Starani kot dobro vino

Na vse nas transe, mlade in stare

Pogosto slišimo zgodbe trans oseb, ki so že od nekdaj vedele točno, kdo so. Ki že v vrtcu niso marali nosit oblekic in roza barve, ali ki so si celo osnovno šolo puščale dolge lase. Trans oseb, ki niso marale, da se jim reče »fantek« ali »punčka«. Pridemo celo do točke, kjer je to zgodnje zavedanje lastne spolne identitete zahtevano, da se nas kot trans osebe jemlje resno. Na psihiatrični obravnavi (ki je za medicinsko tranzicijo v Sloveniji še vedno obvezna) nas zaslišujejo, ali se spomnimo kakšnih »težav« s spolom iz otroštva in ko se nas vpraša, pri kateri starosti smo prvič spoznali, da smo trans, se pričakuje odgovor z enojnimi števkami. Če smo se res takšni rodili, potem bi morali to že od rojstva vedeti, kajne?

Ne razmišljajo o tem, kako zelo uspešni so starši v tem, da te prepričajo, kaj in kdo si. Da ti to zapovedo. In v družbi, kjer vidnosti za trans osebe (vsaj do nedavnega) preprosto ni bilo, ne veš, da sploh obstajajo druge možnosti. Spol, ki ti je bil pripisan (in predpisan) ob rojstvu je edini, za katerega veš.

Dodajmo na to še pritiske družbe. Na eni strani zasmehovanje in sramotenje, če ne izvajaš svoje »vloge« dovolj uspešno – če nisi lepa in pridna punčka ali pa močan in pogumen fantek; če si drzneš pokukati izven ozkih okvirjev spola. Na drugi strani napadi in razčlovečenje tistih nekaj trans oseb, za katere si slišal. Če želite primer, si samo oglejte katerikoli članek ali oddajo, v kateri se pojavi nekdo, ki ni cis, pred letom 2010. 

Ko odraščaš v družbi, ki vidi “transpolnike” kot čudake, s katerimi je nekaj narobe ali pa kot večno tarčo posmeha, je težko sploh proizvesti idejo, da si to morda tudi ti. Ta koncept sploh ne obstaja v tvojih možganih. Oni so nekaj tujega, neznanega in čudnega, ti pa si samo ti. Čisto navaden, normalen človek. 

Mine lahko več desetletij, preden spoznaš eno od teh bizarnih bitij v živo, preden jih vidiš na socialnih omrežjih ali na televiziji. Vidiš, kako se obnašajo, kako govorijo, kako delijo svoje izkušnje in naenkrat te zadeneta dve težki spoznanji. Prvo je, da so ti vse življenje lagali (ali pa vsaj, da so se tudi oni motili) – trans ljudje so, prav tako kot ti, ljudje. Normalni in navadni (in včasih celo malo dolgočasni). 

Drugo spoznanje je, da so ti izkušnje, ki jih opisujejo, vse preveč znane. Mogoče gre za nekaj, kar si čutil že celo življenje in čemur nisi nikoli mogel izkopati izvora; mogoče je nekaj, kar si prvič doživel prejšnji teden, a temu nisi želel posvečati pozornosti. Kar naenkrat si tudi ti eden od teh trans čudakov.

Kaj pa zdaj? Družina ti ne verjame, kajti »nikoli niso ničesar opazili«. Prijatelji so zmedeni nad (vsaj za njih) nenadno spremembo. Še psihiater, ki naj bi bil strokovnjak tega področja (in ki je odraščal v istih časih kot ti, ali še prej) se zdi skeptičen. 

Vsi se obnašajo, kot da so vsak aspekt sebe in vsako podrobnost svoje duše poznali že v maternici. Kot da se nihče od njih ni razvijal in rastel skozi leta, desetletja, kot da so samo povečani dvoletniki. Ljudem je dovoljeno skozi leta postopoma spoznavati svoje okuse, želje, prepričanja, celo temeljne vrednote se spremenijo. A pri spolu se potegne črta, ta je vklesan v kamen (oziroma v meso). 

Če imaš srečo, ti naklonijo majhno okno v mladosti. Takrat moraš omeniti, da ti ta spol ne ustreza, da ti verjamejo – če to okno zamudiš, je prepozno za vedno – nisi več zanesljiv vir. Seveda, mnogi ti niti tega okna ne odprejo, za njih ni nikoli pravi čas, da si ti trans. 

Želim si, da bi to transpektivo lahko napisal nekdo mnogo starejši od mene. Nekdo, ki je spoznal, da je trans, pri petdesetih, šestdesetih, sedemdesetih. Sanjam, da bi ta tekst spisala transbabica, ki je za osemdeseti rojstni dan začela jemati hormone. Ti ljudje obstajajo, to je dejstvo. Živijo svoje življenje, se soočajo s problemi, doživljajo veselje – so navadni, normalni ljudje. Obstaja tudi mnogo njihovih vrstnikov, ki sploh še niso spoznali, da je njihova spolna identiteta drugačna, kot so mislili vsa ta leta, da je. Tudi za njih ni prepozno. Nikoli ne bo, dokler niso hladni in togi. 

Transpolnost se ne pokvari s časom. Tudi, če je zaprta in zakopana globoko, se le razvija in bogati. Stara se kot dobro vino, zato nikoli ni prepozno, da odpečatimo to buteljko in užijemo nje darove.

Na zdravje! Na vse nas transe, mlade in stare!

Piše: S. K.