Vesna Novak

Pravijo, da so nekateri ljudje vedno vedeli, da so transspolni. Čutili so nelagodje in takoj razumeli, da je to disforija. Svoj “coming out” so naredili v najstniških letih in ponosno vstopili v svet transspolnosti. Jaz nisem bila taka. Premagati sem morala veliko negotovosti in samoprepričevanja, da sem lahko sprejela, kaj sem.

Znaki so bili seveda po malem vidni že v otroštvu. Že pred puberteto sem sanjala, kako zanimivo bi bilo biti punčka. Na skrivaj sem prebrskala mamino omaro in pomerjala obleke, ko staršev ni bilo doma. Zagotovo pa nikoli nisem čutila nobene stiske, ne? OK, vsak dan sem uro ali dve zapravila na Internetu, kjer sem se pretvarjala, da sem punca. Nisem pa bila žalostna, če kak dan ni bilo časa za to. Dobro, ja: kadar sem videla kakšo lepo punco, nisem sanjarila o seksu z njo – bolj sem si želela imeti njeno telo. V redu, no, občasno sem po Internetu naročila kakša ženska oblačila in v njih lenarila po stanovanju, nato jih pa skrila na dno najbolj temačnega predala. Morda sem se parkrat vanje oblekla tudi zunaj stanovanja – ponoči, ko ni bilo nikogar na ulici. Ja, ja, morda je bila polovica pornografije na mojem računalniku urejena po mapah z imeni “Moški se spremeni v žensko” in “Izmenjava teles”. Se zgodi. Ampak to je bilo samo nedolžno sanjarjenje. Vsakdo kdaj sanjari, ne?

Tako sem bila dolgo prepričana, da zagotovo nisem trans – samo normalen tip z zanimivimi vendar nedolžnimi spolnimi zablodami. Slišala sem za transspolnost, a sem bila prepričana, da je to za druge ljudi. Drugačne ljudi. Slej ko prej sem pa tudi jaz začela doživljati disforijo. Ne vem, od kod je prišla, ampak nenadoma je postalo veliko bolj prijetno nositi ženska oblačila, nato pa veliko bolj neprijetno izgledati preveč možato. Še vedno pa sem se lahko prepričala, da to ni nič takega. Verjetno je faza, bo prešla. Aha, še vedno je tu? No ja, vsaj ne gre na slabše. Ups, zdaj gre pa na slabše? Eh, verjetno ne bo šlo bistveno bolj na slabše.

Nekatere_i si lahko takoj priznajo, da so trans. Zame je bila to huda ovira: tudi ko sem si to priznala, sem vedno pravila, da “niti nisem tako zelo trans, samo po malem”. Zelo važno je bilo, da sem samo po malem trans. Če bi si priznala, da je to resna stvar in ne bo šla sama od sebe stran, bi morala celo kaj storiti. Morala bi povedati staršem, prijateljem_icam in sodelavkam_cem. Morala bi zamenjati garderobo. Morala bi začeti jemati hormone in načrtovati kirurške posege. Ne, ne. Veliko lažje je bilo reči “eh, verjetno nisem tako zelo trans”, ker mi potem ni bilo treba storiti ničesar.

Morda nekaterim tako samoprepričevanje uspe. Ne vem, kako to izgleda, ker nisem srečala še nikogar, ki bi ji_mu zares uspelo. Meni zagotovo ni. Morala sem si priznati, da sem trans in da sem vedno bila trans. Ste vedele_i, da si cis tipi ne želijo, da bi bili lepe ženske? Neverjetno, toda resnično. Zame sta bila “samo rahlo trans” in “ne prav zelo trans” samo izgovora, s katerima sem se izogibala strašljivim stvarem. Nekatere stvari sem sicer še vedno lahko opravila: dala sem si naprimer z laserji odstranit dlake na obrazu. To je šlo, saj sem se lahko prepričala, da pač itak nikoli ne bom hotela imeti brade in bom lahko samo lepo obrit moški. Dlje pa nisem mogla iti, dokler si nisem priznala, da sem prav zares transspolna. Ko sem si to priznala, sem povedala staršem in začela iskati hormone. Vsi nadaljnji koraki so bili bistveno lažji od tistega začetnega priznanja.

Imam kolega, ki je črn in trans. Nekoč mi je rekel, da je biti trans podobno kot biti črn: tega si itak nisi sam_a izbral_a, tako da se ti tudi ni treba sramovati. Ko sem še mislila, da sem cis moški, sem svojim trans kolegicam vedno pravila, da se tudi njim ni treba sramovati. Vseeno pa me je bilo zelo sram, ko sem pričela z lastno tranzicijo. Zaradi tega sramu sem se samooklicala za “moškega s fluidno spolno identiteto”, “samo rahlo trans osebo” in “niti ne tako zelo trans osebo”. Trajalo je precej časa, da sem si priznala, da pač “samo rahlo trans” ljudje ne jokajo, ko se neobriti vidijo v ogledalu. Ko sem si priznala, sem pa lahko končno postala srečnejša.

Vesna Novak

(Original napisan v angleščini za Laramie Pridefest Quarantine Zine 2020. V slovenščino prevedla avtorica.)

_______________________

Želiš prispevati svojo transpektivo? Piši nam na info@transakcija.si! Naj se sliši tvoj glas! Več o rubriki Transpektive – osebne izkušnje trans oseb na povezavi.