t-priročnik: prilagojeni prikaz

Duševno zdravje

Ali je transspolnost bolezen?

Maja 2019 je Svetovna zdravstvena organizacija – World Health Organization (WHO) – sprejela reformo ICD-11 (2019). Ta reforma Mednarodne klasifikacije bolezni 11, je transspolnost odstranila iz področja duševnih bolezni. Nekdanjo diagnozo »transseksualizem« je zamenjala diagnoza “spolna neskladnost pri mladostnicah_kih in odraslih”, ki je uvrščena v poglavje “Stanja povezana s spolnim zdravjem.”

V Sloveniji je transseksualizem uradno še vedno klasificiran kot duševna motnja in osebe, ki želijo medicinsko tranzicijo ali pravno priznanje spola, potrebujejo diagnozo F64.0.

Ali je transspolnost trend?

Transspolnost ni novo odkritje. Osebe, ki se definirajo izven normativne moške ali ženske identitete so obstajale, odkar obstaja človeštvo. V drugih kulturah je prisotnih več spolov in drugačno razumevanje spola, spolne identitete in spolnega izraza. V raznih časov in kulturah so živele osebe, ki niso bile točno moški ali ženske po naših današnjih kriterijih.

Način, kako razumemo danes ženski in moški spol izhaja iz kulture in vrednot, ki so bile aktualne v času, ko so se ideje oblikovale. Čeprav so transspolne osebe vedno obstajale, so bile skozi razvoj moderne medicine (in zaradi seksizma in rasizma le-te) izključene.

K patologizaciji transspolnosti (ki postane predmet psihologije in psihiatrije) je pripomogel pogled na nenormativno spolnost in spolni izraz kot perverznost in kriminalizacija homoseksualnosti. Ob tem velja omeniti, da vsi ti pojmi v 19. in začetku 20. stoletja spolna identiteta in orientacija nista bili razumljeni kot ločeni, prav tako pa je bila ta “disidentska” identiteta razumljena kot nenaravna, perverzna in nevarna.

Leta 1864 je tako Karl Ulrichs, nemški pisatelj in filozof, prvič opisal idejo o »ženski psihi, ujeti v moško telo«. Zgodnji spisi so namigovali, da je transspolna identiteta oblika homoseksualnosti, kar z današnjega vidika zamenjuje razliko med spolno usmerjenostjo in spolno identiteto.

“Zdravljenje” homoseksualnosti in transspolnosti je, kot vemo iz (žal izjemno problematične) zgodovine psihiatrije, potekalo tudi z elektrošoki, lobotomijo in drugimi “metodami”, ki jih danes razumemo kot mučenje. Kljub temu pa je bilo na začetku 20. stoletja tudi že precej raziskav na temo transspolnosti, tudi takih, ki v transspolnosti niso videle “norosti”, denimo na seksološkemu inštitutu Magnusa Hirschfelda v Berlinu, ki pa je bil, vključno z obsežno knjižnico, požgan leta 1933.

Razumevanje transspolnosti kot stanje in ne kot bolezen se začenja z okrepitvijo trans skupnosti in paralelno z LGBTIQ+ gibanjem. Transspolnost je v zadnjih letih pridobila več vidnosti v medijih in trans osebe so postale bolj viden del družbe, kar pa ne pomeni nujno, da imajo trans osebe boljše pogoje za življenje.

Duševno zdravje med in po tranziciji

Duševno zdravje v zvezi s stisko, da živiš v drugi identiteti, kot je tvoja, se po tranziciji bistveno izboljša. Za osebe, ki imajo optimalne pogoje, so negativni vplivi na duševno zdravje redki. Pri osebah, ki nimajo podpornega okolja, je lahko tranzicija zelo težko obdobje. Duševno zdravje oseb, ki ne morejo ali ne želijo spremeniti okolja in nimajo podpore, je lahko zelo slabo. Zato ni priporočeno, da druge osebe trans oseb nikoli ne razkrijejo, ker so lahko posledice za to osebo hude. Na duševno zdravje pripadnic_kov manjšinskih družbenih skupin, kot so transspolne osebe, v veliki meri vpliva vsakodnevna (samo)cenzura, ki je posledica sistemske diskriminacije. Ta transspolne identitete (ne)namerno ne vključuje v vse državne sisteme in družbena področja. V raziskavi Vsakdanje življenje transspolnih oseb v Sloveniji (Zavod TransAkcija, 2019) je največji delež transspolnih oseb, 38 %, svoje duševno zdravje ocenilo kot povprečno, 29 % ga je ocenilo kot slabo, 6 % kot zelo slabo, 17 % kot dobro in 9 % kot zelo dobro.

Duševno zdravje pred tranzicijo

Ponavadi je obdobje razumevanja in razkritja sami_emu izjemno občutljivo. Zato je okrog sebe najbolje imeti veliko podpornih oseb. Za osebe, ki so si to dolgo zanikale ali ki živijo v zelo tradicionalnih okoljih, je razumeti, da so trans osebe lahko velik šok in sproža veliko občutkov: krivde, sramote, strahu, izolacije, jeze, obupa, zmedenosti …

Pri večini oseb, ki razmišljajo o tem, da so mogoče trans, prevladujejo občutki dvoma:

  • Ali sem dovolj trans?
  • Kako sem lahko trans, če … (kateri koli racionalni argument)
  • Ali sem res trans?
  • Ali si samo zamišljam ali je to res?

Trans osebe so zelo različne, ampak dvom, ali so zares trans ali ne, je skupen skoraj vsem in veliko jih misli, da se morda motijo. Izkušnje sicer kažejo, da so trans osebe najbolj stabilne in srečne, ko lahko živijo, tako kot želijo. Tranzicija, socialna ali medicinska, seveda lahko prinaša skrbi in težave, ampak te so v veliki večini absolutno manjše kot stiske, ki jih doživlja oseba, ko mora živeti z identiteto, ki ni njena.

Zato so priporočila WPATH, da se tranzicija naj ne bi zavračala osebam, ki jo želijo. Tudi, če trans osebe imajo druge duševne motnje, naj to ne bi bil razlog za psihiatrično prepoved tranzicije. Razlog za to je med drugim deklasifikacija transseksualizma s seznama duševnih bolezni.

Duševno zdravje transspolnih oseb

Duševno zdravje je eno izmed glavnih področij posamezničinega_kovega življenja. Trans izkušnja ne vključuje nujno težav na področju duševnega zdravja, ampak statistike kažejo, da so trans osebe na splošno veliko bolj izpostavljene depresiji, anksioznosti, samodestruktivnemu vedenju, zlorabi substanc, motnjam hranjenja itd.

Tretjina udeleženk_cev naše ankete iz leta 2019 svoje duševno zdravje ocenjuje kot slabo ali zelo slabo, kar je veliko pod povprečno percepcijo duševnega zdravja v splošnem prebivalstvu.

Napačno bi bilo sklepati, da imajo trans osebe več težav v duševnem zdravju po tem, ko se odločijo za tranzicijo. Pravzaprav je obratno – trans osebe, še preden razumejo same sebe, že naberejo veliko (razumljivih ali ne) stisk in trpljenja, ki so povezane s tem, da živijo (oz. se od njih pričakuje) drugi spol od svojega dejanskega spola.

Spolna disforija

Disforija je kratko- ali dolgoročno doživljanje nelagodja, nezadovoljstva in stisk zaradi neujemanja lastne spolne identitete s spolom, ki je bil osebi pripisan ob rojstvu.

Vse transspolne osebe ne doživljajo nujno spolne disforije.

Spolno disforijo osebe doživljajo na različne načine, npr. s posebno močnimi negativnimi čustvi glede določenih delov svojega telesa ali npr. v povezavi s tem, da so v družbi neprestano naslavljane v slovničnem spolu, s katerim se ne identificirajo.

Disforija lahko gre od rahlega nelagodja do ekstremnega nelagodja in celo samomorilnih misli v nekaj minutah.

Nekatere transspolne osebe se odločijo za medicinsko tranzicijo, kar doživljanje spolne disforije v veliki meri zmanjša.

Primera:

Matevž se počuti izrazito neprijetno, kadar ga na podlagi oblike njegovega telesa ali njegovega glasu naslavljajo »gospa«. Včasih se zaradi zelo negativnih čustev, ki jih to sproža v njem, nekaterim okoljem izogiba.

Zala se počuti zelo neudobno zaradi svojih prsi, zaradi katerih je vedno znova videna kot ženska in ne kot nebinarna oseba. Odkar nosi binder (oz. steznik, zelo prilegajoč se kos oblačila, ki ustvari videz in občutek bolj ploskega prsnega koša), se počuti bistveno bolje.

Kaj početi, ko začutim spolno disforijo?

Disforijo je glede na to, kako pogosto in s kolikšno intenziteto jo začutiš, lahko zelo težko doživljati, še posebej pred tranzicijo. Medtem ko nekatere osebe ne čutijo spolne disforije, jo druge osebe čutijo zelo močno.

Spolna disforija se lahko nanaša na telo (del telesa ali na celotno telo) ali na socialno identiteto. Proti spolni disforiji ni recepta. Tranzicija in pravno priznanje spola sta najboljši rešitvi. Nekatere osebe tudi po tranziciji še vedno čutijo disforijo (čeprav v veliko manjši meri).

Disforijo lahko čutiš kot nejasen konstanten občutek nelagodja ali v obliki kriz. Krize ali kadar disforija postane neobvladljiva, so trenutki, ki so lahko strašljivi. Zato si je pomembno zapomniti, da bo disforija minila. Vmes pa lahko narediš vse, kar se ti zdi, da pomaga olajšati ali pozabiti na trenutno psihično bolečino in kar ni samodestruktivno.

Ko pride disforija, se umakni od situacije, ki jo je povzročila. Za preusmeritev pozornosti lahko poskusiš različne metode:

  • meditacija
  • poslušanje glasbe
  • kopel ali tuširanje
  • nega telesa
  • najdi umetniški projekt: risanje, igranje inštrumenta …
  • sprehod v naravi
  • stik z živalmi
  • TV, serije ali filmi
  • branje
  • šport
  • skupnost oseb, ki tudi doživljajo disforijo
  • pisanje

Vsaka oseba čuti disforijo drugače in posledično je lahko zelo različno, kaj potrebuje, da se pomiri. Ponavadi je dobrodošlo vse, kar potrdi spol in identiteto.

Higiena in nega telesa proti disforiji:

Za veliko trans femme oseb je redna in specifična nega telesa izjemno pomembna za duševno zdravje in počutje glede disforije.

Izvajanje higiene telesa je lahko močna potrditev spolnega izraza in identitete. Vsa nega telesa in redna telesna higiena je torej lahko spolno zelo evforična. Poleg učinka na duševno zdravje, je lahko npr. dišeča kopel tudi učinkovita rešitev za blaženje trenutne krize disforije za veliko trans femme oseb.

Vpliv hormonske terapije na duševno zdravje

Ključne ugotovitve endokrinologije transspolne medicine (Endocrinology of Transgender Medicine) za trans femme osebe so sledeče:

  • Transspolne osebe pred hormonsko terapijo imajo v primerjavi s cisspolnimi osebami višjo stopnjo težav z duševnim zdravjem, zlasti z depresijo, anksioznostjo in samopoškodovanjem.
  • Ugotovljeno je bilo, da hormonska terapija, ki potrjuje spol, zmanjšuje težave z duševnim zdravjem pri transspolnih osebah.
  • Pri dobro obveščenih transspolnih osebah je obžalovanje hormonske terapije, ki potrjuje spol, zelo redko.
Vir: https://academic.oup.com/edrv/article/40/1/97/5123979