Samostojne povedi (in) samoidentifikacije

Ful smo pedantne_i okoli identitetnih definicij. Itak, da si lahko lezbijka, če si nebinarna_en. Vsak_a je lahko nebinaren_a, če se identificira delno ali pa v celoti kot fant/moški. Lahko si trans, če ti je bil ob rojstvu pripisan ženski spol in uporabljaš ženske zaimke. Lahko si gej, in so ti všeč ženske. Si biseksualec_ka, (tudi) če dejtaš (»samo«) moške. Lahko uporabljaš moške zaimke in ni v neskladju, da si lezbijka, če tako čutiš sebe, svojo privlačnost do (…) in se tvoja identiteta na ta način čuti, oblikuje, povezuje in manifestira.

Zaimki nimajo (v naprej obvezujočih) pravil. Imajo dogovorjene pomene, te pa vsakokrat temeljijo na samoidentifikaciji. Ona/they (lahko) pomeni nebinarna ženska. Običajno z implikacijo AFAB (ob rojstvu pripisan ženski spol). Običajno z (bolj) ženskim spolnim izrazom. In on/they, nebinarni moški, z implikacijo AFAB, ki nosi binder. In seveda, ima kratke lase. Seveda. Ljudje. Zaimki niso isto kot spol. Niti kot spolni izraz. Ne morejo biti (ne)skladni z ob rojstvu pripisanim spolom (AGAB), ne morejo se ujemati ali neujemati, ker gre za samostojne in ločene in drugačne (čeprav včasih, a nikoli praviloma in sistematično, povezane) procese.

Potem se pa še spotaknemo ob toksično maskulinost. Trans moški in transmaskuline osebe, pa tudi butch ženske, pa vse_i ostale_i, ki tako ali drugače ali še drugačneje čutijo, izražajo, živijo maskulinost, ilustrirajo in dajejo izkušnjo maskulinosti, ki je lepa, osvobojajoča, dinamična, raznolika, in zelo prisotna (tudi) znotraj skupnosti. Maskulinost ne odraža stopnje in kriterijev »koliko« si queer, trans, moški (,…). Ne odraža, kok si toksičen_a, ogaben_a, slab_a, agresiven_a. To, koliko si toksičen_a, odraža koliko si toksičen_a. Koliko in kako si maskulina_a, odraža koliko, še raje pa, na kakšne načine si maskulina_a. Samostojne povedi in samoidentifikacije. Mešanje enačenja s povezavami proizvaja neustrezne pomene in stereotipe (in v hitrih proizvodnjah tudi nasilje).

Maskulinost je močna, drzna, nežna, mirna, subtilna, glasna, direktna, jezna, prijazna, nedefinirana, unikatna. Prav tako kot feminilnost. Prav tako kot nebinarnost. In druge identitete. In druge izkušnje spola in/ali s spolom povezane izkušnje. Maskulinost ni in ne rabi biti v paru, v kontrastu, v nasprotju s feminilnostjo, da bi lahko bila vzeta, izražena, razumljena, živeta. Maskulinost ni grožnja. Pomeni pripeti nanjo so grožnja. Ti isti pomeni, ki nam diktirajo AGAB (ob rojstvu pripisan spol), in življenja, in izkušnje.

Trans aktivizem, zame, je progresiven v tem, da zahteva od nas, da se učimo v izkušnjah upoštevanja in spoštovanja.

Naučiti se moramo odučiti svoje možgane, da berejo spol(ni izraz) kot pobarvanko, ki je pobarvana (samo) z roza ALI (in nikoli »in«) modro. Če pa ni pobarvana ali je pobarvana z drugimi barvami, moramo pa nujno in zdele takoj nehati kracati čez s svojima binarnima barvicama. Naučiti se moramo vprašati po zaimkih, jih upoštevati in spoštovati tako, da jih dosledno in ustrezno uporabljamo. Naučiti se, da oseba, ki uporablja zaimke »ona«, ne bo vedno nizka, bela, tiha, suha oseba v krilu, z visokim glasom in dolgimi lasmi (največkrat pričakovano, da je to (cis) ženska).

Ko razmišljam o naučenosti in razumevanju branju spola, pomislim na osebe iz zgodovine, ki jim je bil pripisan ženski spol ob rojstvu in so živele_i pod krinko moškega. Na primer, ko so se pretvarjale_i, da so moški iz raznolikih razlogov (npr pri opravljanju striktno moških poklicev) in živele_i kot moški, pa tega leta ni nihče opazil. Kako je bilo to možno? Ker je raznolikost človeških teles tako bogata, da je to možno storiti in biti prepričljiv_a v tem. Naravno je, da so moški nizki, suhi, da imajo višje glasove, da so ženske visoke, močne, maskuline. Šlo je pač tako: »on ima majhne roke in nizek je« in s tem se nihče ni imel interesa ukvarjati. Dandanes pa smo tako obremenjene_i s spolom, njegovimi karakteristikami, pogoji, omejitvami in dovoljenji. Mogoče se lahko brigamo zase in manj ukvarjamo s tem, koliko in na kakšne načine je nekdo drug nekega spola. Če damo idejo spola na stran, in vzamemo svoje opazke izolirano: »joj, kako ima pa ta ženska velike roke«, se počutimo vsaj malo neumno, da se s tem ukvarjamo. Enako je s spolom. Realnost je, da niso in ne bodo ljudje vedno (niti pogosto zares) narejeni po meri, kot si naučeno predstavljamo, kakšne oblike, velikosti, poraščenosti, barve je oseba nekega spola.

Priročni in že skoraj avtomatski odzivniki vrtenja jezika v formiranje zaporedja besed se glasijo takole, z manjšimi, a ne preveč izvirnimi ali unikatnimi variacijami: »ne vidim te kot žensko, zato bom zate uporabljal_a moške zaimke« ali »zato te ne morem naslavljati z moškimi zaimki«. Kako vidimo nekoga (tj. kako beremo spol), je odvisno od tega, kako smo navajene_i (naučene_i) brati spol.

»Ne vidim te kot žensko« pomeni: »ne želim te videti kot žensko«. “Zato te ne morem naslavljati z moškimi zaimki«, odraža nezmožnost (“ne morem”) osebe, ki govori (narobe). Tako kristalno jasno je, na kateri strani tiči (ne)odgovornost. Kot da bi gledale_i skozi ravnokar pomito steklo. Potem pa probale_i vstopiti skozi. Samo da butajo vrteči jeziki vanj, buške se pa delajo na naših glavah.

Vaja vodi v napredek. Vaja vodi v spremembe. Večkrat ko uporabimo (v tem primeru) ženski zaimek za osebo, ki je naši možgani ne prepoznajo kot žensko, večkrat se bo ustvarila ta nova povezava, kako vse lahko ženska izgleda (kar je kakorkoli ona hoče). Kmalu bodo naši fleksibilni možgani vse bolj spontano ustvarjali bolj raznolike povezave in naša glava bo bolj pametna. In naš vrteč jezik bo bolj spoštljiv.

Če identiteta druge osebe zate ni smiselna, iskreno, absolutno in zagotovo to nima niti najmanjše veze. Z ničimer.

Ljudje ti sami povejo, kako se identificirajo in/ali katere zaimke uporabljajo zase, in to je to. To slišiš (ker imaš ušesa) in to upoštevaš (ker lahko in ker to znaš). Nima veze, a to razumeš ali ne. To je isto, kot ko ti nekdo pove, da ji_mu je ime Luka. To slišiš in to si zapomniš. In to ime upoštevaš. Če Luka zgleda kot Žiga, ga vseeno ne kličeš Žiga. Pa tudi Veronika ne. Ker se s tem niti ne ukvarjaš (kako in zakaj je nekomu tako ime). Pa tudi veš, da boš ti izpadel_a blesavo, če boš to počel_a. Tako kot izpadeš blesavo, če to delaš z zaimki. Ne ukvarjaj se s spolom drugih ljudi. Ker je princip isti. In ta princip že poznaš. Imena, zaimki, spol, identiteta drugih ljudi niso zate. Zanje so. In njihovi so.

Obožujem, da queer (in tudi specifično trans, in pravzaprav tudi vse ostale identitete, ko in ker si dovolimo) pomenijo in sporočajo, da nihče ne ve in ne more vedeti in nima pristojnosti in nima mojega dovoljenja, da ve, kdo (in kaj vse) sem (in nisem). In polno uživam v tem, kako istočasno (samo jaz) vem točno kdo in kaj in kako sem, tudi takrat, ko teh (konkretnih, specifičnih, dolgotrajnih) odgovorov nimam (in jih ne rabim (vedno)). In kako imam s tem, da sem queer (ali trans, ali ženska, ali nebinarna oseba, ali moški, ali vse to, ali nič od tega, ali nekaj drugega) moč, in izbiro, in samodovoljenje, da se ne rabim pojasnjevati. Včasih se moram sama sebi (ker podležem tujim dvomom in ponotranjenim blodnjam, in se tudi jaz še učim, in se vedno bom). Drugim se pa ne pojasnjujem in ne opravičujem (več). Lp. <3

Tole je prijazen opomnik, da so oznake, besede, identitete fleksibilne in fluidne.

Da ni pravil, kako biti (dovolj) trans, moški, ženska, nebinarna oseba, kdorkoli in karkoli čutiš, da si. Če si trans, si (lahko in si dovolj) trans. Kljub temu, da se najdejo ljudje, ki se čutijo poklicane_i, da nas preiskujejo, zaslišujejo in ocenjujejo (in nas o tem nemalokrat celo obvestijo), to ni njihova služba. To ni v njihovi pristojnosti. Niso usposobljene_i za to, ker pravzaprav nihče ni, razen tebe. Ti si absolutna avtoriteta svoje identitete. Zelo ste kul! Cenjene_i ste v naših kvir prostorih. In osebno se vam zahvaljujem za to. Ker ste kul in ker ste (tukaj – povsod).

Pazite nase, uživajte v svoji in naši raznolikosti, in bodite safe!
(In ne pozabite na moč samostojnosti povedi in samoidentifikacije!)

Teja Bakše, genderqueer pronoun anarchist