⇉ What is queer typography?
Paul Soulellis, 2021

Eden izmed zanimivih aspektov jezika je udejanjenje le-tega v tipografiji. V našem transformacijskem ukvarjanje z jezikom je tako tudi to vidik, ki ga je dobro premisliti. S tem namenom sem napisal povzetek oziroma recenzijo zgoraj prilepljenega članka, s prvotnim namenom, da nanj zvlečem oči, pa tudi zato, da delim nekaj navdiha za kvir teoretiziranje!

Pred kratkim nam je pod roke prišel torej ta odličen članek o kvir tipografiji, ki ga je napisal Paul Soulellis po predavanju iz tipografske TDC konference leta 2021. Članek je obširen in podroben, pa tudi poln referenc in povezav do konkretnih kvir ustvarjanj, tako zgodovinsko pomembnih kot sodobnih. Je prava zakladnica in ga toplo priporočam v branje v izvirni angleščini na avtorjevi spletni strani.

Članek se torej sklicuje na mnoge raznolike vire, od primerov tipografij, do nekaterih teoretskih nastavkov (npr. Halberstam) in tako nudi tudi model, kako predstavljati in popisovati določena področja kvir skupnosti. Ta poudarek na interdisciplinarnosti (in intersekcionalnosti) je izredno pomemben za področje kvira, ki je načelno kritičen in skuša ohranjati odprta vprašanja. Tako si v prihodnosti obetam čim več besedil s podobnimi pristopi.

Po eni strani ti torej veselo lansiram ta članek. Sledi nekaj prevedenih odstavkov zloženih v povzetek celotnega besedila, kot vstopna točka v slovenščini. Po drugi strani pa si želim dodati tudi nekaj drugih teoretskih navezav, ki se mi zdijo smiselne v kontekstu. 

Iščem kvir tipografijo. Je še kdo tukaj? Še kdo išče? Razmišljam, če je to sploh pravo vprašanje. Pri iskanju kvir česarkoli sem pogosto osamljen. Beseda kvir se upira definiciji, včasih se navezuje na pojem zavrnitve in deviacije od pričakovanj, stran od normative. Gotovo je politična beseda, katere pomen se je skozi zgodovino razširjal, in ta širina ni omejena samo na spol in spolno usmerjenost.

Zadnje čase slišimo veliko o upiranju, ampak tukaj govorimo dolgoročno, zgodbe boja in opresije in osvoboditve, ki jih najdemo povsod, kjer moč dela svoje. Heteropatriarhat, kapitalizem, rasizem in kolonializem – to je matrica dominacije, kot jo je poimenovala Patricia Hill Collins v Black Feminist Thought (1990).

Halberstam piše, da je “odpadnost zemljevid nepreizkušenih političnih poti, ki ne popisuje popolnoma druge krajine; stranske poti odpadnosti so vsi prostori med avtocestami kapitala.” Ti vmesni prostori, ki nam jih Halberstam ponuja v premislek, so prav tukaj v arhivu, kjer se piše zgodovina, in kjer se gradi zapuščina moči in kapitala.

Vrnemo se k tipografiji. Pred kratkim je Dennis Grauel v predavanju opozoril, da se tipografska industrija na določene načine podvrže logiki uspeha. Oblikovanje črk in poslovanje v pisavah, je politično in tesno povezano s kapitalom. Govori o tem, kako je CIA pred kratkim prenovila svojo podobo in kako pisave pogosto vzdržujejo in podpirajo imperialistično moč.

Sprašuje: “Ko dovolimo založbam, da prodajajo pisave komurkoli z denarjem, si mogoče ne predstavljamo, kako bi si lahko zamislili načine, da bi se s pisavami upirale_i strukturam kapitalizma.” To je ena začetna točka, nezmožnost domišljije, ki jo Dennis omenja. Mogoče bi se morale_i vprašanja Kaj je kvir tipografija? lotiti z zahtevnejšim vprašanjem – Kako bi se lahko tipografija upirala kapitalizmu?

Odgovori na ta vprašanja niso preprosti in zdi se mi zelo ustrezno, da se jih avtor loti skozi primere. Na primer, posveti se analizi tipografije v naslovnem kadru filma Queen of the Undreground iz leta 1993. Osrednja oseba filma je Octavia St. Laurent, performerka in izobraževalka o AIDS-u, ki se je ob različnih časih identificirala kot interspolna in trans oseba.

Oblikovalec Riley Hooker v članku za Walker pravi, da v tipografiji za Octavio mešane velike in male tiskane črke vsebujejo sledove leeta. Znan tudi kot eleet, leetspeak ali 1337 5p34k, izhaja iz zgodnje internetne kulture, kjer se v črkovanju določene črke nadomestijo s številkami in izhaja iz proto forumov iz osemdesetih. Tako se je sporočilo na nek način zakodiralo, skrilo, in obogatilo z dodatnim pomenom.

Kvir je tesno povezan s skrivnimi jeziki, kot je hanky code z barvnimi ruticami, znano tudi kot flagging, ki je bil popularen v 70-ih in 80-ih. Primer je tudi polari, gej sleng iz Anglije, ki se je uporabljal še do nedavno, začetke pa ima v 19. stoletju. Mislim, da je tukaj ključna povezava med kvirom in berljivostjo. In kaj pomeni uporabljati jezik – kako zveni, kako izgleda, kako se piše – z nadzorovano berljivostjo in pomenom.

Ni kvir tipografije, samo kvir branja in pisanja. Mogoče to zveni kot nekaj novega, toda ta izjava se naslanja na več kot tri desetletja kvir teorije in študij spola, ki so nam prinesle, med drugim, razumevanje, da “spol je nekaj, kar delaš, in ne nekaj, kar si.” (Johanna Burton, “Irreconcilable Difference,” v Trigger: Gender As a Tool and a Weapon, New Museum, 2017)

Predlagam, da se odrečemo mavričnim slogom in metaforam spola, proti kvir delovanju. Od kvir tipografije h kvir oblikovanju. Kvir branju in pisanju. K Performativnim, nekonformnim dejanjem, ki odstopajo od pričakovanga. Osredotočanje na ljudi in skupnosti, kjer nastajajo dobri problemi. Tiste_i, ki izvajajo deviantno oblikovanje konformizmu navkljub.

V nadaljevanju se Soulellis posveti analizi dotičnih tipografskih del iz kvir skupnosti – predvsem zinov in posterjev. Navaja čudovite primere prav teh uporniških načel, ki jih v članku razvija. Tako so vse ideje zelo nazorno prikazane tudi v praksi, in če kdorkoli potrebuje navdih za kvir oblikovanje, je to odlična odskočna deska.

Moj odziv na teoretske poteze v tem članku pa je sledeč. Že po sami strukturi in zgodovinskosti takoj spominja na Foucaulta, ta težnja pa je po mojem mnenju najbolj prisotna v Halberstamu. Prav to normiranje in kategorizacija, ki se ji upira sta pogosti struji v razmišljanju francoskega avtorja. Navezava je mogoče na prvi pogled privlečena za lase. Toda eden izmed ključnih odzivov na Foucaulta in posodobitev njegovih idej o disciplinarni družbi na današnje, nekoliko drugačne pogoje socialnega obstoja, je seveda ideja družbe nadzora Deleuzea. Poleg tega, da se CIA, ki je pravzaprav javni nadzor par exellence, omenja v članku, je tukaj tudi dejstvo Soulellisovega sodelovanja z organizacijo Rhizome, ki izhaja iz teorij Deleuza in Guattarija.

Iz te teoretske podlage pa lahko črpamo tudi ideje za odgovore na nekatera vprašanja znotraj članka, še posebej kar se tiče designacije določenih del kot recimo kvir tipografij. Preprosto povedano, za kvir ustvarjalna dejanja bi bilo nesmiselno vzpostaviti določene predpogoje ali modele, po katerih bi se lahko umeščala v ta žanr. Ni nekega kvir “debla” iz katerega bi rasle ideje v različne znanstvene in umetniške discipline. Namesto tega je ogromno vstopnih točk in ustrezno tudi različnih zaključkov in odgovorov. Kvir ustvarjanja se uresničujejo v drastično različnih družbenih kontekstih, ki na nek način narekujejo vsebino to, kar je kvir na ustvarjanju torej ni ciljno mesto samo, temveč je težnja po preizpraševanju, je aktivno rušenje določenih opresivnih sistemov.

Ko smo že pri opresivnih sistemih – kapitalizem tako kot naravne surovine izčrpava tudi naše sposobnosti domišljije. V mislih mi ostaja pojem kapitalističnega realizma pisca Marka Fisherja, ki razlaga, da kapitalizem požira vsakršno idejo o preseganju le-tega. Poglavitna tehnologija, ki se je kapitalisična propaganda poslužuje, pa je ravno skeptičnost, ironija in pastiš. Večno nostalgično obnavljanje časa, preden nam je bila ukradena prihodnost. Fisher pri tem malo zmedeno citira Jamesona in/ali Žižka, s tisto dobro staro mantro, lažje si je predstavljati konec sveta, kot pa konec kapitalizma.

In vendar ravno s tem Halberstamovim odpadništvom in pa kvir narativi nasplošno ugotavljamo ravno nasprotno. Problem ni v tem, da si je nemogoče zamisliti alternativo, niti da je neuresničena. Prav naše skupnosti, naša kvir dejavnost nudi na tisoče idej, kako je zemlja med asfaltnimi cestami kapitalizma pravzaprav obrastena in brsteča z življenjem.

Mogoče res niso direktno aplikativne na družbo – v članku je omenjeno, da je velik del kvir kodifikacije namerno hermetičen. Zgodovinsko pogojena je namreč z zatiranjem in skrivnostjo. Cispatriarhat ni opremljen, da bi te kvir tehnologije prepoznal in cenil, in kot prepogosto vidimo s strani različnih opresivnih institucij, se pastiš skupnostnih komunikacijskih tehnologij že zlorablja kot reklama za zatiranje.

Ali je učinkovito? Smo zdaj prepričane_i, da je CIA vključujoča organizacija na strani socialne pravice? Jaz zagotovo nisem in moj splošen vtis je, da to nikakor ne deluje in to prav zato, ker se kvir ustvarjanje obrača proti arbitrarnim strukturam moči. Kvir šifriranje kot dobra slutnja, kvir tipografija je napis na steni. Zdaj pa lepo brat članek!

Piše: Jaka Šoster