Govor Lee Aymard na drugi paradi ponosa v Mariboru, 26. 6. 2021 Fotografija: Marko Pigac

Govor trans aktivistke na mariborski paradi ponosa 2021

“Zdravo Maribor! 

Danes bi se želela spominjati prve parade ponosa v Mariboru, 29. 6. 2019, na dan 50-letnice Stonewallskega upora, saj se je zgodilo nekaj, kar se mi zdi precej simptomatično za današnjo situacijo v Sloveniji. 

Parada je bila super, ampak jaz se spominjam predvsem tega, kar se zgodilo, ko je Rene začel govoriti o kvir svobodi, oblečen v barve mariborskega nogometnega kluba. Sama sem bila navdušena, da je reclaimal znak svojega mesta in lokalnega nogometnega kluba. Meni se je zdelo genijalno, ker svetu športa in navijačev vlada toksična maskulinost, kateri je pokazal srednji prst. Sem pa začutila, da je bila skupnost deljenja med navdušenjem in strahom.  

Slučajno (ali ne) je bila skupina oseb na terasi sosednjega lokala. Po nekaj časa so se začeli oglašati. Ne bom ponovila kaj, lahko si predstavljate, če že niste bile_i tam. Grozne besede in žalitve so se stopnjevale v intenziteti. Varnostniki gledajo, ampak ne oni ne policija nas niso varovali. Reneja sicer ni bilo strah oziroma to ni pokazal. Pogumno je speljal svoj govor do konca. Sicer so ljudi na terasi nadaljevali s svojimi glasnimi žalitvami. Po njegovem govoru so se žalitve nadaljevale. Na odru nekdo reče love is love. Tam pa se provokatorji_ke derejo in nam grozijo …

Vsak krik je malo bolj uničil govore in atmosfero. Vsaka žalitev je pogrenila izkušnjo in povečala strah, frustracijo in jezo. Tam, na terasi, škočijo od veselja. Počutijo se močni in izkoriščajo, da jih policija pusti pri miru. Kar je vsem udeleženkam_cem parade sporočalo: LGBTIQ+ osebe se lahko napada brez posledic. 

V hipu sem čutila naval adrenalina. Strah ob misli, da ne stojimo zase. Strah, ker to pomeni, da so že zmagali in imajo vse pravice nad nami. Mislila sem: “Kako se bo to končalo?

Zato, ko je nekdo začel kričati nazaj na provokatorje_ke in jih probal preglasiti, se mi je strgalo od veselja. To je bil samo en glas. Osebe, ki je ne poznam. Ampak je bilo vse, kar je bilo potrebno, da se je začelo: “Nazi raus!”. Nenadoma sprostim napetost, strah, frustracijo in jezo, vse naenkrat. Hitro iščem nekaj pametnega za povedati ampak vse, kar rata je: “Rhajjjaagaaaoaiaaaa!”.  

Kriči nas nekaj in ne morejo nas preglasiti. Tako skupnost pokaže, da se zna tudi braniti, kadar se je treba. To je pride. Pride je protest. In upor. Spomin na upor v Stonewall Inu, upor pred sistematičnim nasiljem, ki so ga doživele najbolj zatirane osebe v ameriški družbi: ženske, nebele, trans, spolne delavke_ci, queers, fags, fairys, in druge_i, so se en večer neizprosno uprle_i policijski represiji. In ta upor je bil tako uspešen, da je rodil moderno gibanje za človekove pravice LGBTIQ+ oseb. 

Pogosto pozabimo, da je prvi kamen kvir in trans pravic bila v bistvu opeka. Opeka, ki jo je policaj dobil v glavo, ko je enkrat preveč pretepal naše prednice_ke. Stonewallska opeka ni letela kot provokacija ampak kot reakcija na sistemsko nasilje do ene skupine. Zato je Stonewall postal simbol obrambe proti sistemskemu nasilju. Simbol poguma par posameznic_kov pred opresijo. 

Ampak moje sanje so se spremenile v nočno moro, ko naenkrat slišim: “Nehajte izivati! Jih bomo še bolj jezili!”. Gledam okrog in vidim, da organizatorke_ji pozivajo ljudi naj se ne odzivajo. To je bila pač “love is love” paradna strategija. Zaključek zgodbe pa je, da je policija prišla popisati Reneja. Za svoj govor na paradi ponosa. Osebam na kafiču, ki so nas vsaj pol ure zalivale s sovražnim govorom, pa se zaradi tega ni nič zgodilo. 

Ta incident dve leti nazaj je dobra ilustracija današnje situacije na ravni države. Po travmi Covid-19 se zbujamo v državi, kjer piha severovzhodni veter nestrpnosti in zrak že ima vonj po nevihti fašizma. Politika in družba počasi ampak vztrajno utrjujeta trende nacionalizma, tradicionalizma in patriarhata. To je potencialna grožnja za zame, zate, in za vse nas, ne glede na to, kako  vključene_i in varne_i se počutimo danes. Tako kot v avtoimuni bolezni, kjer levkociti napadejo svoje zdrave celice namesto zunanjih virusov, kadar družba zboleva zaradi fašizma, napada sama sebe. Naprej napada vse, ki se ne držijo norm, norme pa nato postanejo zakoni. 

Zato moramo biti pripravljene_i in ni boljše priprave kot okrepitev naše skupnosti. Naša revolucionarna moč je lahko edino brezkompromisno povezovanje med seboj in skrb drug do drugega. Najboljši odgovor na tradicijo sovraštva je tradicija solidarnosti in empatije do najbolj zatiranih oseb. Tako sledimo korakom naših prednikov_ic.

Hvala organizatorkam_jem, da kljub vsemu vztrajate. Zame. Zate. In za nas.”

Lea Aymard, Zavod TransAkcija