Tina Šmid

Marsikdo v trans skupnosti se je pri športu že srečal z neprijetnimi občutki, pa naj bo zaradi neprimernega obnašanja sotekmovalk_cev, javnosti, zaradi športnih zvez in njihovih pravil ali pa zaradi športne opreme, ki se jo pri določenem športu potrebuje.

Ogromno oseb iz trans skupnosti ima največjo težavo s plavanjem, ki nas ‘’najbolj razgali’’ in kjer je zaradi različnosti moških in ženskih kopalk občutek neprijetnosti še toliko večji. Največkat se pri plavanju tako pri maskulinih kot pri femininih osebah težava vidi v zgornjem delu. Ker na večini bazenov ne pustijo imeti plavalnih majic, ki bi skrile detajle, ki si jih same_i ne želimo pokazati, je za marsikoga to največji razlog opuščanja tega športa. V nasprotju s spodnjim se da ta del veliko lažje prekriti – tako za feminine kot maskuline obstajajo ohlapne kopalke, ki so rešitev za vse, ki nam klasične kopalke ne odgovarjajo.

Sama sem v ženskih kopalkah prvič plavala prejšnje leto v morju, kar je bil zame velik korak. Vedno sem namreč imela težave s tem, kaj si bodo mislile_i druge_i, sploh ker še nisem na hormonih in posledično tudi nisem imela nobenih operacij.

Mesec dni pred tem se mi je zgodila težja poškodba na roki, zaradi katere sem po operaciji potrebovala rehabilitacijo in različne vaje – tudi v vodi – za kar pa sem vedela da mi bo neprijetno zaradi izbire kopalk.

Odločila sem se, da bom torej plavala septembra v morju v Portorožu, ko sem bila tam na filmskem festivalu FSF. Izkazalo se je, da mi je to prišlo zelo prav pri grajenju samozavesti pri nošenju ženskih kopalk. Približno 14 dni kasneje je prišel čas, ko je bilo treba iti prvič v manjši bazen, poln ljudi.

Že ko sem prišla na predstavitev me je zadolžena oseba direktno napotila na moški del, sama pa sem se v tistem trenutku ‘’zdramila’’ (če lahko tako rečem) in sem takoj odvrnila: ‘’Aha potem je ženski del na levo.’’ Oseba me je zmedeno pogledala, ker ni vedela, kako reagirati. Bila je kar malo v šoku.

Odšla sem v ženski predel, ki je bil resnični neprijeten: dve manjši kabini in en večji prostor. Seveda nisem imela poguma, da bi se preoblekla v skupnem delu, zato sem počakala na kabino. Ko sem le prišla v skupni del sem opazila prve poglede, ampak sem si rekla: »Odmisli jih!« in je bilo veliko lažje (tri leta nazaj tega ne bi mogla narediti). Hitro pod tuš in nato najbolj grozen del  – BAZEN!!! »O neee,« sem si mislila. Ko sem dala brisačo na stran sem bila seveda vsa razkrita v ženskih kopalkah in sem dobila nekaj neprijetnih pogledov, ki pa so se hitro nehali.

To prakso sem morala ponoviti kar nekajkrat, da ob koncu moje rehabilitacije v bazenu le nisem več prejemala tistih čudnih pogledov.

Srečo sem imela, da je bila tam tudi medicinska sestra moje osebne zdravnice zaradi drugačnih težav z roko.

Kar hočem povedati je – tudi če vam je neprijetno, pojdite z neko osebo ali skupino, ki jim zaupate in bo lažje. Sama sem tudi preko drugih delov rehabilitacije spoznala nekaj oseb, s katerimi smo bile_i nato skupaj v bazenu in je bilo vse nekoliko lažje.

Ljudi je preprosto treba navaditi in se bodo tudi druge_i navadile_i, le vztrajati je treba – tudi takrat, ko nam je težko ali smo v neprijetni situaciji.

Kot primer lahko dam svojo situacijo – trenutno sem v Glasgowu na Škotskem, kjer izvajam program za trans skupnost v Glasgowu in okolici in ena izmed aktivnosti, ki jih želimo imeti, je plavanje v zasebnem bazenu. Ob sestanku z vodjo bazena mi je ta povedala, da je izredno navdušena, da se takšni projekti odvijajo in da si sama zelo želi vpeljati trans ženske v plavanje, namenjeno samo ženskam, kar me je popolnoma presenetilo in zelo razveselilo.

Kot sem že prej zapisala: treba je vztrajati in nas bodo sprejele_i takšne, kot si želimo biti, a pot ne bo lahka.

Tina Šmid

Bi šla_šel skupaj s TransAkcijo in Društvom DIH na brezplačno LGBTI plavanje? Prijavi se na info@transakcija.si ali info@dih.si!