TDOR 2020: Kaj ubija trans osebe? Transfobija, rasizem in razredizem

Vsako leto 20. novembra obeležujemo dan spomina na žrtve transfobije oz.
Transgender Day of Remembrance – TDOR.

Dan se obeležuje od leta 1999 dalje, prvi dan spomina na žrtve transfobije je organizirala Gwendolyn Ann Smith, z namenom spomina na Rito Hester, umorjeno temnopolto trans žensko v San Franciscu, ZDA. Obeležitev ima več namenov: izražanje spoštovanja in poklona vsem transspolnim osebam, ki so bile v preteklem letu umorjene v transfobnih zločinih, informiranje in osveščanje o intersekcionalni diskriminaciji, ki jo doživljajo trans osebe – tema, ki se ji mediji povsem izogibajo – ter povezovanje trans oseb, trans skupnosti in zaveznic_kov.

V preteklem letu je bilo zabeleženih 350 umorov trans in spolno nenormativnih oseb.

Poročilo leta 2020 je bilo izdano 11. novembra 2020 in zajema podatke med 1. oktobrom 2019 in 30. septembrom 2020.

Ključni podatki poročila iz leta 2020:

umorjenih je bilo 350 trans in spolno nenormativnih oseb, kar je 6 % več kot v poročilu iz leta 2019,
98 % umorjenih oseb predstavljajo trans ženske oz. trans femme osebe,
62 % umorjenih oseb je bilo spolnih delavk_cev,
79 % oseb, umorjenih v ZDA, predstavljajo temnopolte, latina oz. nebele osebe,
v Evropi je bilo zabeleženih 11 umorov, 50 % teh oseb je bilo migrantk_ov,
82 % vseh zabeleženih umorov se je zgodilo v Centralni in Južni Ameriki, od tega 43 % v Braziliji,
38 % umorov se je zgodilo na ulicah, 22 % pa v prebivališčih umorjenih,
povprečna starost umorjenih oseb je 31 let, najmlajša oseba je bila stara 15 let.

Podatki so iz poročila TransRespect vs Transphobia – TvT, dolgoletnega kvantitativno kvalitativnega raziskovalnega projekta, katerega namen je monitoring transfobnih umorov in nasilja in deluje v okviru krovne evropske organizacije za tematike transspolnosti TGEU – Transgender Europe. Podatki o zabeleženih umori ne vključujejo podatkov o samomorih, ki so jih v preteklem letu storile trans osebe.

Kdo oz. kaj ubija transspolne osebe?

Transfobija in nasilje nad transspolnimi osebami vedno delujeta sočasno z mnogimi drugimi oblikami diskriminacije, v primerih zabeleženih umorjenih trans oseb so to predvsem sile rasizma, ksenofobije, razredizma, seksizma, transmizoginije, in predsodkov proti spolnim delavkam_cem. Umorjene trans osebe so v veliki večini trans ženske oz. trans feminine osebe (letos kar 98 %), temnopolte in latina in spolne delavke_ci (letos 62 %).

Grafični prikaz sistemskih vzrokov za umore trans oseb.

Trans osebe imajo v primerjavi s cisspolnimi osebami opazno nižje stopnje izobrazbe in posledično zaposljivosti. Mnogo trans oseb izstopa iz izobraževanja zaradi doživete transfobije v izobraževalnih sistemih in/ali nuje po iskanju sredstev za preživetje. Nadpovprečen odsototek trans oseb je namreč brezdomnih, kar je posledica doživete transfobije s strani starša_ev/skrbnic_kov in družin in njihovega nesprejemanja spolne identitete trans oseb. Večina trans oseb je v prekarnih zaposlitvah, mnogo pa jih zaradi sistemsko transfobnih in/ali rasnih/etničnih/razrednih preprek dohodek oz. bolj sredstva za preživetje služi s spolnim delom. Izredna prekarnost tega poklica ter velika izpostavljenost raznim nevarnim tveganjem in nasilju trans osebe ohranja v ciklih ekonomskega nasilja, brez sistemske podpore, ki bi omogočala prekinitev oz. ubeg iz teh ciklov.
Morda se nam zdijo ti podatki popolnoma odtujeni od našega vsakdanjega življenja. Ampak dokler bo večina moških, ki so v veliki večini storilci umorov trans žensk, trans ženske spoznavala zgolj preko popolnoma nerealnih podob v pornografiji, ter hkrati na družbeni ravni od rojstva naprej vzgajana v duhu, ki jim bo njihovo radovednost oz. poželjivost do trans teles sankcioniral, se ta počasen a neumoren svetovni trans genocid ne bo spremenil. Moških, ki konzumirajo trans pornografijo, onkraj tega pa imajo in ponosno širijo transfobna stališča, pa, žal, tudi v Sloveniji ne manjka.

Zakaj se umori temnopoltih in latina trans žensk, vsaj polovico katerih predstavljajo spolne delavke iz Centralne in Latinske Amerike, tičejo nas v daljni Evropi, na enem izmed kontinentov, kjer je beleženih najmanj umorov trans oseb?

Avtor_ica: Rommy Torrico

V Evropi je letos bilo zabeleženih 11 umorov trans oseb, in sicer v Turčiji (3), Španiji (2), Rusiji (2), Italiji (1) in Združenem kraljestvu (1). 50 % umorjenih oseb so bile migrantke_i, do katerih na evropski ravni obstaja izjemno odklonilen, sovražen in ksenofoben odnos, pri čemer Slovenija ni nobena izjema.

Zgornje vprašanje, ki je sicer zastavljeno v vsej resnosti, se osebi, ki jo poleg individualizma v enaki meri vodi dejstvo, da je sočlovek, zdi popolnoma nesmisleno. Ampak ni. Vsaka smrt in nasilje nad pripadnicami_ki družbenih manjšin se nas tiče, oz. bi nas naj brigala. A hkrati smo na lokalni, državni, evropski in svetovni ravni tako zasute_i z nasiljem, smrtjo in grozodejstvi, da smo ob njihovih omembah že skoraj otopele_i. In ob vedno novih poročanjih glede nasilja in zločinov sovraštva nad določenimi družbenimi skupinami prej kot načine za izraz ogorčenja in sočutja, iščemo skupne imenovalce same_i s sabo, na podlagi katerih presojamo, ali so prav ta življenja vredna našega žalovanja. Dan spomina na žrtve transfobije med drugim naslavlja prav to – brez olepšavanj poziva k individualnemu in kolektivnemu razmisleku o tem, za kom in na kakšne načine žalujemo.

V naših lokalnih okoljih se res ne dogajajo napadi iz sovraštva nad trans osebami, ki bi se končali s smrtjo, kar pa ne pomeni, da v Sloveniji niso v vse plasti življenja zažrta zatiranja v obliki transfobije, transmizoginije, rasizma, ksenofobije, razredizma in predsodkov do spolnih delavk_cev. Obravnavani umori so, kot ostali zločini iz sovraštva, simptomatika sistemskih problemov nadvlade peščice, ki za polnjenje svojega pohlepa ne izbira pri uporabi sredstev in ob tem neumorno udriha po ljudstvu, namesto da bi med raznolikimi družbenimi skupinami vzpodbujala solidarnost, za kar pa žal ne moremo reči, da bi nam v tej državi bilo nepoznano.

Četudi se nam naslavljane teme zdijo preveč odtujene od našega vsakodnevnega mikro-okolja, to ni in ne sme biti razlog, na podlagi katerega bi dan spomina na žrtve transfobije reducirale_i zgolj na postavko, ki nam je najbližja, najbolj prebavljiva oz. od nas zahteva najmanj mentalnega napora. Prav tam, kjer čutimo, da se od nas zahteva več napora kot zahteva linija najmanjšega odpora, so stičišča naših najbolj ukoreninjenih stereotipov in priučenih toksičnih prepričanj. Če kot trans ali LGBTI osebe in/ali aktivistke_i od cisspolnih in heteroseksualnih oseb pričakujemo, da bodo energijo, prežeto s sprejemanjem individualne in družbene odgovornosti, vlagale_i v učenje o naših spolnih identitetah, izrazih in usmerjenostih, je prav, da tako delujemo tudi same_i v odnosu do osebnih okoliščnah, kjer smo v družbeno priviligiranih položajih, kot so npr. rasa, etnična pripadnost, razredna pripadnost, ekonomska situiranost, izobrazba, itd. Zaznavanje notranjega odpora je indikator, da smo v stiku s temo, kjer imamo največ neznanja, predsodkov in vzorcev razumevanja, ki se jih moramo od-učiti ali predrugačiti, če ne želimo prispevati k hegemonim družbenim razmerjem moči, seveda.

Avtor_ica: Edxie Betts

Kot ne bi bilo pravilno, da bi dan spomina na žrtve transfobije mislile_i brez upoštevanja spolne identitete, ga tudi ni pravilno misliti brez rase, etnične pripradnosti, kraja oz. države bivanja, razrednega statusa in socio-ekonomskega ter zaposlitvenega statusa umorjenih oseb. In ne samo misliti, ampak upoštevati z enako težo. Osnove intersekcionalnega feminizma nas ves čas opominjajo, da je nemogoče secirati osebne okoliščine posameznice_ka in jim pripisovati med seboj strogo ločene izvore, vzroke in posledice. Na ta ključen feministični nauk ne smemo pozabiti tudi ob obeleževanju dneva spomina na žrtve transfobije.

Če dan spomina na žrtve transfobije obeležujemo izven delov sveta, kjer so vse naštete oblike diskriminacije del vsakdana, je pri obeleževanju nujno predstavljati in naslavljati vse omenjene intersekcije diskriminacije. Čim katerokoli od teh osrednjih osebnih okoliščin izpustimo iz diskurza, ali pa o dnevu govorimo zgolj kot o dnevu, ki govori o posledicah transfobije, dan apropriiramo in s tem prispevamo k izbrisu sistemskih vzvodov moči, ki morijo trans osebe. Odcepljanje oz. neomembe pomenov rase, etnične pripadnosti, geolokacije umorjenih oseb si lahko privoščimo oz. dovolimo le bele osebe. In prav tega si ne smemo dovoliti. Takšen izbris manifestira mikroagresije bele nadvlade, ki jo sicer tako rade_i, popolnoma upravičeno, kritiziramo in se obenem od nje distanciramo, češ me_i pa že nismo takšne_i. Ampak smo. Vse bele osebe avtomatsko podpiramo sistemski rasizem in rasno neenakost. Ne kot posledica zavestne izbire, temveč preprostega dejstva, da bivamo v svetu, kjer imamo zaradi svoje barve kože privilegij neizpostavljenosi, varnosti, nevidnosti. Dokler bele osebe ne bomo aktivno prevpraševale vseh svojih namenov, idej in dejanj, ter pripravljene ne samo sprejeti, da smo izrekale ali izvajale stvari, ki jih anti-rasist_ka pač naj ne bi, bomo o(b)stajale_i kot podpornice_ki ukoreninjenega sistemskega rasizma in rasne neenakosti. V časih, ko se vseprepogosto zazdi, da je javno kopičenje osi diskriminacij bolj kot moralno-etična drža človečnosti postalo tekmovanje v tem, kdo bo v lepšem in lažje prebavljivem paketku predstavil_a, kako grozovito nasilen je svet v katerem živimo, ampak hkrati kako razsvetljene_i smo glede tega, je res težko sam_a pri sebi in pred soljudmi izraziti, da smo tudi me_i del problema. Ampak dokler ne bomo doumele_i, da naše besede in dejanja lahko nosijo težo človeških življenj, bomo o(b)stajale_i kot del problema.

Ob dnevu spomina na žrtve transfobije in ostale dni v letu vas tako vabimo k poklonu in izrazu spoštovanja preminulim osebam. Ampak ne samo to, tudi k praznovanju lepote in raznolikosti trans življenj – nekaj, na kar trans osebe opozarjajo, da se dogaja veliko preredko.

“Kot črna trans ženska ne slišiš ravno pogosto, da bi ljudje izrazili ljubezen do tebe, dokler si še živa.”
Angelica Ross, trans igralka in aktivistka

Avtor_ica: Ethan Parker

Kako sodelovati v celodnevni akciji od dnevu spomina na žrtve transfobije?

Naša letošnja obeležitev Dneva spomina na žrtve transfobije bo v obliki spletne akcije, pri kateri lahko sodeluje kdorkoli, ki želi izraziti spoštovanje umorjenim trans osebam in prispevati k širjenju osveščanja o vzrokih za umore trans oseb.

Vabimo vas, da dan spomina na žrtve transfobije obeležite kakor se vam zdi najbolj primerno in spoštljivo do umorjenih oseb, prav tako pa z mislijo na žive trans osebe, tako tiste, ki jih poznate, še posebej pa tiste v državah, kjer je največ zabeleženih največ umorov. Pripravile_i smo nekaj idej, kako obeležiti 20. november, katerim lahko dodate lastne ideje in aktivnosti.

Nekaj idej, kako obeležiti letošnji dan spomina na žrtve:

trans osebam, ki jih poznamo, povemo, kako vesele_i smo, da so ob nas,
informiramo se o temnopoltih in latina trans aktivistkah_ih ter trans kolektivih in organizacijah iz držav, kjer je največ zabeleženih umorov v vsakoletnih poročilih ter jim sledimo na socialnih omrežjih, npr. TransLatin@ Coalition, Sylvia Rivera Law Project, No Justice No Pride, Queer Liberation March, Alok V Menon, OTRANS Argentina, Transgender Assistance Program of Virginia – TAPVA, União Libertária de Pessoas Trans e Travestis – ULTRA, Asociación Silueta X, TransWave Jamaica, … ,
pošiljamo vzpodbudna in pozitivna sporočila trans aktivistkam_om za vso njihovo neumorno delo boja proti belemu binarnemu svetu,
doniramo sredstva raznim trans organizacijam, npr. zgoraj naštetim, Homeless Black Trans Women Fund, ali pa posameznim trans osebam, ki na spletnih platformah kot so GoFundMe, YouCare, … prosijo za finančno pomoč za preživetje,
na spletu si pogledamo razne filme in serije, ki govorijo o temnopoltih in latina trans osebah, predvsem trans ženskah, npr. Disclosure, Pay It No Mind – The Life And Times Of Marsha P. Johnson, Call Her Ganda, Tangerine, Paris is Burning, Pose, HerStory, The Death and Life of Marsha P. Johnson, … ,
pridružimo se enemu ali večim spletnim dogodkom, ki jih pripravljajo razne trans organizacije in iniciative, zelo priporočamo dogodek Beyond CIStemic violence: celebrating trans resilience, ki ga organizirajo TGEU in ILGA World in Transrespect vs. Transphobia,
spoznavamo, občudujemo in delimo umetnost trans temnopoltih in latinx umetnic_kov iz projekta Trans Day of Resilience art project in njihov zin “Trans people exist in the future – a zine of art + poetry celebrating trans resilience“,
beremo članke kot je “24 Images of Trans Women From the Most Dangerous Place in the World“,
na facebooku svojim profilnim fotografijam dodamo okvirje pripravljene za dan spomina na žrtve transfobije,
v svojih lokalnih feminističnih skupinah, organizacijah in kolektivih ne pristajamo na biološki esencializem, govor o “enakosti med obema spoloma” in aktivno izključevanje oz. nevključevanje transspolnih žensk v oblikovanje političnih zahtev,
te dejavnosti počnemo čim večkrat skozi vse leto, ne samo danes.

Pripravile_i smo nekaj informativnih in osveščevalnih grafik, ki jih lahko delite na svojih socialnih omrežjih, natisnite in obesite v hodnik svojega bloka, v pisarni kjer delate, na ulične svetilke, itd. ali položite kjerkoli drugje, kjer se vam zdi primerno in dovolj vidno mesto. Vabimo vas tudi, da ustvarite svoje napise in ilustracije, s katerimi sporočate, da se zavzemate za odpravo transfobije, rasizma, razredizma in diskriminacije do spolnih delavk_cev.

Instagram / Facebook post in Facebook page cover grafike so dostopne na tej povezavi.

Primera grafik:

Instagram / facebook post grafika.

Facebook page cover grafika.

Priporočeni hashtagi za uporabo: #DanSpominaNaŽrtveTransfobije #TransfobijaUbija #TDOR2020

Pripravile_i smo tudi okvirje za facebook profilne fotografije (facebook profile picture frames): okvir s črnim napisom, okvir z belim napisom.

Vabljene_i, da fotografirate tako naše grafike, ki jih boste delile_i, kot svoje avtorske prispevke in nam jih pošljite na info@transakcija.si, v inbox na instagramu ali pa nas teggajte na facebooku/instagramu.
Nekaj fotografij bomo zbrale_i in delile_i na naših socialnih omrežjih, ni pa to nikakor naš glavni cilj dneva. Naš namen je, da sporočila o posledicah transfobije, transmizoginije, rasizma, ksenofobije, razredizma in diskriminacije do spolnih delavk_cev in njihovem smrtonosnem prepletu dosežejo čim več ljudi. Ob tem dnevu se nam zdi ključno širjenje sporočila in informacij, ne povečevanje prepoznavnosti naše organizacije. Najpomembneje pa nam je, da ob dnevu pridobimo nove zaveznice_ke, ki se bodo tako v svojih mikro okoljih kot v sodelovanju s trans osebami in iniciativami zavzemale za človekove pravice trans oseb in legitimacijo trans življenj tekom leta.

Avtor_ica: Micah Bazant

Prispevek zaključujemo s citatom in pozivom k akciji, ki se vsako leto znova pojavlja ob dnevu spomina na žrtve transfobije:

“Žalujmo za umrlimi in se z vso močjo borimo za žive.” oz. “Mourn the dead, and fight like hell for the living.”

Skupaj smo močnejše_i v boju proti transfobiji, transmizoginiji, rasizmu, ksenofobiji in razredizmu!

************************************************************************************************************

Umetniška dela, ki so vključna v ta članek, so iz projekta, ki ga je pred nekaj leti organiziral_a trans vizualna_i umetnica_ik Micah Bazant. Dela so ustvarile temnopolte in latina trans in kvir osebe, distribuirana pa so bila zainteresiranim LGBTI organizacijam in iniciativam za delitev ob dogodkih in akcijah ob dnevu spomina na žrtve transfobije. Prosimo, da del ne uporabljate v druge namene.