Maja 2019 je Svetovna zdravstvena organizacija – World Health Organization (WHO) – sprejela reformo ICD-11 (2019). Ta reforma Mednarodne klasifikacije bolezni 11, je transspolnost odstranila iz področja duševnih bolezni. Nekdanjo diagnozo »transseksualizem« je zamenjala diagnoza “spolna neskladnost pri mladostnicah_kih in odraslih”, ki je uvrščena v poglavje “Stanja povezana s spolnim zdravjem.”

V Sloveniji je transseksualizem uradno še vedno klasificiran kot duševna motnja in osebe, ki želijo medicinsko tranzicijo ali pravno priznanje spola, potrebujejo diagnozo F64.0.

Ali je transspolnost trend?

Transspolnost ni novo odkritje. Osebe, ki se definirajo izven normativne moške ali ženske identitete so obstajale, odkar obstaja človeštvo. V drugih kulturah je prisotnih več spolov in drugačno razumevanje spola, spolne identitete in spolnega izraza. V raznih časov in kulturah so živele osebe, ki niso bile točno moški ali ženske po naših današnjih kriterijih.

Način, kako razumemo danes ženski in moški spol izhaja iz kulture in vrednot, ki so bile aktualne v času, ko so se ideje oblikovale. Čeprav so transspolne osebe vedno obstajale, so bile skozi razvoj moderne medicine (in zaradi seksizma in rasizma le-te) izključene.

K patologizaciji transspolnosti (ki postane predmet psihologije in psihiatrije) je pripomogel pogled na nenormativno spolnost in spolni izraz kot perverznost in kriminalizacija homoseksualnosti. Ob tem velja omeniti, da vsi ti pojmi v 19. in začetku 20. stoletja spolna identiteta in orientacija nista bili razumljeni kot ločeni, prav tako pa je bila ta “disidentska” identiteta razumljena kot nenaravna, perverzna in nevarna.

Leta 1864 je tako Karl Ulrichs, nemški pisatelj in filozof, prvič opisal idejo o »ženski psihi, ujeti v moško telo«. Zgodnji spisi so namigovali, da je transspolna identiteta oblika homoseksualnosti, kar z današnjega vidika zamenjuje razliko med spolno usmerjenostjo in spolno identiteto.

“Zdravljenje” homoseksualnosti in transspolnosti je, kot vemo iz (žal izjemno problematične) zgodovine psihiatrije, potekalo tudi z elektrošoki, lobotomijo in drugimi “metodami”, ki jih danes razumemo kot mučenje. Kljub temu pa je bilo na začetku 20. stoletja tudi že precej raziskav na temo transspolnosti, tudi takih, ki v transspolnosti niso videle “norosti”, denimo na seksološkemu inštitutu Magnusa Hirschfelda v Berlinu, ki pa je bil, vključno z obsežno knjižnico, požgan leta 1933.

Razumevanje transspolnosti kot stanje in ne kot bolezen se začenja z okrepitvijo trans skupnosti in paralelno z LGBTIQ+ gibanjem. Transspolnost je v zadnjih letih pridobila več vidnosti v medijih in trans osebe so postale bolj viden del družbe, kar pa ne pomeni nujno, da imajo trans osebe boljše pogoje za življenje.