Ponavadi je obdobje razumevanja in razkritja sami_emu izjemno občutljivo. Zato je okrog sebe najbolje imeti veliko podpornih oseb. Za osebe, ki so si to dolgo zanikale ali ki živijo v zelo tradicionalnih okoljih, je razumeti, da so trans osebe lahko velik šok in sproža veliko občutkov: krivde, sramote, strahu, izolacije, jeze, obupa, zmedenosti …

Pri večini oseb, ki razmišljajo o tem, da so mogoče trans, prevladujejo občutki dvoma:

• Ali sem dovolj trans?
• Kako sem lahko trans, če … (kateri koli racionalni argument)
• Ali sem res trans?
• Ali si samo zamišljam ali je to res?
• …

Trans osebe so zelo različne, ampak dvom, ali so zares trans ali ne, je skupen skoraj vsem in veliko jih misli, da se morda motijo. Izkušnje sicer kažejo, da so trans osebe najbolj stabilne in srečne, ko lahko živijo, tako kot želijo. Tranzicija, socialna ali medicinska, seveda lahko prinaša skrbi in težave, ampak te so v veliki večini absolutno manjše kot stiske, ki jih doživlja oseba, ko mora živeti z identiteto, ki ni njena.

Zato so priporočila WPATH, da se tranzicija naj ne bi zavračala osebam, ki jo želijo. Tudi, če trans osebe imajo druge duševne motnje, naj to ne bi bil razlog za psihiatrično prepoved tranzicije.
Razlog za to je med drugim deklasifikacija transseksualizma s seznama duševnih bolezni.