1969. Preko časopisnih strani NY Daily News senzacionalistični naslov: Homo gnezdo napadeno, čebele kraljice pobesnele. Iz članka pod njim veje neženiran posmeh LGBTIQ+ skupnosti, ki se je drznila upreti raciji v Stonewallu. Danes se isti naslov lahko prebere v povsem drugačnem tonu. Queen Bees Are Stinging Mad utripa z radikalno energijo skupnosti, ki se ni pustila utišati.

Kako se ustvarjajo pripovedi in kdo jih sme pripovedovati?

Članek Jerryja Liskerja iz 1969 je slikal kvir upor kot predstavo čudakov: posmehljivo nas je klical kraljice in vstajo zreduciral na grotesktni spektakel. Smešil, poniževal in Drugačil je skupnost s senzacionalizmom, zaničevalnim tonom in karikaturami udeleženk_, da bi razčlovečil LGBT+ osebe kot take.

Skoraj pol stoletja kasneje si kvir prisvaja glas in prostor, da orožja prezira spreminja v simbole upora (ali meme). Prilašča si avtonomijo v pripovedih o sebi in jezik, ki mu je bil odvzet. Kraljice nimajo več enake moči posmeha, prej ponosa in eleganze.

Liskerjev članek v historični ironiji razgalja, da je narava kulturnih simbolov spremenljiva, moč skupnosti pa predvsem v njeni iznajdljivosti. Re-re-reinterpretacije zgodovinskih pripovedi namreč namigujejo na moč volje kvira, da se re-vzpostavi, re-sestavi, re-zoperstavi.

Me smo, konec koncev, čebele kraljice; in besnimo prav tako noro kot leta 1969.

Reapropriiraj še ti! sprintaj si queen bees poster in postani pobesnela kraljica.