, ki mi povzroča hude bolečine v čeljusti in danes grem končno k zobozdravnici, ker so krize bolečine vsakič močnejše. Sicer grem s težkim srcem, saj bo prvič, da me bo zobozdravnica videla od začetka tranzicije.

Medicinska sestra: »A niste razumeli, da morete pridit po drugi uri?« (namreč sem bila že 30 min prej kot zmenjeno, ker mi je toliko bolelo).

Jaz: »Ne, sem razumela, ampak mi je bolelo…«

Medicinska sestra: »A to je prava kartica?«

Jaz: »Ja, ja to je prava kartica«.

Medicinska sestra: »{DEADNAME}?«

Jaz: »Ja … To sem jaz. Sem v tranziciji in čakam nove dokumente …«

Medicinska sestra: »Aja??? Ker mi smo mislili, da pod takim spolom vas ni tukaj, da niste naša.

Jaz: »Ne, ni napaka, sem pri vas.«

Zobozdravnica je nadaljevala z ženskimi zaimki in se izogibala mojega imena, kar je v bistvu primer dobre prakse. Dala mi je antibiotike in proti bolečinske tablete na recept, torej sem kasneje mogla še v lekarno.

V lekarni sem se odločila dvigniti tudi hormone, ki so bile tudi na receptu. Sem farmacevtki dala ZZZS kartico od enega francoza, ki ima med drugim Estrogen na recept in prosila poleg proti bolečinskih tablet tudi za dvig antiandrogena.

Jaz: »Predpisali so me ta zdravila … « Čakam na reakcijo ampak je ni. Nasprotno, farmacevtka je zelo prijazna in učinkovita. Se veselim, da nima problemov z mojo kartico. Prinese zdravilo in vpraša naivno:

Farmacevtka: »A gospod ve kako se to uporabi?«

Jaz: »Hum … «  Za trenutek sem mislila, da se šali. Ampak očitno ne. Še vedno me pogleda s prijaznim nasmeškom na obrazu in dejansko čaka na moj odgovor.

Jaz: »Ma … Ja, ve. Hvala.«

Farmacevtka: »Naj vzame kot po navadi torej«. Zadovoljna pakira škatle v vrečko.

Farmacevtka: »Nasvidenje gospa!«

Zakaj sem se toliko bala, da ne bom nikoli pasala[1], zdaj pa imam probleme s tem, da farmacevtki na pamet ne pride, da trans ljudje sploh obstajajo? Mogoče, ker sem navajena, kadar hočem izobraževati ljudi, da vedno rečejo, da že vedo vse o transspolnosti, medtem ko je v realnem življenju zelo jasno, da ni tako.

Morem pa priznati, da sem bila zelo vesela, kot vsakič, kadar ugotovim, da pasam. Potem se mi mešajo občutki krivde, ker mislim na ostale_i, ki ne morejo ali nočejo pasati. Počutim se privilegirana, ker lahko pasam. Pasanje mi olajša življenje v družbi in me tudi osrečuje ko sem sama pred ogledalom. Rada bi sicer, da ne bi bilo zame toliko pomembno, saj pasanje ne bi smel biti to, kar me naredi bolj legitimno žensko. Ampak je žal veliko bolj spodobno v družbi biti binarna trans ženska, ki potrdi binarni sistem, izpolnjuje seksistične kriterije (lepote in pasanja) in živi v tipični spolni vlog kot nebinarna trans oseba ali trans ženska, ki želi pasati ampak ne more. Ko pomislim na to, se zdim sama sebi zelo razvajana, da se zadovoljim z reakcijo od farmacevtke.

Kadar razmišljam o obdobju, ko nisem pasala in primerjam, kje sem zdaj, se počutim kot bi našla zaklonišče sredi vojne. Zato priznam, da kljub temu, da se bom vedno javno borila zato, da ljudje razumejo, da pasanje ne dokaže ničesar in ne sme v nobenem primeru biti merilo za ocenjevanje kdo je trans oziroma kdo je bolj sprejemljiv_a trans oseba na podlagi tega, kako izgleda, sem nenazadnje zelo vesela, da pasam.

Zdaj sicer vidim, da imajo ljudje težavo verjet, da sem trans in še vedno čutim isti strah kot na začetku tranzicije, ko nisem pasala in so me ljudje grdo in sumljivo gledali ter bili nesramni. Predvsem me je neskončno strah, kadar morem pokazati svoje dokumente. In danes poleg tega, da me boli kot hudič, sem za en dan že več kot prevečkrat pokazala svoj deadname. Zato sem čakala, da sem se znašla na tleh in v joku od neznosne bolečine preden sem pristala na to, da me je partner peljal na urgenco.

Svoje dokumente sem na urgenci morala pokazati na sprejemu, pri registraciji, na prvem pregledu v triaži in na drugem pregledu z zdravnico. Začudena sem čakala na vprašanja, ki pa niso nikoli prišla. Več kot 6 ljudi me je klicalo, govorilo z menoj in vse_i so me sklanjale_i v ženskem spolu in niti enkrat izrekle_i deadname.

Dejansko sem se bolj ukvarjala z mojem zdravjem kot z mojo identiteto in to je bilo zame prvič. Še vedno poskušam razumeti, če sem slučajno naletena na tistih 6 ljudi, ki poznajo problematiko transspolnosti toliko dobro, da so bolj spoštovali moj spolni izraz kot spol, ki mi je bil prepisan ob rojstva ali, če so bile_i toliko površni, da so spregledale_i dokumente nasploh.

Skratka, naj zaključim s tem, da, čeprav pasanje ne sme biti norma za trans osebe in čeprav se borim proti binarnemu sistemu, ni bilo lepšega za mojo prvo hormonsko obletnico kot, da kljub dokumentom, ki nedvomno izdajo kakšen spol mi je bil pripisan ob rojstvu, ljudje vidijo kdo v resnici sem; ženska.

[1] Pasanje izhaja iz angleške besese passing ter pomeni biti družbeno prepoznan_a v lastnem spolu, ne glede na to katere spol je osebi bil pripisan ob rojstvu. Pasanje je predvsem odvisno od spolnega izraza osebe ter osnovano na družbenih normah glede zunanjega videza oseb določenega spola, predvsem žensk in moških, edinih spolov, ki jih splošna družba legitimira, zaradi česar je pasati kot nebinarna oseba izjemno težko.

                                                                                                                                                                                                       Lea Aymard

Lei lahko sledite na facebook profilu Lea Aymard, spremljate YouTube kanal Zavoda TransAkcija TransTube ter spremljate njen vlog Lein vlog.