Na začetku jezika

Skica govora, ki predpisuje, nažira in nadzira

“Na koncu jezika, to ti pove: beseda, ki jo iščem, mi je ubežala, ampak upam, da jo bom kmalu našel.”
_Wittgenstein
 

Jezik in spol sta si usojena. Ospoljen jezik, ubeseden spol, oboje je izrazito osebna stvar. Naš jezik nam je zelo pri srcu, zato se branimo vsakršnega posega vanj in zlahka izključimo širše dimenzije besed, ki se nam zdijo tako “naše”, pa čeprav smo jih samo pokradle_i.

Naj razgrnem nekaj teh dimenzij jezika. Nekaterim so mogoče očitne in samoumevne, a ravno zato odrevenele in nepreizprašane. Drugim spet je metajezikovnost – govor o jeziku samem – nekaj novega.

Zakaj je za trans* osebe jezik tako ključnega pomena? Izkušnje. Nujno se je spomniti, da trans* osebe obstajamo že zelo dolgo v zgodovini. V moderni družbi cispatriarhat ostri mejo med spoloma: družba, v kateri imajo cis moški največ moči, bo prioritizirala ohranitev te moči pri cis moških. Najlažje to stori tako, da kompleksno vprašanje spola zreducira v binarno razumevanje spola, kjer je en priviligiran nad drugim in prestop med enim in drugim ni mogoč. Poenostavljam: če bi smele_i vsi_e postati moški, potem ne bi bilo več nikogar, ki je podrejen.

Eno izmed največjih orodij pri vsakršni opresiji pa je jezik, ki te meje vzpostavlja in skriva njihovo arbitrarnost. Ne samo, da smo binarnega sveta navajene_i, tudi bolj intuitivno je razumljiv, kot pa kompleksna realnost spola. Za primer vzemimo spol, pripisan ob rojstvu. Po zakonu se mora novorojenčici_ku na dan, ko se rodi, zapisati ime in spol. Zdravnik_ca se otroku zazre v genitalije in na podlagi izgleda le-teh bitju pripiše spol, posledično pa s tem tudi frizuro, oblačila, vzgojo, uhane in višino plače. Včasih odločitev ni tako jasna in je pač potrebno vzeti ravnilo…

Tukaj mi, draga_i bralec_ka, oprosti manko strokovne formulacije. Kurcemerstvo je slab indikator, tako, na splošno. Merjenje teles pa je zelo jasen pokazatelj izvajanja moči.

Ostanimo še malo pri zdravstvu. Poleg dodeljevanja zaimkov se nam tu kot transspolnim osebam dodeljujejo tudi diagnoze. Zakaj? Prikazovanje transspolnosti kot bolezni je pomemben mehanizem marginalizacije, ki reproducira cisnormativnost. Tako je vsaka trans* oseba v Sloveniji, ki si želi medicinske tranzicije, primorana pridobiti diagnozo F64, transseksualizem.

To je beseda, ki so si jo je cisnormativna družba izbrala za nas in pomeni ne samo, da smo trans, temveč je zaznamovana tudi z mislijo, da je trans osebe lažje obravnavati kot bolne in iracionalne, kot pa nam zagotoviti obstoj in mesto v družbi.

Poleg zdravstva, ki ga trans* osebe tako ali drugače trpimo, pa nam resničnost krojijo tudi druge institucije. Dober primer so mediji. Ti o nas poročajo tako, kot da smo na Marsu – in zelo po želji. Publikacije so nam lahko v istem dnevu zaveznice in nasprotnice. Ustvarjajo se narativi o trans osebah, toda ne z nami v mislih. Na eni strani se nas senzacionalizira, na drugi pa je naš obstoj zlorabljen kot kladivo proti levičarski politiki. Težijo mi s tem, da je moja identiteta uvožena iz Amerike, jaz pa se samo spomnim na dobrega starega Dr. Ljubo Prenner, ki že leta 1941 ni bil ne moški in ne ženska.

Zanesemo se lahko le nase. Le me_i bomo lahko z našimi besedami povedali_e to, kar gre o nas govoriti. Naši glasovi, izkušnje in besede so zelo raznolike_i in to je dobro, saj imamo s tem bogato podlago idej za to, kam si želimo naprej kot osebe, skupnost(i) in družba. Kako bomo transformirale_i jezik in kaj si s tem želimo doseči?

Vsemu temu namenjamo letošnje transformacije, TransFormacije. Zbiranje novih rešitev za jezik, vstopanje v pogovor z institucijami, širjenje naših glasov in zgodb, ki si jih zatirala ne želijo slišati. Korak naprej.

Piše: Jaka Šoster