___________o vidnosti____________

subjekt, lomeč se, in njegov odsev (nekoliko preveč 2D):

ko je nekaj vidno, ni nujno vidno iz vsakega zornega kota enako, niti ni nujno, da se iz vseh kotov sploh vidi.
ni nujno, da je tisto, kar je vidno, tudi videno in ni nujno, da se s tem, ko se nekaj vidi, to tudi razume.
ko je nekaj vidno, je vidno iz nekega razloga in na nek način;
vidno postane ob nekem času, v nekem kontekstu in nekaj vidnega je, vsaj načeloma, najprej “nekaj”, preden je vidno.

da je nekaj “nekaj”, pa se lahko hitro razpravlja, kje, čemu, komu, kako in zakaj je nekaj “nekaj”.
zakajev, kajev in kakojev je cela vrsta, ko je nekaj spoznano za nekaj; še več, ko je nekaj “nekaj” na nek način, ki je izven, onkraj ali pa drugače od. (ni vidnosti brez gledanja, opazovanja, pogledovanja.)

tako kot “nekaj” ni nikoli samo nekaj, spol ni nikoli samo spol.
kako se dela, kaže in živi, ima svoj kaj, kako in zakaj; ti pa so pogosto odvisni od tega, kdo gleda.

težko bi tako rekla, zakaj točno vidnost tokrat, čemu, komu; ko se gleda v spol kot tak.
(vem, kako sem gledan, ko sem najprej spol. kako “sem” takrat, neizbežno, v razmerju s tem, kako “smem biti”. vdor v kontekst.)

—

tako morda vidnost spolu kot takemu —
spolu ciklonu, ki se useda nad mizo nedeljskega kosila in kaplja v juho, začinjen s tradicijo in odgovornostjo;
spolu abscesu krvosesu, ki leze iz odtokov, polzi po dnu javnih bazenov, čaka v vrsti na pošti in prodaja solato na tržnici, tuj, odtujajoč;
spolu strupeni megli pajkovki, ki preži za vrati ambulante, v kartoteki, pri vpisu, izpisu, podpisu, s priokusom nesorazmerij moči in odvzete avtonomnosti

pa spolu lesketu, ki koketira v znoju kvir teles, v transu med “svobodno” in “bližnjo”;
spolu skrbnemu čuvaju, ki drema med vrsticami neštetih samoizrazov skupnosti;
spolu sogovorniku intime, ki prisluhne in se odziva, ko je pripoznan, neomejevan, vštet;
spolu nežnosti, ki prede v prostorih, ki jih vodi sprejemanje;
spolu sili, ki brni in sije in lovi sapo, ko se delim, poljubljam, ko sem si blizu;
spolu kot tudi tej kul stvari;

spolu, ki je vedno nekako med nami, nikoli pasiven,
nikdar samo čakajoč (pričakujoč),
ne prav pokoren ali brez namena;

spolu, h kateremu se oziramo; včasih v znak, da ga vidimo, gledamo, presojamo;
ki ga gnetemo, seciramo, premikamo, ki ga ljubimo, sovražimo, zavračamo, slavimo,
ki ga delamo in do katerega nikdar nismo pasivne,
ne v čakanju (v anticipaciji),
ne prav pokorne ali brez namena
(ne uničiti spol — gledati ga, kako nastaja). “

_ neo